Seznam deviških gora je dolg, a najvišji neosvojeni vrh ostaja prepovedan

Čeririn Sar je novo ime med osvojenimi vrhovi. Na 6224 metrov visoko goro v pakistanski verigi Karakorum sta pred nedavnim prva stopila naš vrhunski alpinist, dobitnik dveh cepinov Aleš Česen in njegov avstrijski soplezalec Lukas Wörle. Bil je popoln izlet v neznano, prava avantura, kar je tudi bistvo alpinizma, je podvig opisal najuspešnejši slovenski alpinist v letih 2017, 2018 in 2024. Čeprav se tistim, ki le prek medijev spremljamo podvige najdrznejših, zdi, da ni vrha, kamor ne bi stopila človeška noga, je seznam deviških še vedno dolg.

Luka Stražar in Aleš Česen prejemnika Bloudkovega plakete

Predvsem pa je ta seznam precej izmuzljiv, kakor je najbrž tudi pričakovano pri raziskovanju tako težko dostopnega sveta. Zatika se že pri določitvi, kaj je neosvojeni vrh, saj so številne odprave slabo dokumentirane (če sploh so), tudi zemljevidi pogosto pomanjkljivi, zaradi česar jih je že težko najti. Kljub temu večina virov kot najvišjega še neosvojenega navaja vrh Gangkhar Pensum, 7570 metrov visoko goro na meji med Butanom in Tibetom.

Domovanje božanstev in duhov

Doslej so vrh gore, za katero veljajo ocene, da je 40. najvišja na svetu (naj spomnimo, da je vseh 14 osemtisočakov že osvojenih), menda poskusili osvojiti vsaj štirikrat, a so alpiniste vsakič premagale ekstremne vremenske razmere, ozebline in druge tegobe. Seznam neuspehov se Butancem morda niti ni zdel nepričakovan, saj verjamejo, da so njihove gore, tudi omenjena, domovanje božanstev in duhov, ki se ne pustijo motiti.

Gangkhar Pensum velja za najvišjo še neosvojeno goro. FOTO: Wikimedia Commons

Tudi butanska vlada se je strinjala z domačini in leta 1994 prepovedala gorništvo nad 6000 metri, slabo desetletje pozneje je to odločitev še podkrepila in prepovedala kakršenkoli alpinizem na gori. Pet let pred tem je dovoljenje za vzpon od Kitajskega alpinističnega združenja sicer dobila japonska odprava, vendar je Butan sprožil pravi politični spor in dosegel, da so ga preklicali. Je pa taista ekipa leto pozneje uspešno preplezala 7534 metrov visok stranski vrh, ki ga od glavnega loči dva kilometra dolg greben.

Vsaj dokler butanska vlada ne bo preklicala prepovedi, kaže, da bo Gangkhar Pensum ostal deviški vrh, kakor imenujejo neosvojene gore. Prepoved pristopa zaradi verskih prepričanj je sicer razlog, da je vrh nedotaknjen v več primerih; takšna je, denimo, tudi gora Kailaš v prefekturi Ngari v avtonomni regiji Tibet na Kitajskem z nadmorsko višino 6638 metrov. Za sveto velja v kar štirih verah: hinduizmu, budizmu, džainizmu in avtohtoni manjšinski tibetanski religiji bon. Zaradi tega potekajo tja vsako leto romanja, kakršnekoli plezalne dejavnosti pa so prepovedane.

Katera je najvišja neosvojena gora, ki ni prepovedana, je težko ugotoviti. Nekateri vrhovi, ki se po različnih zapisih dvigajo nad sedem tisoč metri, so tako deviški, da še imen nimajo, pri nekaterih tudi ni verodostojnih podatkov o višini. Med zanesljivo najvišjimi gorami, na vrh katerih se še ni prebil noben alpinist, je Lapče Kang III s 7250 metri v Tibetu v severni Himalaji (približno 35 kilometrov od bistveno bolj znanega Čo Ojuja). Edini poskus vzpona na vrh je izvedla poljska ekipa, vendar je bila odprava neuspešna. Še ena neosvojena gora na meji med Butanom in Kitajsko je Tongshanjiabu (7207 metrov). Če je verjeti zapisom na spletu, so bile prve fotografije tega vrha posnete šele leta 2000, znan je le en poskus vzpona, lotili so se ga japonski alpinisti.

Karakorum in lov na kokoši

Pravo kraljestvo deviških gora je tudi Karakorum, kjer je enega od takih vrhov skupaj s soplezalcem osvojil Aleš Česen. Ogromni masiv leži v regijah Gilgit-Baltistan (Pakistan), Ladak (Indija) in ujgurski avtonomni pokrajini Šindžjang (LR Kitajska). Približno 500 kilometrov dolgo pogorje je najbolj ledeniški del sveta zunaj polarnih območij in domovanje štirih vrhov nad osem tisoč metri, med njimi je drugi najvišji vrh na svetu K2 (8611 metrov).

