Kanec slovenskega oblikovanja v izdelkih ljudstva Karen

Oblikovalka, ki se je kalila v Firencah, poučuje v Bangkoku in sodeluje s srebrarji s severa Tajske

Objavljeno
03. maj 2019 12.00
Posodobljeno
03. maj 2019 12.00
Mojstri iz plemena Karen obdelujejo srebro po starih tehnikah, uporabljajo pa zelo čisto zlitino, skoraj 98-odstotno, zaradi česar je srebro mehkejše in ga je lažje oblikovati in obdelati. FOTO: osebni arhiv
Le nekaj naključij se je prepletlo, da lahko ob nakitu, ki ga izdelujejo pripadniki ljudstva Karen s severa Tajske, opazimo ime ­Lucija Perko. Slovenska oblikovalka skoraj ducat let živi na Tajskem in poskuša v staro obrt vnesti nekaj pridiha sodobnega oblikovanja, a hkrati ohraniti tradicijo domačinov in s tem tudi skupnost.

Nekaj naključja, pravzaprav slovenskih besed, je bilo vpletenega tudi v to, da smo med obiskom tedna oblikovanja v Milanu ugotovili, da govorimo isti jezik z oblikovalko, ki je z večinoma tajskimi kolegicami predstavljala ročno izdelani nakit ter zgodbo za njim. V Sloveniji sicer že lep čas ne živi več, je hitro pojasnila Lucija Perko, najprej je bila deset let v Italiji, zdaj je že enajst let njen dom Tajska.
 

Tajci zavzeto ščitijo domačo produkcijo


V Firencah je na fakulteti za arhitekturo študirala industrijsko oblikovanje in preko tega prišla v stik z zasebno šolo za oblikovanje Accademia Italiana, ki je načrtovala odprtje podružnice v Šanghaju in je iskala učitelje. Ker se je zapletlo s papirologijo, so podružnico odprli na Tajskem in tako se je Lucija Perko najprej za en semester odpravila v Bangkok. »Bilo mi je všeč, nato se je še mož preselil za mano, rodili so se otroci …« je pripovedovala oblikovalka.

image
Na sejmu oblikovanja v Milanu v coni Tortoni je bil del prostora ­namenjen unikatnim izdelkom tajskih srebrarjev. predstavljala jih je tudi Lucija Perko. FOTO: osebni arhiv


Mož je Italijan, iz Firenc, po poklicu je sommelier in si je na Tajskem našel nišo v tem poklicu – čeprav je to precej zahtevno delo v državi, ki ima 300-odstotni davek na vino in velja zato za luksuzno blago, pripomni sogovornica. »Tajci zavzeto ščitijo domačo produkcijo. Zelo so ponosni na to, da nikoli niso bili kolonizirani, še zlasti zdaj, ko vlada vojaška hunta,« je na kratko orisala razmere.

Tako tudi ona kot tujka ne more biti večinska lastnica podjetja na Tajskem, ampak je to njena poslovna partnerica in prijateljica z angleškim imenom Joy. Tajka je njena nekdanja študentka, ki je diplomirala na podobno temo kot Lucija. Povezani s skupno idejo ohranjanja dediščine sta začeli iskati stike s tradicionalnimi obrtniki.

Kakšne nacionalne zveze obrtnikov na Tajskem ne poznajo, sta pa našli tovrstno lokalno povezavo na severu Tajske, v provinci Lamphun, kjer živijo pripadniki ljudska Karen, zelo znanega predvsem po pridelavi srebra. »Srebro pridelujejo že stoletja, s posebnimi tehnikami,« je poudarila Lucija Perko. »Za naju je bilo zelo pomembno, da je srebro res ročno izdelano in da gre za majhno proizvodno enoto.«

image
Po dva ali tri tedne na leto preživita Lucija in Joy s srebrarji in skupaj iščejo rešitve za nove izdelke. FOTO: osebni arhiv

 

