Kako nasititi (družbe) lačne množice

Novodobni zvezdniki samo s prehranjevanjem pred kamerami zaslužijo tisoče evrov.

Objavljeno
20. junij 2019 09.00
Posodobljeno
20. junij 2019 11.29
Dorothy slovi po tem, da ima rada začinjeno hrano in dolge steklene rezance. FOTO: Youtube
Mukbang je sestavljenka korejskih besed, ki pomenita jesti in predvajati in dobro opišeta azijski virtualni fenomen. Gre za prehranjevanje v živo, pred kamerami oziroma pred milijoni gledalcev na spletu. Morda ni nenavadno, da se je začelo v Južni Koreji, kulturi, v kateri ima hrana osrednje mesto, a je obenem prežeta s skrbmi glede zunanjega videza, zdravja in odnosov. Ni pa mukbang ostal le na največji celini, razširil se je tudi čez lužo, v Ameriko, in se prilagodil »lakoti« tamkajšnjega občinstva.

Koliko je mukbang znan v Evropi, je težko oceniti, kdo ve, morda bodo kmalu tudi pri nas vlogerje zamenjali virtualni jedci, najbolj priljubljena vrsta prehrane pa bo postala mukbang. Vse skupaj je videti takole: miza se šibi od hrane, piščanca, krompirčka, riža, zelenjave, testenin, in zdi se, da je obed pripravljen za vso družino, a v resnici za polno mizo sedi le ena oseba, pogosto drobna ženska, ki se smehlja, govori in predvsem – jé.

Ena izmed njih je Dorothy, znana po tem, da ima rada začinjene jedi in dolge steklene rezance. Kot pojasnjuje študentka Jivon Kim, njena sledilka, so ti prav zaradi nje postali zelo priljubljeni. Dorothy menda vodi prehranjevalne trende v Južni Koreji. Na svojem kanalu na youtubu ima skoraj tri milijone naročnikov, posamezen posnetek zbere celo 17 milijonov ogledov.



Mnogi so tako običajen poklic zamenjali s predvajanjem sebe med jedjo. Poleg tega, da jedo in spuščajo zvoke zadovoljstva ob okusni hrani, nagovarjajo gledalce. Večinoma govorijo o hrani, njeni pripravi, pa tudi o sebi. Oboževalci, ki jih v živo gledajo in lahko pošiljajo virtualna darilca, ki se pretvorijo v denar, namreč komentirajo in jim postavljajo različna vprašanja, tudi bolj osebna.
 

Posredna zadovoljitev lakote


Mukbang je večplasten trend, prav tako so različni razlogi, zakaj ga ljudje, med njimi je po besedah sogovornikov veliko samskih, gledajo. Darja Kobal Grum, profesorica psihologije na ljubljanski filozofski fakulteti, kot glavna dva navaja posredno zadoščenje ob hrani in zmanjšanje občutka krivde, če jemo preveč. Prav ogromna količina hrane, ki jo ti ljudje spravijo vase, je naslednji element, ki privablja gledalce. Za nekatere, predvsem bolj osamljene, so ljudje s posnetkov edina družba ob hrani, nekakšna virtualna družina.

Tudi zbiranje informacij o prehranjevalnih trendih in pripravi dobrih jedi za različne priložnosti je lahko povod za gledanje mukbanga, dodaja Hyeonsook Ryu z oddelka za azijske študije na ljubljanski filozofski fakulteti. Lahko gre le za vrsto sprostitve in zabave ob opazovanju drugih ali pa celo za voajerizem ali seksualni fetiš, dodaja Aljoša Pužar, kulturolog in kulturni antropolog. Meja med digitalnim in nedigitalnim izginja, digitalizacija je prodrla v številne procese našega življenja, zato ni presenetljivo, da je svoj prostor med vsem tem našlo tudi kuhanje in prehranjevanje, pojasnjuje Pužar.

image
Sam snema na deželi in jé doma pridelano hrano. FOTO: Youtube


»Večina mojih prijateljev gleda mukbang, to je pri nas postalo nekaj običajnega,« pravi Jivon Kim, korejska študentka na izmenjavi pri nas. Sama ga je začela spremljati pred štirimi leti in najprej je bila presenečena nad količino hrane, ki jo posamezniki lahko pojedo. Med razlogi, zakaj ljudje gledajo mukbang, našteje posredno zadovoljitev lakote, druženje in zabavo. »Ponavadi imam nadzor nad tem, kaj jem, in ne jem v takšnih količinah, kot bi si želela,« pojasnjuje. »V Sloveniji niti ne morem jesti vsega, kar si želim, zato sem lačna in vsak večer pred spanjem gledam mukbang.« Pravi, da je bolj pasivna gledalka, saj ne komentira in ne komunicira z njimi, temveč le uživa, ko jih gleda, kako jedo. Raje ima ženske kot moške 'jedce', saj jedo bolj čisto, še pojasni.

