Jure Sešek: Smo moderni, nočemo pa biti puhli
Z radijcem smo klepetali ob jubileju Radia Ognjišče, te dni namreč praznujejo 25 let.
Odpri galerijo
Jure Sešek
»Ja, spominjam se prvega dne, bil sem tudi v etru,« pove Jure Sešek na intervjuju ob 25. obletnici začetka Radia Ognjišče. Beseda teče tudi o tem, zakaj je Ognjišču ostal zvest vsa leta, o radijskih zvezdah danes in o sinu Luki, ki smo ga kot pevca spoznali v šovu Znan obraz ima svoj glas.
Na dobrodelno izvedbo naše otroške oddaje Sobotna iskrica. Že 18 let vsako leto za pusta zbiramo denar za misijonarje po svetu in doslej smo le s prispevki poslušalcev zbrali več kot milijon evrov. Čudovito je pomisliti, da so naši poslušalci zgradili porodnišnico na Madagaskarju, dve šoli v Kambodži, kupili smo čolne za otroke, ki v šolo potujejo po Amazonki, pri Petru Opeki, pa tudi v Etiopiji še danes jedo riž, ki smo ga kupili … Seveda pa smo vsi sodelavci veseli, da smo obstali. Naš radio ima najbolj zveste poslušalce, mislim, da nas ne poslušajo tisti, ki preklapljajo in iščejo hite. Lep dokaz, kako zvesti so naši poslušalci, pa je dejstvo, da jih je zdaj že 16.000, ki nas prostovoljno podpirajo. Ne moremo živeti le od oglasov, če rečeš, da si cerkvena radijska postaja, je to pogosto ovira. Ko želimo prodati oglase, hitro slišimo, da naj gremo sekat gozdove na Pokljuko ali pa da naj nam Vatikan nakaže denar. Mi pa v resnici od Cerkve ne dobimo gmotne podpore, še najemnino plačujemo tu v Zavodih sv. Stanislava v Šentvidu. Zato smo res odvisni od prispevkov poslušalcev in včasih nas tudi skrbi, kako bo v prihodnje, saj mlade generacije vse manj želijo plačevati za nekaj, kar lahko dobijo zastonj.
To je korak stran od svetopisemskih načel, ki se jih držimo mi, eno se glasi: naj levica ne ve, kaj dela desnica. Tudi mi kot medij smo tu v dilemi. Ko pride ena od tistih uspešnih pustnih sobot, bi radi to povedali vsemu svetu, predvsem zato, da bi rekli hvala vsem, ki so darovali. Sicer pa tudi jaz ne razumem ljudi, ki objavijo vsako položnico, s katero so nekomu pomagali, čeprav mislim, da za tem stoji iskrena želja, da še koga spodbudijo, da daruje. Dobrodelen moraš biti zase, a verjetno je bolje, da daruješ in se pohvališ, kot da sploh ne.
Seveda, po šestih gongih in nominacijah za viktorje, je sem in tja prišla kakšna ponudba, a me ni mikalo, da bi odšel, ker vem, da sem tu jaz lahko res jaz. Tu je tudi moja žena Urša, rada sva skupaj, imamo pravo družinsko zavetje. Prav tako ni medija, kjer bi lahko počel tako raznolike stvari kot tu. Sem radijski moderator, ustvarjam oddajo za otroke, za mladino, športno oddajo, dobil sem več priložnosti, da sem bil igralec, na Radijskih počitnicah sem turistični vodnik … Vesel pa sem tudi, da v kolektivu ni trenj, verjetno zato, ker vsi podobno mislimo in imamo podobne vrednote.
Ko gledam, kaj se gredo na nekaterih komercialnih radijskih postajah, večkrat podvomim v njihovo iskrenost. Pretvarjajo se, da gre za osebno noto, za tem pa stojijo producenti in preizkušeni recepti. Morda sem radijec iz drugih časov, a meni to ni všeč. Ko sem dobil lepo število Vikendovih gongov, smo bili tudi mi v dilemi, kaj narediti s tem, čeprav sem bil popolnoma prepričan, da to niso bili le glasovi zame, jaz sem bil le zastavonoša za vse, ki so hoteli glasovati za Radio Ognjišče. Spraševali smo se, kaj storiti z »blagovno znamko Jure Sešek« in na koncu tega nismo obešali na velik zvon. Je pa res, da so bili takrat drugačni časi, radijske zvezde niso bile na obcestnih plakatih. Danes se pogosto zgodi, da če izbirajo med dvema voditeljema, izberejo tistega, ki ima več sledilcev na družabnih omrežjih.
