Pot ob žici nič več partizanski spomenik, pač pa izjemna rekreacijska površina

Prebivalci Ljubljane so po vojni hoteli čim prej zabrisati sledi okupacije. Na območju ob nekdanji žici so rušili bunkerje, vrsto let je bilo to minsko polje, na katerem je umrlo tudi veliko otrok. Zato je po drugi svetovni vojni trajalo več kot desetletje do prvega organiziranega pohoda, toda leta 1957 to ni bila pot, kakršna je danes, je poudarila kustosinja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) Martina Malešič, soavtorica aktualne razstave o enem od najpomembnejših projektov arhitekta Vlasta Kopača Pot ob žici. Prvi korak.

Pot ob žici okupirane Ljubljane, današnja POT, 32,5-kilometrski kulturnozgodovinski spomenik oblikovane narave okoli Ljubljane, je bila konec petdesetih let prejšnjega stoletja težko sledljiva. Ni bila prepoznavna, potekala je po kolovozih, stezah in travnikih, zato so se tekmovalci prvih t. i. partizanskih pohodov večkrat izgubili. Pomagalo ni niti označevanje z listki, pribitimi na drevesa, zato je arhitekt Vlasto Kopač, ki je bil leta 1957 v organizacijskem odboru za prvi partizanski pohod oziroma prvega festivala telesne kulture, predlagal ureditev sistemskih označb. A tu se projekt ureditve zelenega obroča Ljubljane ni ustavil, nadgradili so ga tudi Kopačevi nasledniki, mesto pa bi se tudi danes moralo ustrezno odzvati na aktualne probleme, ki zadevajo POT; intenzivno gradnjo ob njej, uporabo za parkiranje in s tem privatizacijo ...