Kaj se je zgodilo v rdeči hiši številka 30

Urša Fister je po simpatični družinski prigodi napisala pravljico Martinček Potepinček, ki ima dobrodelno misijo.

Objavljeno
11. april 2019 16.30
Posodobljeno
11. april 2019 16.30
Urša in Nejc, brat in sestra ter hkrati junak pravljice in njena avtorica. FOTO: Petra Cvelbar
Nekega dne, ko je bil Nejc iz Ljubljane na obisku na vrtu rdeče hiše številka 30, se je zgodilo nekaj, kar je njegovo življenje ter življenje njegove sestrice in mame za teden dni postavilo na glavo. V košaro, bogato naloženo s slastnim grozdjem, je nehote zašel droben kuščar z imenom Martinček Potepinček in tam čepel vse do Ljubljane ...


image
Dobrovoljnemu Nejcu pravijo tudi Nejko Smejko. FOTO: Petra Cvelbar
Začetek z »nekoč« in tisti nepogrešljivi sklep »živeli so srečno do konca svojih dni« brez dvoma kažeta, da govorimo o pravljici – če ne bi spoznali Urše Fister, avtorice slikanice Martinček Pobalinček, ki pove, da je skoraj vse res. Nejc je namreč njen bratec, kakor dobrovoljno pove Urša in nemudoma začne opisovati, zakaj je njen bratec tako poseben – poleg tega, da je njen, seveda. In zaradi njega je posebna tudi ona. Kajti Nejc je tisti, po katerem med drugim prijatelji poznajo Uršo. »Star je 32 let, videti je kot najstnik, njegov um je na ravni pet let starega otroka. Nima določene diagnoze, je avtist, zaostal v razvoju, temu zdaj rečejo, da ima razvojne specifike.«

Ker nima razvite fine motorike, ne more govoriti, toda več kot očitno se z Uršo zelo dobro razumeta in se tudi vse pomenita. »Krasen je, preprost, dobrovoljen, zelo pozitiven.« Zato mu menda vsi, ki ga poznajo, rečejo kar Nejko Smejko. Toda na začetku, ko se je rodil in je bila Urša desetletna deklica, še ni bilo tako. »Ker je srčni bolnik, je veliko časa preživel po bolnišnicah, imel je dve večji operaciji.« Ko pa si je opomogel, se je lepo vključil v družbo; zdaj jaha, hodi na judo in z Uršo na jogo ter potuje.
 

Premalo časa za vse strasti


Potovanja in joga so Uršina strast, čeprav je pri naštevanju teh dvojina povsem neprimerna, saj se hitro zaplete v naštevanje, kaj vse jo veseli in kaj vse bi še počela. Toda začne se nekako s tujimi jeziki in potovanji. Najprej je študirala jezike, italijanščino in kitajščino, a je to opustila in se vpisala na portoroško Turistiko, smer hotelirstvo. Katero je bilo tisto prelomno potovanje, niti ne zna natančno definirati. »Najverjetneje Ibiza leta 2000,« razmišlja. Od takrat je skoraj dve desetletji živela in delala v tujini. »Mislim, da lahko deželo dobro spoznaš in se integriraš v družbo samo, če se vključiš v njihov vsakdanjik, v njihov ritem življenja,« pravi.

Tri leta je bila predstavnica destinacije na Ibizi, šest let na Tenerifih, kjer je delala kot hotelirka. V Maleziji je v okviru Združenih narodov poučevala mjanmarske begunske otroke, v Singapurju je bila del ekipe hotelske skupine IHG, v Vietnamu sodelovala pri odpiranju centra dobrega počutja s petimi zvezdicami v džungli.

image
Prigoda o Martinčku v košari je bila Nejcu tako všeč, da jo je hotel vsakomur povedati. Zato si je Urša rekla: Najbolje, da jo kar napišem. FOTO: Petra Cvelbar
Vmes je še kakšni dve leti delala v domovini in nekaj časa preživela v Urugvaju, Južni Afriki in Avstraliji. Zadnje leto in pol spet dela v Sloveniji, ki je po njenem prepričanju najlepša dežela na svetu. Zaljubljena je zlasti v Ljubljano, po kateri zdaj vijuga s svojim vintidž kolesom in se ne more načuditi, kakšno srečo imajo prebivalci tega mesta. »Ni lepšega kot peljati se s kolesom pod cvetočimi vrbami za dobro jutro. Ne zavedamo se, kako malo časa v Ljubljani porabimo za prevoz.«

