Kakšna moč se skriva za poetičnimi imeni

Dopust in počitnice lahko poleg običajno stresnih »obveznih programov« poživijo tudi sprehodi v naravo, s katerih še kaj prinesemo domov

Objavljeno
23. julij 2018 18.00
Posodobljeno
23. julij 2018 18.09
Takšni so v tem času gozdni robovi, jase in poseke.
Danica Petrovič
Danica Petrovič
Pomladni izbruh barv in cvetja vseh vrst je že podlegel kosilnicam, zato so zdaj v vsej svoji lepoti zažareli gozdni robovi – ki jih v Sloveniji res ne manjka. Na stotine (za ljudi) koristnih vrst cvetnic se na kratkih ali dolgih steblih ziblje nosu in očem prijazno, nekatere med njimi pa lahko občutljive spravijo tudi v jok.

Zato je dobro, da se o vseh rastlinah, ki jih bomo duhali, žvečili ali kuhali s hrano in za čaj, podučimo. Drobne knjižice, v katerih je napaberkovanih nekaj najbolj ljudskih receptov ali najbolj splošnih opisov, niso najbolj uporabne. Internet ni dovolj verodostojen. Še vedno so najzanesljivejše stare debele knjige preverjenih in zaupanja vrednih zeliščarjev, piscev, ki so rastline proučevali desetletja. Dve takšni sta bili neštetokrat ponatisnjeni tudi pri nas: Zdravilne rastline in njih uporaba je zajetna knjiga biologa Richarda Willforta z Dunaja – botaniko je študiral blizu naših krajev, v Gradcu, kar pomeni, da je večina divjih rastlin v knjigi domačih tudi pri nas, druga pa je Velika knjiga o zdravilnih rastlinah, delo nemškega lekarnarja Mannfrieda Pahlowa. Vse rastline so opisane zelo podrobno, avtorja sta proučila njihovo uporabo v ljudskem zdravilstvu od davnine do danes in dodala dognanja sodobne farmakološke vede.

Dobro je, da se o vseh rastlinah, ki jih nabiramo, poučimo.
Še vedno so najzanesljivejše stare debele knjige preverjenih zeliščarjev.
Ambrozija je bila v grški mitologiji hrana bogov, dajala jim je nesmrtnost in večno mladost.


Za vzorec in okus smo izbrali nekaj rastlin, ki za zanimivimi imeni skrivajo še zanimivejše lastnosti. Veliko oman (Inula helenium), na primer, je azijska priseljenka, ki zraste več kot dva metra, latinsko ime pa ji je Carl Linné dal po kraljici Heleni iz trojanske vojne, ki izgubi svojega kraljeviča Parisa; kjer je iz njenih oči kanila solza, je zrasel veliki oman. Med Kelti je rastlina veljala za sveto.

image
Veliki oman (Inula helenium): lep pa še zdravilen. Foto Mavric Pivk

 

Dobra misel


Origanum vulgare je dišeča divja trajnica, ki pri nas ob morju in drugod na jugu Evrazije in v Sredozemlju pozimi veselo raste naprej, v krajih, kjer zmrzuje, pa jeseni izgine in zgodaj spomladi odžene na novo. Stari Grki so jo poimenovali »gorski sij«. Mogoče zaradi ljubkih cvetnih glavic. Bolj ko je origano izpostavljen sončni pripeki, močneje diši. Zato na pice dajejo tistega s Sicilije, v Turčiji na jagnjetino svojega, v Dalmaciji na slane ribje filete »mravinec«, kot rečejo belo cvetoči različici, v Grčiji pa na grško solato nadrobijo kretskega. Naša dobra misel je bolj blagega vonja in okusa, kot začimba (in čaj) je dobra za prebavo, kot čaj in eterično olje pa pomirja (vzbuja dobre misli), odganja prehladne zoprnije in krepi obrambne moči organizma. Cvetje lahko na dve pedi dolgih pecljih trgamo do jeseni in ga posušimo za lepe zimske šopke.

Če dobro misel (ne zraste veliko čez pol metra, razen na domačih vrtovih) zamenjamo za konjsko grivo (Eupatorium cannabinum zraste do dva metra), ni posebno usodno. Za juhe ali poletne solate iz paradižnika, paprike in kumar ne bi bila dobra, je pa zdravilna, in tudi šopki bi bili podeželsko očarljivi.

image
Dobra misel ima rada sonce.

 

Pelinolistna žvrklja


Ambrosia artemisiifolia je migrantka iz tistih krajev, od koder k nam ne pride veliko ljudi, zato pa toliko več rastlin, ki jim ponavadi sledijo njihovi škodljivci, toda v tem primeru ne. Ambrozija je bila v grški mitologiji hrana bogov, ki jim je dajala nesmrtnost in večno mladost, vendar žvrklja, ki je doma v Severni Ameriki, skoraj zagotovo ni bila glavna sestavina božanskega nektarja. Žvrklje – ker majhni plodovi spominjajo na »prednico mešalnika«, kot izvor imena opisuje dr. Nejc Jogan z biotehniške fakultete – pri nas že zelo razširjene najbolj alergene rastline, ki desetini prebivalstva lahko povzroča res hude težave, se ne bomo več znebili. V genskem zapisu ima izjemno zmožnost preživetja. Semena lahko kalijo tudi po več desetletjih.

Zel zlahka zamenjamo za tisto, kar je v prvem delu njenega imena: pelin, na moč grenko in zdravilno rastlino, ki pomaga žolču. Pozorno moramo pogledati liste, ki so dvakrat pernato deljeni (za lažjo predstavo: »peteršiljasti«), pecelj pa je porasel z redkimi, dolgimi in štrlečimi skoraj brezbarvnimi dlačicami. To je najpomembnejša podrobnost, po kateri to nadležno rastlino ločimo od navadnega pelina. Po zakonu morajo vsi lastniki zemljišč pelinolistno žvrkljo uničevati, sicer plačajo kazen. Kljub temu lahko ob cestah, poteh in po zapuščenih zemljiščih vidimo na tisoče žvrkelj, ki bodo do pozne jeseni razsipale svoj nezdravi pelod.

 

Šentjanževka


Hypericum perforatum je pri nas pogosta rastlina in ni zelo izbirčna pri iskanju bivališča. Slovensko ime nosi po zenitu cvetenja, to je za šentjanževo, proti koncu junija, vendar bo, od rastišča do rastišča različno, cvetela do zgodnje jeseni. Zlato žari tako med travniškimi rožami kot ob robu poti ali na osončenem gozdnem obronku, poseki ali jasi.

image
Šentjanževka odcveta vse poletje. Foto Mavric Pivk


Ducat sester, iz iste družine, a različnih, nevajeno oko težko razlikuje med sabo. Tista, ki ji že od pradavnine pripisujejo – in kot kažejo farmakološke raziskave, upravičeno – veliko zdravilno moč, je le ena: tista, ki ima liste perforirane s temnejšimi in svetlejšimi pikicami, oljnimi žlezami. In v cvetnih lističih ima rdečilo: če listič zmanemo med prsti, ostane krvava sled. Ta je prava. Je ena redkih rastlin, ki krepi živce in deluje antidepresivno, namočena v olje, ki se živo rdeče obarva, pa ni smela manjkati v nobeni hiši, kot izvrstna prva pomoč pri opeklinah.