Kako mački dati tableto
Iz štirih šap se je bliskovito sprožilo osemnajst nabrušenih krempljev, kot igle ostri zobje pa so krvoločno šavsali po mojih prstih.
Odpri galerijo
Foto Shutterstock
Vedno, kadar slišim, da kdo koga sprašuje, ali je ljubitelj mačk ali psov, me enako preseneti. To je tako, kot če bi me vprašali, ali imam raje bukve ali hraste. Mačke so manjše zverinice, ki s psi nimajo prav veliko skupnega. Če hočeš na domačem teritoriju spoznavati skrivnosti narave, je treba imeti mačko in psa.
Od nekdaj smo imeli doma mačke. Živele so napol divje, ko so se prismukale do praga, so dobile domače mleko, otroci so se igrali z njimi, če so bile pri volji, v glavnem pa so bile samopreskrbne. Lovile so, kar jim ni ušlo. Babica je celo pripovedovala zgodbo o herojskem mačku, ki je dedka, zapriseženega »raubšica«, spremljal na ilegalnih poteh v gozd in velikokrat ujel zajca. Nekoč je domov prinesel mrtvega gada. In ga, ob vreščanju žensk, pojedel do strupene glave.
Takrat so mačke, ki imajo pregovorno devet življenj, živele, dokler so.
V teh časih odkrivamo, da imajo mačke skoraj toliko bolezni kot ljudje. S pomembno razliko: nekateri ljudje naravnost obožujejo tablete, mačke pa jih sovražijo. Moj poskus, da bi v košček mesa zakrito polovičko tablete proti zajedavcem vtaknila mački v gobček, bi se kmalu končal na urgenci. Iz štirih šap se je bliskovito sprožilo osemnajst nabrušenih krempljev, kot igle ostri zobje pa so krvoločno šavsali po mojih prstih.
Tableta je v visokem loku zletela na drugo stran kuhinje. V drugem poskusu je bilo še več krvi, se ve, čigave, tableta je končala na tleh, in ker si je prišel zabavo ogledat tudi pes, čez nekaj sekund v njegovem gobcu. Tretji poskus je bil, zaradi iskanja razkužil in obližev, odložen za nedoločen čas. Mačka je čez pet minut že predla. Nazoren opis krvavih bojev Kako mački dati tabletu je na spletni strani objavilo beograjsko društvo za zaščito živali Feniks. Pri branju so mi tekle solze, tokrat od smeha.
Čudno, da nikomur ne pride na misel, da bi patentiral mačje tablete z okusom po miših. Čez noč bi postal milijonar.
Od nekdaj smo imeli doma mačke. Živele so napol divje, ko so se prismukale do praga, so dobile domače mleko, otroci so se igrali z njimi, če so bile pri volji, v glavnem pa so bile samopreskrbne. Lovile so, kar jim ni ušlo. Babica je celo pripovedovala zgodbo o herojskem mačku, ki je dedka, zapriseženega »raubšica«, spremljal na ilegalnih poteh v gozd in velikokrat ujel zajca. Nekoč je domov prinesel mrtvega gada. In ga, ob vreščanju žensk, pojedel do strupene glave.
Takrat so mačke, ki imajo pregovorno devet življenj, živele, dokler so.
V teh časih odkrivamo, da imajo mačke skoraj toliko bolezni kot ljudje. S pomembno razliko: nekateri ljudje naravnost obožujejo tablete, mačke pa jih sovražijo. Moj poskus, da bi v košček mesa zakrito polovičko tablete proti zajedavcem vtaknila mački v gobček, bi se kmalu končal na urgenci. Iz štirih šap se je bliskovito sprožilo osemnajst nabrušenih krempljev, kot igle ostri zobje pa so krvoločno šavsali po mojih prstih.
Tableta je v visokem loku zletela na drugo stran kuhinje. V drugem poskusu je bilo še več krvi, se ve, čigave, tableta je končala na tleh, in ker si je prišel zabavo ogledat tudi pes, čez nekaj sekund v njegovem gobcu. Tretji poskus je bil, zaradi iskanja razkužil in obližev, odložen za nedoločen čas. Mačka je čez pet minut že predla. Nazoren opis krvavih bojev Kako mački dati tabletu je na spletni strani objavilo beograjsko društvo za zaščito živali Feniks. Pri branju so mi tekle solze, tokrat od smeha.
Čudno, da nikomur ne pride na misel, da bi patentiral mačje tablete z okusom po miših. Čez noč bi postal milijonar.