 

Začelo se je s kuharskimi oddajami


Mukbang v korejščini med drugim pomeni jesti kaj dobrega in uživati v vsakem grižljaju, pojasnjuje Ryujeva. Vendar pa mukbang na youtubu in kot televizijska oddaja nista eno in isto, nadaljuje sogovornica. Najprej so se namreč pojavile razne televizijske oddaje, v katerih je veliko Korejcev spoznavalo domačo hrano, ki je prej morda niso poznali. Naslednji val so bile kuharske oddaje, ki so prikazovale, kako skuhati odlične jedi, ki so bile pripravljene iz dražjih sestavin. Tudi pri tretji vrsti gre za pripravo okusnih jedi, a če je bil v prvih dveh valovih poudarek na pripravi, je pri trenutno najbolj priljubljenem mukbangu (spletni se je prvič pojavil pred desetimi leti na Afreeca TV, spletnem mestu, podobnem youtubu) poudarek na prehranjevanju oziroma samem uživanju cenovno dostopne hrane.

»Mukbang bi lahko opisali kot antipod zdravemu načinu prehranjevanja, ki se globoko vrašča v vse pore našega vsakdanjika,« pravi Kobal Grumova. Težnje po zdravem življenju in štetju kalorij so tako obsedle današnji svet, da se zdi, kot da je naš glavni smoter jesti zdravo. »Tako je ta fenomen z neskončnimi kalorijami, najbolj ceneno in nezdravo hrano postal drugi obraz sodobnega sveta. Kdor si upa jesti nezdravo, je v tem kontekstu pogumen, drugačen, alternativen. Seveda pa je cena za to visoka.«

Visoki so tudi zneski, ki jih posamezniki tako zaslužijo; dosežejo lahko celo deset tisoč evrov na mesec. »Ne smemo pozabiti, da je mukbang kapitalistično delovanje, torej dinamičen in donosen posel,« opozarja Pužar. Četudi to počnejo »navadni ljudje«, ki se s tem, da jedo nezdravo in govorijo o povsem običajnih stvareh, želijo približati množicam in privabiti gledalce, so ti posnetki narejeni z dobičkonosnim ciljem.

image
Jivon Kim pravi, da Dorothy vodi prehranjevalne trende v Južni Koreji. FOTO: Youtube
Cmok, mlask, njam
Zanimiv vidik mukbanga je sam akt prehranjevanja. Tako kot pri nas je tudi v Južni Koreji ustvarjanje glasnih zvokov med jedjo neolikano oziroma nezaželeno. Vendar se tradicija prilagaja željam sodobnega človeka. Cmokanje in mlaskanje pri jedi sta vedno pogostejša praksa, predvsem med spletnimi performerji. »Glasno prehranjevanje, žvečenje in cmokanje so namreč pomembni elementi za gledalce. Ko namreč gledajo mukbang, je eden od spodbujevalcev gotovo zvok,« pravi Hyeonsook Ryu.


V večini kultur imajo hrana in z njo povezani obredi zelo pomembno, celo središčno vlogo, pri Korejcih pa je ta obsesija še bolj izrazita, pravi Pužar. Prehranjevanje je še vedno zelo kolektivno, družabno in ritualno. Vendar je danes vedno več samskih ljudi, ki živijo in tudi jedo sami. To je v nasprotju s tradicijo, zato se mnogi počutijo osamljene, nimajo apetita, neradi si hrano pripravljajo le zase, kar je tudi razlog, da je v Koreji veliko instant hrane, pojasnjuje Ryujeva. Ljudje so začeli ugotavljati, da bi morala biti hrana in prehranjevanje nekaj, kar jih osrečuje, saj tako med drugim veleva tradicija.

image
Mukbang je prehranjevanje v živo, pred kamerami oziroma pred milijoni gledalcev na spletu. FOTO: Shutterstock
Eden od načinov je mukbang, v katerem so se našli različni ljudje: od osamljenih mestnih milenijcev in postmilenijcev, željnih občutkov, do prekarnih delavcev in brezposelnih, željnih pozornosti, dodaja Pužar. Mukbang tako poleg novih digitalnih »poklicev« daje prostor za nove oblike čutenja in predvsem nove oblike druženja. Četudi se zdi, da gre po eni strani za osamitev, saj ljudje fizično večinoma jedo sami, je v resnici akt druženja – saj so izpostavljeni pred gledalci, s katerimi tudi komunicirajo.

»Raziskave kažejo, da ljudje, ki veliko objavljajo na spletu in katerih spletne vsebine so prežete predvsem z lastno promocijo, doživljajo močnejše občutke osamljenosti in večjo potrebo po sprejemanju,« o psiholoških vzvodih, ki (poleg očitne želje po dobičku) privedejo do odločitve jesti pred milijoni gledalcev, pojasnjuje Kobal Grumova. Dodaja, da je mukbang tako nov pojav, da ga znanost še ni temeljito obravnavala.