Kako so prenovljena opuščena območja spremenila podobo Milana

Arhitekt Michele Rossi: Na zelenih površinah ne bi smeli več graditi

Objavljeno
03. april 2019 12.00
Posodobljeno
04. april 2019 20.26
Porta Nuova zadnja leta slovi kot bančno-poslovna četrt. Foto Blaž Samec
Čez teden dni se bo okoli 400.000 obiskovalcev z vsega sveta zgrnilo na 58. milanski pohištveni salon na razstavišču Rho, ki je na obrobju mesta zraslo leta 2005. Medtem se je na območju starega sejmišča po načrtih svetovnih arhitekturnih birojev razvila največja poslovno-stanovanjska četrt v Italiji City Life. »V Milanu še pred desetletjem ni bilo nebotičnikov,« je poudaril Michele Rossi, soustanovitelj milanskega biroja Park Associati, ki je v okviru dneva italijanskega oblikovanja, Italian Design Day, gostoval v ljubljanskem muzeju za arhitekturo in oblikovanje.

Danes se na sejmišču z začetka 20. stoletja, ki je bilo, tako kot četrt Porta Nuova, zadnjih petnajst let opuščeno, dvigajo sodobne stolpnice, med njimi tri poslovne, Tre Torri arhitekturnih birojev Zahe Hadid, Arate Isozakija in Daniela Libeskinda, ki so jih zasedle zavarovalnici Generali in Allianz ter svetovalna družba PwC. Zgradili so tudi stanovanjske stavbe in nakupovalno središče z drugim največjim parkom v Italiji. Območje Porta Nuove, katerega razvoj je po Rossijevih besedah zaviralo predvsem razdrobljeno lastništvo malih nepremičnin, pa zadnja leta slovi kot bančno-poslovna četrt, ki jo zaznamujejo poslovna stavba banke Unicredit, najvišji nebotičnik v državi, in ozelenjena stanovanjska stolpa Vertikalni gozd (Bosco Verticale).
 

Značilni notranji vrtovi


Čeprav Rossijev biro pri gradnji teh območij ni sodeloval, kot pravi, so bili »premladi in so imeli premalo izkušenj«, je razvoj precej vpival na njihovo delo. »Ko so se pred nekaj leti velike korporacije in banke iz razdrobljenih pisarn po mestu, večinoma v zgodovinskih stavbah, začele seliti v nove nebotičnike, se je izpraznilo veliko zastarelih in energetsko neučinkovitih zgradb. Ponudila se nam je lepa priložnost, da jih ustrezno preuredimo,« je povedal.

image
Priceless Milano (na fotografiji) je skupaj s paviljonom Cube najbolj prepoznavna arhitektura biroja Associati. Foto Andrea Martiradonna


Ena takšnih je poslovna stavba Cordusio 2, zgodovinska stavba z začetka 20. stoletja na trgu Cordusio, kjer je bila še nedavno bančna četrt, zdaj pa se vse bolj spreminja v nakupovalno. Tudi arhitekti Park Associati so v polkrožni stavbi po prenovi v pritličju in kleti uredili veliko trgovino znane japonske znamke Uniqlo, prvo v Italiji, stavbo pa povečali še z nadgrajenim nadstropjem na strehi.

Veliko prenovo je doživela ikonična Camparijeva stavba La Serenissima iz leta 1959 bratov Soncini, zgrajena iz kovine in stekla, ki je bila z današnjega gradbenega stališča prava energetska katastrofa, s toplotnimi mostovi po vsej fasadi. »Prenove smo se lotili z vprašanjem, kako bi ta arhitekta takšno stavbo gradila danes. Najbolj zanimiv del je bil skrit, a javno dostopen vrt, ki je bil opuščen in smo si ga želeli ohraniti. Tudi zato, ker so notranji vrtovi tako značilni za milanske zgradbe. V Milanu ne vidiš dosti zelenja na ulici, veliko več ga je za pročelji,« je med drugim povedal Rossi.

image
Prenovljena La Serenissima, zgrajena konec 50. let Foto Andrea Martiradonna

 

Nova vizija


Poslanstvo s kolegi vidijo prav v trajnostni drži do že zgrajenega. Da stavbi, ki bi jo naročnik najraje porušil, poiščejo novo vizijo, pri čemer ni pomembno samo dobro oblikovanje oziroma videz, temveč tudi energetska učinkovitost, predvsem pa poskušajo čim bolj izrabiti staro stavbo s prezidavo, ki nato zaživi v povsem drugačni podobi. Navsezadnje porušenje starega objekta nekaj stane. »Rušenje se mi zdi smiselno le, če je stavba zares slabo zgrajena,« poudarja.

