Kako se ga spominjajo slavni Slovenci

Vstopa v šolo, tega simbolno velikega dne, se pisatelj Primož Suhodolčan, avtor knjižne uspešnice Košarkar naj bo!, dobro spominja. Tako tega, kaj je imel oblečeno, in predvsem kako ponosen je bil z rdečo torbico na rami. Balerina Ana Klašnja, članica žirije iz oddaje Slovenija ima talent, ki danes praznuje tudi rojstni dan, pa je vselej upala, da bo drugi september nastopil konec tedna, ne pa v šolskih klopeh.



»Še vedno preverim, na kateri dan bo moj rojstni dan, in upam, da ne bo delovni. Nekoč sem si želela, da bi ga lahko praznovala med poletjem. Na prvi šolski dan, kamor sta me pospremila starša in me dobro poučila o varnem prečkanju ceste, se mi je zdelo vse tako veliko, tudi šola, kar mi je danes, ko grem mimo, precej smešno,« je povedala Ana Klašnja. Prednost današnjih šolarjev vidi predvsem v tem, da bodo tudi to obdobje imeli mnogo bolje zabeleženo na fotografijah in bodo na obletnicah lažje obujali spomine.
 

Prvi september kot vedno nov začetek

Suhodolčan še danes ve, kako je skozi vrata Osnovne šole Franja Goloba na Prevaljah, kjer je kot ravnatelj »gospodoval« njegov oče, vstopil v modri jopici, kratkih hlačah in s torbico iz umetnega usnja, tako značilno za socialistične čase. Danes se sam sebi zdi kot kakšen učenec iz angleškega internata.

»Prvi šolski dan je bil zame res nekaj posebnega. Spominjam se, kako sem zavil v šolsko kuhinjo v pritličju, saj sem zelo rad jedel in zelo rad kuhal. Kuharicam sem že prvo leto pomagal prenašati tiste velike pločevinke Gavrilovićeve paštete,« pripoveduje. Kot sin ravnatelja se je pogosto moral še bolj izkazati, tu in tam rešiti dodatne naloge, za srednjo šolo pa pravi, da je bila nekoč mnogo večja ločnica v primerjavi z osnovnošolskim obdobjem, kot je danes.



O svojem prvem šolskem dnevu predsednik države Borut Pahor pravi: »Ah, seveda se ga dobro spomnim. Radovedno sem se oziral naokrog in gledal prijateljčke, s katerimi smo še nekaj dni pred tem divjali po vrtcu. V šolskih klopeh smo sedeli mirno in plašno in se spraševali, kaj se bo zgodilo z nami. Prvi dan sem jo še dobro odnesel, že kmalu zatem pa mi je učiteljica navila ušesa.«

Za glasbenico, študentko bibliotekarstva Zalo Kralj je bil 1. september vedno nov začetek. »Ko sem šla iz vrtca v šolo, sem se počutila tako odraslo, prvega letnika srednje šole pa sem se veselila, ker sem mislila, da mi ne bo več treba gledati istih obrazov kot prejšnjih devet let. Pa sem naletela na tri iste sošolce. Sveži zvezki, barvice, planerji. Obljube sami sebi, da se bom to leto pa zares učila sproti. Vse to so lepi spomini,« je povedala.

Tudi Gašperju Šantlu so bili prvi dnevi šole ljubši kot zadnji dnevi počitnic. Veselil se je, da bo spet videl prijatelje. »Čez en teden sem sicer spet pogrešal počitnice. A tudi če je bila šola, sem si ponavadi vzel veliko časa za hobije, tako da mi je bilo nasploh zelo fino.«



Pevka Nina Pušlar je izpostavila, da ima na začetek šolskih let lepe spomine, saj je komaj čakala nanj. »Pa saj imajo vsaj v osnovni šoli najbrž vsi to pričakovanje in veselje, ko se spet srečajo s sošolci pa ko imajo nove zvezke, nove torbe, nove puščice ... Meni je bilo to tako posebno, da sem res komaj čakala, da odprem tisto torbo, poiščem v puščici pisalo in napišem prvo snov.«

Bronja Žakelj je imela luškanega sošolca - Bevetka Tomaža, ki je sedel klop za njo, zato se je kar naprej obračala, ampak on je gledal samo Sanjo Štiglic. Foto Voranc Vogel/ Delo

Uspeh ni naključje

O spominih na prvi šolski dan je letošnja kresnikova lavreatka Bronja Žakelj, ki je marsikaj iz (svojih) šolskih dni popisala tudi v prvencu, uspešnici Belo se pere na devetdeset, odgovorila: »Nič pametnega mi ne pride na misel, razen tega da sem upala, da bom imela kakšnega luškanega sošolca. In sem ga imela. Bevetka Tomaža, ki je sedel klop za menoj. Kar naprej sem se obračala, ampak on je gledal samo Sanjo Štiglic, ki je imela zame nedosegljivo frizuro in še bolj nedosegljive modre oči, zato sem šla med odmorom rajši gledat kaktuse na vrt.«



Raper Boštjan Nipič - Nipke, ki je v šolo vstopil s šestimi leti, se je že v malo šolo v šentviški vrtec vozil sam z avtobusom. »Zelo jasno se spomnim prvega šolskega dne, rumene rutice, kako so nas v šolo pospremili starši. Pa kako sta sošolca jokala, ko so ju njuni pustili sama v nabito polni jedilnici,« je povedal nekdanji učenec Osnovne šole Šentvid, tedaj še Alojza Kebeta, kjer sta klopi med drugim gulila slavna brata Tomi in Boštjan Meglič iz Siddharte.

To so bili drugačni časi z drugačnimi vrednotami, ki jih niso usmerjala družabna omrežja, tudi za današnje šolarje pa se mu zdi pomembno, da se ukvarjajo s športom oziroma tistim, kar jih veseli. Sam je hodil v glasbeno šolo in treniral tenis. »V šoli sem se najbolje razumel s profesorjem za matematiko, z učiteljico glasbe pa ne preveč, a me je morala imeti ob sebi, ker sem lepo pel,« je povedal v smehu.



Njegov glasbeni kolega Saša Petrović, znan kot Challe Salle, ima na šolo lepe spomine najbolj zaradi druženja s sošolci in dogodivščin. Najhujše mu je bilo zgodnje vstajanje. Danes se zdi velikanska sreča, da mu ni več treba v šolo, čeprav je bil v osnovni šoli vsa leta odličnjak. »Igral sem klavir in treniral košarko.

Kot najstnik pa sem bil velik upornik. Starši so se ločili, zaradi poškodb sem nehal trenirati košarko, zanimalo me je vse, samo šola ne. Ampak mi je dala veliko; poleg izobrazbe delovne navade in disciplino. Naučil sem se, da uspeh ni naključje, ampak kombinacija trdega dela, truda, odrekanja, učenja, znanja in ljubezni do tega, kar počneš,« je povedal sogovornik, ki je pred kratkim izdal tudi lastno linijo šolskih potrebščin.