Delo, ki ga zdaj opravlja, je zanjo idealno, saj dela v Ljubljani, a še vedno sodeluje s tujci. Je namreč projektna vodja pri Intoursu DMC, kjer pripravljajo potovanja in doživetja po meri. Poleg tega je certificirana učiteljica joge, ki jo, kot pravi, spravlja v ravnotežje s tem norim poslovnim svetom, v katerem je potrebnih veliko veščin, ki niso vselej usklajene z njenim notranjim jazom. Dobrodejno je zlasti poučevanje skupine slepih, ki ji dajejo posebno energijo.
 

Kako je iz Potepinčka nastal Pobalinček


Pripravlja tudi mednarodne dogodke in ima sploh kup želja, recimo, ves čas bi se učila jezike, če bi se lahko. Lepo število jih je do zdaj že nanizala, a zdi se, da je jezik, na katerega je najbolj ponosna, tisti, s pomočjo katerega je nastal Martinček Pobalinček.

image
Ves izkupiček od prodaje knjige bo avtorica namenila kardiološkemu oddelku ljubljanske pediatrične klinike in varstveno-delovnemu centru Sonček, saj sta oba povezana z njenim bratom. FOTO: Petra Cvelbar


Povezan je z vsakdanjim družinskim izletom na Primorsko, ki pa se je sprevrgel v malo naravovarstveno misijo. Nejc, Urša in njuna mama so namreč s tega izleta v košari z grozdjem po nesreči prinesli še drobnega kuščarja, martinčka. Ko so zagledali bitjece, so ga kajpada najprej hoteli spustiti v naravo čim bliže doma, vendar so hitro spoznali, da to zanj ne bi bilo dobro. Klicali so po društvih za varstvo narave in živali in nazadnje ugotovili, da bi ga bilo najbolje odpeljati tja, od koder so ga odnesli. In tako se je zgodilo.

Nejcu je bila zgodba o njihovem pripetljaju tako všeč, da jo je hotel vsakomur povedati. Urša se je naposled naveličala tolmačenja in se odločila, da bo napisala knjigo. K sodelovanju je povabila ilustratorja Natana Eskuja, ki je pobalinski primorski kuščarici, sicer zaščiteni vrsti, dal vizualno podobo.

»Moralni nauk zgodbe je, da je dobro biti radoveden in odkrivati svet, a je treba biti pri tem vendarle previden in ne pozabiti na svoj dom in korenine.« Opozarja pa tudi na zaščiteno vrsto, mladim bralcem pove, kakšne so martinčkove značilnosti, kako živi, s čim se hrani … Pri strokovnih pojasnilih na koncu knjige je sodelovalo herpetološko društvo, ki se ukvarja s proučevanjem in varovanjem domorodnih vrst plazilcev in dvoživk v Sloveniji, pri receptu za slastno polento pa nona in nono.
 

Se nadaljuje ...


Ves izkupiček od prodaje knjige bo avtorica namenila kardiološkemu oddelku pediatrične klinike v Ljubljani in varstveno-delovnemu centru Sonček, saj sta oba povezana z Nejcem. »Ker ne verjamem v finančne tokove, sem se odločila, da se bomo ob koncu prodaje knjige s pediatrično kliniko dogovorili, kaj potrebujejo, in to skupaj kupili. Tako bo vse pregledno in ne bo izgub s posredniki.«

Postavila si je tudi cilj, da bo slikanico – izšla je v tisoč izvodih pod okriljem njenega društva Mavrična ribica – prodala v približno letu dni, potem pa se bo posvetila še živalim, ki so v tej knjigi dobile le stransko vlogo. Prva bo na vrsti čebela, napove Urša. In v zgodbi bo gotovo nastopal tudi Nejc.