Ni le najina, drugi par sestavljata Marjan in Žiga Bunič. Je pa res tu zato, da bi mladim pokazali, da znamo delati program tudi zanje, da pri nas ne bodo slišali le zimzelene glasbe. Eden od predsodkov o Radiu Ognjišče je, da živimo za samostanskimi zidovi, kdaj pa kdaj nas je klical tudi kdo, ki je hotel govoriti z mano in je bil prepričan, da sem duhovnik. No, zdaj ljudje vedo, da nisem. Še vedno pa je veliko takšnih, ki pravijo, da to ni sodoben radio. A to ni res, smo moderni, nočemo pa biti puhli. Povsod se samo šalijo, a življenje ni samo štos, zato je prav, da se tega zavedajo tudi mladi. Zelo rade nas poslušajo mlade družine, velikokrat pokličejo v oddaje, ko potrebujejo nasvet. Splet ponuja marsikaj, a viru je treba zaupati. Ne delamo si utvar, da nas bodo poslušali vsi, a upamo, da nas bodo našli, ko bodo nekoliko dozoreli in si začeli postavljati vprašanja o življenju.
Ne. Pa saj niti ni bil več tako zelo mlad. Vesel sem bil, da ga ni povabil k sodelovanju kak bend, ki bi ga zvabil na stranpoti. Ko si mlad in ti nekdo reče, da boš zvezda, te lahko hitro kam odpelje. A on še naprej ustvarja s skupino Proper, fantje imajo podobne poglede na življenje in glasbeno ustvarjanje. Od nekdaj je govoril, da hoče delati glasbo, videl sem iskrico v njegovih očeh, ko je bil del oddaj Slovenija ima talent in Znan obraz ima svoj glas, čeprav sam nisem ljubitelj resničnostnih šovov. A Luka je tam videl priprta vrata, uspešno jih je odprl in zdaj lahko dela tisto, kar je vedno želel. To pa je za starša tako ali tako nekaj najlepšega. Seveda bi mu rad dal kak nasvet, včasih se uspem zadržati, drugič pa ne (smeh).
Ja, rekli so mi, da sem bil izgorel in mi svetovali, da naj se obnašam, kot da sem imel infarkt. Ko sem se vrnil domov, sem to razumel kot opomnik, da bo treba začeti živeti drugače. Zdravnik mi je že v bolnišnici rekel: gospod Sešek, zdaj bo treba za kako stvar reči ne morem. Odgovoril sem: tega pa ne morem (smeh). Kljub temu pa sem se začel bolj redno ukvarjati s športom, vzel sem si več časa zase in kar nekaj ponudb za vodenje in pisanje scenarijev zavrnil. Treba se je naučiti reči ne.
Plakete je dobil producent, torej Radio Ognjišče, zato so tu, gongi pa so pri meni doma.
Veliko, tako meni kot sodelavcem. A to nima nič z lučkami, okrašenimi trgovinami in božično glasbo, prostor za praznike je treba narediti v sebi. Vsak se veseli po svoje, a jaz mislim, da toplina ob adventnem venčku človeku prinese več kot hladne lučke v mestu.
Obletnice so vedno čas za pogled nazaj, na kaj ste najbolj ponosni?