Tudi enega naslednjih projektov, muzej velikega steklarskega podjetja, bodo uredili na industrijskem območju, v nekdanji industrijski stavbi, pri kateri bodo kar najbolj ohranili prvotno strukturo, ki jih je navdušila. »S premišljenimi rešitvami je mogoče oživiti skorajda vsako stavbo. Ena od ključnih stvari v arhitekturi pa je, da poznaš svoje korenine, tako je lažje razumeti kulturo in podobo mesta, zakaj uporabiš določene materiale in rešitve,« je pojasnil temelje njihovih arhitekturnih zasnov.

Te nadaljujejo tisto, kar so v povojnem gospodarskem in graditeljskem bumu zasnovali njihovi predhodniki, a v resnici biro Park Associati najbolj poznajo po dveh miniaturnih paviljonih. Na zgodovinsko stavbo za milansko katedralo so leta 2011 dvignili priložnostno restavracijo The Cube za 18 gostov, ki jo je naročilo podjetje Electrolux, do leta 2012 pa je gostovala še na ikoničnih lokacijah v Bruslju, Londonu in Stockholmu. Podobna »kocka« z imenom Priceless Milano, naročnik je bil Mastercard, je leta 2015 za osem mesecev sedla na Palazzo Beltrami nad Piazzo della Scala in med milanskim Expom gostila najrazličnejše dogodke.
 

Gost tudi slovenski podiplomski študent


Arhitekti Park Associati bodo v okviru pohištvenega salona med 9. in 14. aprilom svoj biro, v katerem dela 55 ljudi, že drugič odprli kot razstavni prostor. Letos so razstavljavca izbrali z natečajem, kot zmagovalca pa bosta gostovala Slovenec Žan Kobal in Kitajka Weixiao Shen, podiplomska študenta kontekstualnega oblikovanja na akademiji v Eindhovnu na Nizozemskem.

image
Michele Rossi Foto Paolo Zambaldi

 

Gospod Rossi, s čim vas je prepričal zmagovalni projekt študentov Žana Kobala in Weixiao Shen?


V okviru milanskega sejma smo z mladimi oblikovalci prvič sodelovali lani, a smo jim le ponudili prostor za razstavo. Letos smo razpisali natečaj in odziv je bil kar velik, prejeli smo nekaj manj kot 65 prijav iz 25 držav. Zmagovalni projekt se nam je zdel zelo zanimiv, saj se ukvarja s temo kamer in nadzora. Ta tema je danes pomembna, kajti to, da nas v mestu na vsakem vogalu nadzoruje kamera, je po eni strani dobro, po drugi pa zelo slabo.
 

Kot arhitekt delujete večinoma v Milanu. Ko ga obiščemo kot turisti, razen prometa in množic turistov običajno ne vidimo drugih problemov. Kateri so največji?


Milano se je v zadnjih petih letih zelo spremenil, po mojem na bolje. Zlasti središče se razvija v pravi smeri, veliko pa je treba še postoriti v soseskah na obrobju. Za ta del mesta je manj zanimanja vlagateljev, ki bi bili pripravljeni porabiti denar za sanacijo območij, ponuditi nove storitve in urediti več zelenih površin. Zato bo v prihodnosti treba poskrbeti še za ta območja. Milano je tudi zelo onesnaženo mesto. Industrije je bilo nekoč sicer veliko več, še vedno pa ga onesnažujeta kurjava in promet, vse skupaj pa poslabšuje lega v kotlini. Zato bo treba več narediti v tej smeri. Cilj bi bil čistejše ozračje, to je pravica mlajše generacije.
 

Kaj pa mesto oziroma država naredita za zmanjšanje onesnaženja?


Župan Giuseppe Sala je uvedel prepoved za starejša dizelska vozila oziroma tista z večjimi izpusti, kar seveda ni priljubljen ukrep, vendar menim, da je dober. Vem, da razburja, ampak tudi po mojem mnenju je to edini način. Drugi ukrep pa je, in ta velja po vsej Italiji, da je treba pri obnovi stavbe ali gradnji nove upoštevati predpise, da ne porablja, niti ne onesnažuje preveč. Veliko bo treba še postoriti, a razmere se izboljšujejo.


