Karantenski terier
To je pes, ki mu ne ponudiš prsta, a ti vseeno vzame celo roko.
Odpri galerijo
Prevzgojiteljica je ob koncu ure proseče dodala: »Ne obupajta nad njim.« FOTO: Boštjan Videmšek
Ker se je zgodba o Lotu, ki ga vendarle nisva zadela na lotu, kot sem romantizirala pred njegovim prihodom, prijela, jo bom nadaljevala, podala nekaj novosti o našem karantenskem terierju. Če vzgoja mladega psa v karanteni, ki jo je v tej rubriki popisala Tanja Jaklič, zahteva celega človeka oziroma kar celo družino, prevzgoja odraslega problematičnega psa v karanteni zahteva vsaj človeka in pol, saj tisto polovico mimogrede odgrizne.
Prvemu ugrizu, ki sem ga na tem mestu že opisala, sta sledila drugi in tretji – vse je dobil Boštjan. Če je šlo prvič za odkrit napad, s katerim je Loto že prvi dan v novem domu pokazal svoj drugi, strašljivo divji obraz in po katerem smo za obrambo naokoli prenašali pršilko za rože, pri drugem tudi pršilka ni pomagala več. Pri tretjem sva dokončno vedela, da pri hrani ne sme biti več zraven. To je pes, ki mu ne ponudiš prsta, a ti vseeno vzame celo roko.
Konsistentno se je predstavil prevzgojiteljici na prvi uri po sprostitvi omejitev gibanja. Ko mu je s pomočjo priboljška pokazala oprsnico, ki bi mu olajšala življenje, če bi si jo pustil nadeti, se je z vso silo zagnal vanjo. Če se ne bi spremenila v kip z Velikonočnega otoka, bi tudi ona dobila kakšen »spominek«. Vseeno je ob koncu ure proseče dodala: »Ne obupajta nad njim.«
Nisva. Dobra dva meseca sta med rednimi delovnimi obveznostmi minila ob monologu in dialogu – ne vedno prijaznem –, kaj bova s tem psom. Razmišljala sva o marsičem, vendar ob ugrizih, več poskusih ugriza in stalnem (b)renčanju nanj nisva vpila ali ga kaznovala. Loto nama je vračal z mehčanjem in spuščanjem k sebi. Pred nekaj dnevi mi je prvič dovolil, da sem ga narahlo počesala. Povrnilo se mu je zaupanje v človeštvo, a za zdaj misli, da ga predstavljata le dva človeka.
Ampak karantene je konec, dopovedujem njemu in sebi. Začenja se življenje, v katerem so tudi drugi.
Prvemu ugrizu, ki sem ga na tem mestu že opisala, sta sledila drugi in tretji – vse je dobil Boštjan. Če je šlo prvič za odkrit napad, s katerim je Loto že prvi dan v novem domu pokazal svoj drugi, strašljivo divji obraz in po katerem smo za obrambo naokoli prenašali pršilko za rože, pri drugem tudi pršilka ni pomagala več. Pri tretjem sva dokončno vedela, da pri hrani ne sme biti več zraven. To je pes, ki mu ne ponudiš prsta, a ti vseeno vzame celo roko.
Konsistentno se je predstavil prevzgojiteljici na prvi uri po sprostitvi omejitev gibanja. Ko mu je s pomočjo priboljška pokazala oprsnico, ki bi mu olajšala življenje, če bi si jo pustil nadeti, se je z vso silo zagnal vanjo. Če se ne bi spremenila v kip z Velikonočnega otoka, bi tudi ona dobila kakšen »spominek«. Vseeno je ob koncu ure proseče dodala: »Ne obupajta nad njim.«
Nisva. Dobra dva meseca sta med rednimi delovnimi obveznostmi minila ob monologu in dialogu – ne vedno prijaznem –, kaj bova s tem psom. Razmišljala sva o marsičem, vendar ob ugrizih, več poskusih ugriza in stalnem (b)renčanju nanj nisva vpila ali ga kaznovala. Loto nama je vračal z mehčanjem in spuščanjem k sebi. Pred nekaj dnevi mi je prvič dovolil, da sem ga narahlo počesala. Povrnilo se mu je zaupanje v človeštvo, a za zdaj misli, da ga predstavljata le dva človeka.
Ampak karantene je konec, dopovedujem njemu in sebi. Začenja se življenje, v katerem so tudi drugi.