Na dobrodelno izvedbo naše otroške oddaje Sobotna iskrica. Že 18 let vsako leto za pusta zbiramo denar za misijonarje po svetu in doslej smo le s prispevki poslušalcev zbrali več kot milijon evrov. Čudovito je pomisliti, da so naši poslušalci zgradili porodnišnico na Madagaskarju, dve šoli v Kambodži, kupili smo čolne za otroke, ki v šolo potujejo po Amazonki, pri Petru Opeki, pa tudi v Etiopiji še danes jedo riž, ki smo ga kupili … Seveda pa smo vsi sodelavci veseli, da smo obstali. Naš radio ima najbolj zveste poslušalce, mislim, da nas ne poslušajo tisti, ki preklapljajo in iščejo hite. Lep dokaz, kako zvesti so naši poslušalci, pa je dejstvo, da jih je zdaj že 16.000, ki nas prostovoljno podpirajo. Ne moremo živeti le od oglasov, če rečeš, da si cerkvena radijska postaja, je to pogosto ovira. Ko želimo prodati oglase, hitro slišimo, da naj gremo sekat gozdove na Pokljuko ali pa da naj nam Vatikan nakaže denar. Mi pa v resnici od Cerkve ne dobimo gmotne podpore, še najemnino plačujemo tu v Zavodih sv. Stanislava v Šentvidu. Zato smo res odvisni od prispevkov poslušalcev in včasih nas tudi skrbi, kako bo v prihodnje, saj mlade generacije vse manj želijo plačevati za nekaj, kar lahko dobijo zastonj.
Ko gledam, kaj se gredo na nekaterih komercialnih radijskih postajah, večkrat podvomim v njihovo iskrenost. Pretvarjajo se, da gre za osebno noto, za tem pa stojijo producenti in preizkušeni recepti.
Govorili ste o dobrodelnosti, zato vas moram vprašati, kako gledate na dobra dela v času družabnih omrežij? Je prav, da se ljudje pohvalijo vsakič, ko darujejo pol evra?
To je korak stran od svetopisemskih načel, ki se jih držimo mi, eno se glasi: naj levica ne ve, kaj dela desnica. Tudi mi kot medij smo tu v dilemi. Ko pride ena od tistih uspešnih pustnih sobot, bi radi to povedali vsemu svetu, predvsem zato, da bi rekli hvala vsem, ki so darovali. Sicer pa tudi jaz ne razumem ljudi, ki objavijo vsako položnico, s katero so nekomu pomagali, čeprav mislim, da za tem stoji iskrena želja, da še koga spodbudijo, da daruje. Dobrodelen moraš biti zase, a verjetno je bolje, da daruješ in se pohvališ, kot da sploh ne.
So vas v 25. letih snubili tudi na druge radijske postaje?
Seveda, po šestih gongih in nominacijah za viktorje, je sem in tja prišla kakšna ponudba, a me ni mikalo, da bi odšel, ker vem, da sem tu jaz lahko res jaz. Tu je tudi moja žena Urša, rada sva skupaj, imamo pravo družinsko zavetje. Prav tako ni medija, kjer bi lahko počel tako raznolike stvari kot tu. Sem radijski moderator, ustvarjam oddajo za otroke, za mladino, športno oddajo, dobil sem več priložnosti, da sem bil igralec, na Radijskih počitnicah sem turistični vodnik … Vesel pa sem tudi, da v kolektivu ni trenj, verjetno zato, ker vsi podobno mislimo in imamo podobne vrednote.
A biti radijski voditelj je danes nekaj drugega kot pred 25. leti. Zdaj mora biti radijski voditelj tudi zvezda družabnih omrežij, mora kolesariti, teči za dober namen …
Ko gledam, kaj se gredo na nekaterih komercialnih radijskih postajah, večkrat podvomim v njihovo iskrenost. Pretvarjajo se, da gre za osebno noto, za tem pa stojijo producenti in preizkušeni recepti. Morda sem radijec iz drugih časov, a meni to ni všeč. Ko sem dobil lepo število Vikendovih gongov, smo bili tudi mi v dilemi, kaj narediti s tem, čeprav sem bil popolnoma prepričan, da to niso bili le glasovi zame, jaz sem bil le zastavonoša za vse, ki so hoteli glasovati za Radio Ognjišče. Spraševali smo se, kaj storiti z »blagovno znamko Jure Sešek« in na koncu tega nismo obešali na velik zvon. Je pa res, da so bili takrat drugačni časi, radijske zvezde niso bile na obcestnih plakatih. Danes se pogosto zgodi, da če izbirajo med dvema voditeljema, izberejo tistega, ki ima več sledilcev na družabnih omrežjih.