Dizajn, ki odseva tradicijo


In tako so se začeli oblikovalkini nekajtedenski izleti v odročno naselje, ki ima sicer okoli 10.000 prebivalcev. »Med njimi je kakih 20 srebrarjev, a z vsemi pomočniki vred gre na koncu za proizvodno enoto s približno 500 člani,« je opisala. To so v glavnem kmetje, ki v osnovi pridelujejo riž in sadje longan (podobno je ličiju) in ga prodajajo po kooperativah, ko je sezona tega mimo, pa izdelujejo od 95- do 98-odstotno srebro in nakit iz njega.

image
Srebro je še vedno narejeno na tradicionalen način, Lucija Perko mu je vnesla nekaj sodobnosti z oblikovanjem. FOTO: osebni arhiv
»V tem sva videli priložnost, izdelkom, ki so bili večinoma narejeni po enakem principu, sva hoteli dodati nekaj najinega oblikovanja, a tako, da bi še vedno odsevali tradicijo. Prav tako je zelo pomembno, da zaradi naju ne spremenijo življenjskega sloga,« je poudarila.

V tednih, ko se z Joy pomešata med domačine in živita z njimi, iščeta ustrezne rešitve, prilagajata svoje zamisli njihovim obrtniškim zmožnostim in nasprotno. »Ker je vse izdelano ročno, je vsak izdelek znova manjši eksperiment. Včasih ugotoviva, da po najinih zamislih ni mogoče narediti ustreznega izdelka, včasih pa sva presenečeni, kako neverjetno dobro je na koncu videti.« In včasih ugotovita tudi, da je smiselno dodati kanec strojnega; tako sta, denimo, začeli uporabljati strojno izdelane igle za uhane, saj so bile ročno narejene predebele in so se krivile.
 

V Sloveniji jih rado zebe


Cilj podjetja Stories of Silver&Silk (Zgodbe o srebru in svili) je tudi, da se čim več denarja vrne v skupnost, s čimer želita pomagati pri premagovanju vrzeli med bogatimi in revnimi na Tajskem. »Na Tajskem ima 20 odstotkov bogate populacije v lasti 60 odstotkov prihodkov, 20 odstotkov najrevnejših pa le štiri odstotke,« je mogoče prebrati na spletni strani podjetja.

Izdelovanje nakita in svile sta pravzaprav le dve od mnogih tradicionalnih dejavnosti, ki jih je treba ohraniti, zato bi dejavnost radi razširili, je dejala Lucija Perko. Zato še naprej išče druge mojstre, s katerimi ne bi le dodali novih izdelkov v kolekcijo, pač pa bi tudi prispevali k ohranjanju dediščine.

image
Lucija Perko živi na Tajskem enajst let, kmalu se ji je v Bangkoku pridružil soprog in družino sta povečala za dve članici. FOTO: osebni arhiv


Medtem živi italijansko-slovenska družina precej tajsko življenje. Poleg maternih jezikov govorijo tudi angleškega in tajskega, živijo v soseski z mešanim prebivalstvom, brez težav jedo hrano, pripravljeno na ulici, deklici, stari sta pet in sedem let, sta vključeni v tajski izobraževalni sistem … Ker imajo tajski otroci počitnice marca in aprila, so bili zadnje tedne v Sloveniji, natančneje v Kamniku – na »zimovanju«, kakor se je pošalila sogovornica, kajti tukaj jih rado zebe. Da bi prišli deklici v pristen stik s slovenskimi vrstniki, ju je za en mesec vpisala v tamkajšnjo osnovno šolo.

Prav te dni so se njihove letošnje počitnice v Sloveniji – Lucija Perko jih je prekinila za obisk tedna oblikovanja v Milanu, slaba dva tedna so se potepali po Siciliji – iztekle. Ker se tudi mladi Tajci v vse večjem številu odpravljajo na študij v tujini, bodo italijansko šolo za oblikovanje v Bangkoku, kjer poučuje, kmalu zaprli. Družina, navajena tropskega podnebja in tajskega vrveža, kljub temu za zdaj ostaja na Tajskem. To ne pomeni, da o vrnitvi ne razmišljajo, je dejala Lucija Perko, a za zdaj ima v mislih predvsem širitev posla.

image
Lucija Perko s hčerkama Sofio in Milo. FOTO: osebni arhiv