Himalaja je domovanje desetih od 14 osemtisočakov, vsi so že osvojeni. FOTO: Viki Grošelj

Vse do lani je bila ena najvišjih neosvojenih gora na svetu Muču Čiš (7453) v dolini Hunza v Gilgit-Baltistanu, potem pa se je na vrh gore, ki jo obdaja ledenik Batura, v drugem poskusu vendarle uspešno povzpela tričlanska češka ekipa. Še vedno pa je neosvojen Suma Ri, visok približno 7300 metrov, prav tako Apsarasas Kangri I (7245 metrov) in Prakpa Kangri (približno 7135 m), znan tudi kot Prakpa Ri. V letih 2016 in 2021 sta bila zabeležena dva poskusa vzpona nanj, vendar nobeden ni bil uspešen.

Aleš Česen je neosvojeni svet v Karakorumu odkrival že pred slabim letom dni, ko je skupaj z britanskim alpinistom Tomom Livingstonom splezal prvenstveno smer po zahodnem grebenu na Gašerbrum III. Tokrat se je vrnil v mogočni masiv v navezi z Avstrijcem Lukasom Wörlejem. Njun prvotni načrt je bil preplezati najvišjo goro nad dolino Khurdopin Sar (6310 metrov), vendar sta idejo zaradi nevarnih razmer opustila, kot so njune načrte povzeli pri Planinski zvezi Slovenije. Osredotočila sta se na rezervni cilj, na prav tako še neosvojeni Čeririn Sar.

Rekordnih devetnajstkrat na vrhu sveta

Prvi pristop na dobrih 6220 metrov visoko goro jima je uspel po zahodni strani, kjer sta preplezala 2400 metrov dolgo smer Chicken Hunt oziroma Lov na kokoši. Ime prvenstvene smeri sta skovala na podlagi pripetljajev na poti: »Ko smo dosegli bazni tabor, smo pogrešali sveže piščančje meso. Na aklimatizacijski turi sva z Lukasom na območju tabora opazila kar nekaj gorskih kokoši in tako smo bolj za šalo kot zares poskusili ujeti nekaj svežega mesa. Mislim, da mi ni treba razlagati, da je bil lov daleč od uspešnega,« je pojasnil Česen.

Čeririn Sar v Karakorumu ne sodi več med neosvojene vrhe. FOTO: Vincent Wörle

V nadaljevanju je imelo bistveno bolj pomembno vlogo kot kokoši vreme: dež, veter, spet dež, snežna nevihta in naposled nekaj vedrine. Vrh sta dosegla 29. julija. »Čeprav plezanje v alpinističnem smislu ni bilo zelo zahtevno, je bila predvsem pri plezanju navzdol potrebna popolna zbranost, saj ledena zahodna pobočja niso dovoljevala nobene napake,« je zadnji del osvajanja neosvojene gore opisal slovenski alpinist.

O tamkajšnjih gorah sta imela pred podvigom zelo malo informacij, še največ sta jih pridobila s satelitskih slik. »Ko sva prvič zagledala to skupino vrhov med tridnevnim dostopom, nisva mogla niti nedvoumno ugotoviti, kateri vrh je kateri. To je bil tudi glavni povod in motivacija, zakaj sva šla tja. Popoln izlet v neznano.« Po informacijah domačinov je bil nad ledenikom Khurdopin do zdaj preplezan le en nižji vrh na začetku te verige, vse drugo pa je (bilo) nedotaknjeno.

Lukas Wörle med plezanjem v idealnih snežno-lednih razmerah naklona do 80 stopinj v vršnem delu karakorumskega šesttisočaka. FOTO: Aleš Česen

Kakšen občutek je plezati nekje, kjer ni bilo še nikogar? »Odličen. Bistvo alpinizma je avantura. In čeprav nikoli zares ne veš, kaj točno te čaka pri naslednjem metru, je informacij o različnih gorah čedalje več in so v današnjem času tudi vse lažje dostopne. Vendar se še vedno najdejo območja, za katera je nemogoče dobiti kakšen uporaben slikovni material. In večkrat bi morali iti tudi na take cilje. Kjer ne veš dobro, kaj boš našel,« je razmišljal Česen.

Sto vrhov brezplačno

Raziskovanje neraziskanega so pred nedavnim začele spodbujati tudi nepalske oblasti, ki le s težavo delajo red na najvišji in najbolj zaželeni gori sveta, Mount Everestu. Ne glede na to, da zvišujejo pristojbine za pristop, se na poti na vrh še vedno vijejo kolone ljudi, med njimi so taki, ki nimajo dovolj izkušenj, kar je tudi razlog, da vsako leto štejejo smrtne žrtve.

K pogojem za izdajo dovoljenj so zato Nepalci, ki so letos izdali že več kot 500 dovoljenj za pristop, dodali izkušnje: kdor želi na Everest, mora prej osvojiti vsaj enega od sedemtisočakov v Nepalu. Poleg tega so za prihodnji dve leti napovedali brezplačen dostop do 97 vrhov – pri čemer upajo, da bodo pozornost usmerili na še neodkrite alpinistične cilje.

Za omenjenih skoraj sto vrhov, med katerimi so številni deviški, je bilo do zdaj bore malo zanimanja; v zadnjih dveh letih se je nanje podalo le 21 odprav s skupaj 68 plezalci.