Jure Sešek
Za Radio Ognjišče velja, da ga poslušajo starejši, radi pokličejo tudi otroci, kaj pa mladina, vas posluša? Je prav oddaja, ki jo vodite s sinom Luko, tista, ki naj bi pritegnila njih?
Ni le najina, drugi par sestavljata Marjan in Žiga Bunič. Je pa res tu zato, da bi mladim pokazali, da znamo delati program tudi zanje, da pri nas ne bodo slišali le zimzelene glasbe. Eden od predsodkov o Radiu Ognjišče je, da živimo za samostanskimi zidovi, kdaj pa kdaj nas je klical tudi kdo, ki je hotel govoriti z mano in je bil prepričan, da sem duhovnik. No, zdaj ljudje vedo, da nisem. Še vedno pa je veliko takšnih, ki pravijo, da to ni sodoben radio. A to ni res, smo moderni, nočemo pa biti puhli. Povsod se samo šalijo, a življenje ni samo štos, zato je prav, da se tega zavedajo tudi mladi. Zelo rade nas poslušajo mlade družine, velikokrat pokličejo v oddaje, ko potrebujejo nasvet. Splet ponuja marsikaj, a viru je treba zaupati. Ne delamo si utvar, da nas bodo poslušali vsi, a upamo, da nas bodo našli, ko bodo nekoliko dozoreli in si začeli postavljati vprašanja o življenju.
Rekli so mi, da sem bil izgorel in mi svetovali, da naj se obnašam, kot da sem imel infarkt. Zdravnik mi je že v bolnišnici rekel: gospod Sešek, zdaj bo treba za kako stvar reči ne morem. Odgovoril sem: tega pa ne morem
Vaš sin Luka je nastopal tudi v šovu Znan obraz ima svoj glas, ste mu svetovali, kako naj se sooči z medijsko prepoznavnostjo?
Ne. Pa saj niti ni bil več tako zelo mlad. Vesel sem bil, da ga ni povabil k sodelovanju kak bend, ki bi ga zvabil na stranpoti. Ko si mlad in ti nekdo reče, da boš zvezda, te lahko hitro kam odpelje. A on še naprej ustvarja s skupino Proper, fantje imajo podobne poglede na življenje in glasbeno ustvarjanje. Od nekdaj je govoril, da hoče delati glasbo, videl sem iskrico v njegovih očeh, ko je bil del oddaj Slovenija ima talent in Znan obraz ima svoj glas, čeprav sam nisem ljubitelj resničnostnih šovov. A Luka je tam videl priprta vrata, uspešno jih je odprl in zdaj lahko dela tisto, kar je vedno želel. To pa je za starša tako ali tako nekaj najlepšega. Seveda bi mu rad dal kak nasvet, včasih se uspem zadržati, drugič pa ne (smeh).
Kako vestno pa se vi držite nasvetov drugih? Lani ste pristali v bolnišnici, ker je vse kazalo na to, da ste doživeli infarkt, a se je potem izkazalo, da ste bili le izčrpani.
Ja, rekli so mi, da sem bil izgorel in mi svetovali, da naj se obnašam, kot da sem imel infarkt. Ko sem se vrnil domov, sem to razumel kot opomnik, da bo treba začeti živeti drugače. Zdravnik mi je že v bolnišnici rekel: gospod Sešek, zdaj bo treba za kako stvar reči ne morem. Odgovoril sem: tega pa ne morem (smeh). Kljub temu pa sem se začel bolj redno ukvarjati s športom, vzel sem si več časa zase in kar nekaj ponudb za vodenje in pisanje scenarijev zavrnil. Treba se je naučiti reči ne.
Govorila sva že o Vikendovih gongih, jih imate na radiu ali doma?
Plakete je dobil producent, torej Radio Ognjišče, zato so tu, gongi pa so pri meni doma.
Vstopili smo v adventni čas, kaj vam to pomeni?
Veliko, tako meni kot sodelavcem. A to nima nič z lučkami, okrašenimi trgovinami in božično glasbo, prostor za praznike je treba narediti v sebi. Vsak se veseli po svoje, a jaz mislim, da toplina ob adventnem venčku človeku prinese več kot hladne lučke v mestu.