Pred kratkim so se mladi zgrnili na ulice na podnebnem protestu v opomin, da vladajoča generacija ne ukrepa. Kaj lahko naredijo arhitekti?


Naš sektor precej prispeva k onesnaževanju, vendar raje gojim pozitiven pogled nanj, saj je mogoče še marsikaj narediti. Če bi začelo delovati drugače, bi lahko prispevalo k izboljšanju razmer. Najpomembnejše se mi zdi, da ne bi več gradili na zelenih površinah, še zlasti ne v Evropi, no, pa tudi drugod po svetu. Pozidali smo preveč urbanih površin, zato bi nepozidane morali ohraniti. Je pa to v Italiji in bolj ali manj tudi drugod predvsem politično vprašanje. Pri nas je še vedno ceneje graditi na novih, zelenih zemljiščih kot sanirati industrijska območja. Zato bi morali politiki zaračunati višje davke investitorjem, ki gradijo na zelenih območjih, ter z olajšavami podpreti tiste, ki bi obnavljali ali gradili na industrijskih. Po vsej Evropi jih imamo veliko in so danes nekakšne črne pike mest. Drugi korak pa je po mojem mnenju nadgradnja starih stavb. Nove gradimo že precej dobro, četudi bi jih še vedno lahko bolje, učinkoviteje, problem je okoli 90 odstotkov stavb, ki so bile zgrajene pred dvajsetimi, tridesetimi leti ali še prej. Zgrajene so bile zelo slabo in brez premisleka o vplivu na okolje. Zato je naša velika naloga nadgraditi te stavbe.

image
»Engie« pred prenovo Foto Andrea Martiradonna

 

Lep primer take nadgradnje je poslovna stavba francoskega energetskega podjetja Engie, ki skriva 85 odstotkov nekdanje strukture. Zanjo ste bili letos nominirani za evropsko arhitekturno nagrado Miesa van der Roheja. S čim, menite, ste prepričali žirijo?


Za nas je bila nominacija veliko presenečenje, saj to ni ravno kakšen 'seksi' projekt, temveč poslovna stavba v zelo dolgočasnem predelu. Njena najbolj zanimiva lastnost se po mojem skriva v tem, kako lahko zelo grdo stavbo spremeniš v nekaj lepšega. Žirijo je verjetno prepričala prav ideja o uporabi stare stavbne strukture iz jekla in betona, ki smo ji našli novo življenje. V notranjosti stavbe smo, denimo, kaj podrli, s čimer so nastali odprti notranji prostori z dvojno višino. To je tudi naša prihodnost. Veliko laže in bolj privlačno je načrtovati nov muzej, s katerim tudi lažje zmagaš na natečaju, toda sami mislimo, da smo imeli srečo, da smo dobili tako priložnost.

image
Poslovna stavba Engie je tudi po prenovi ohranila 85 odstotkov svoje strukture iz betona in jekla. Fotografiji Andrea Martiradonna

 

Obnavljali ste tudi znane milanske stavbe v središču, kakršni sta La Serenissima in Residence Porta Nuova (Gioiaotto) Marca Zanusa in Pietra Crescinija iz 70. let. Delali ste pri legendarnih arhitektih, rojaku Micheleju de Lucchiju in Davidu Chipperfieldu v Londonu. Kaj so vas naučili ti mojstri? Zlasti vaši stanovanjski interierji zelo spominjajo na tiste s podpisom Gia Pontija.


Prepričan sem, da bi moral vsak arhitekt delati v različnih birojih, preden ustanovi svojega. Tako spozna različne pristope, različne načine razmišljanja. Imel sem srečo, da sem delal z zelo različnimi arhitekti in sem lahko razvil lastno idejo o arhitekturi. Name in na Filippa Paglianija, s katerim sva ustanovila biro, so zelo vplivali italijanski arhitekti iz 60. in 70. let, Gio Ponti, Vico Magistretti, Marco Zanuso … Preprosto sva zaljubljena v to obdobje. Seveda smo danes v drugem stoletju in imamo drug arhitekturni jezik, seznanjeni smo z vsem, kar gradijo po svetu, kar gotovo vpliva tako ali drugače, toda ta arhitektura je za naju še vedno zelo pomembna, zato k njej vedno znova pogledujeva. Še zlasti navdušena sva, tako kot pravite, nad Giom Pontijem. Bil je fantastičen arhitekt, razvil je mnoge jezike, gradil je v različnih merilih, spremenil je veliko in mislim, da je bil zelo svobodnega duha …
Saša Bojc