Kavarna Evropa se je vrnila kot bankarna Evropa

Prenova: V križišču Slovenske in Gosposvetske zaživel križanec med banko in kavarno

Objavljeno
15. junij 2019 08.00
Posodobljeno
15. junij 2019 08.00
Bankarna v Ljubljani je bolj intimna in imenitnejša kot v podružnicah v Avstriji. Foto Peter Škrlep
Že pred dvajsetimi leti je prostore nekdanje kavarne Evropa najela banka SKB, da bi v njej uredila poslovalnico, vendar so načrti propadli, so tedaj pojasnjevali, ker zahtev spomeniškega varstva ne finančno ne prostorsko niso mogli uresničiti. V prostoru, zaščitenem kot stara mestna kavarna, bi morali del nameniti kavarni, zunaj pred njo pa urediti še paviljon. Ta teden je na tem naslovu vendarle odprla vrata bankarna, bančna poslovalnica s kavarno.

Prav leta 1999 je banka Sparkasse kot prva tuja banka vstopila na slovenski trg, dvajseto obletnico delovanja pa so se odločili zaznamovati tudi z odprtjem posebne poslovalnice v središču Ljubljane, ki bi komitente sprejela v bolj sproščenem, prijetnejšem vzdušju. Kot pritrjuje njihova piarovka Marja Feldin, je v današnjih časih, ko večino bančnih storitev opravimo z mobilnikom, pomembno, da so te čim bolj hitre in dostopne, si pa pri dolgoročnejših finančnih odločitvah, kakor so najem stanovanjskega posojila, varčevanje za starost ali študij otroka, še vedno želimo osebnega pogovora z bančnim svetovalcem, in takrat se odpravimo v poslovalnico. Čeprav se tudi v drugih poslovalnicah te avstrijske banke trudijo stranke pričakati v sproščeno zasnovanem ambientu, med drugim s kavarniškimi kotički in podobnim sodelovanjem z gostinci, pa je poslovalnica v križišču Slovenske in Gosposvetske v njihovem portfelju vendarle posebna, saj je intimnejša in premore več meščanskega duha. Nastala je v sodelovanju s Cacaom, ki ga Ljubljančani poznajo s Petkovškovega nabrežja in skupaj s Portorožani s tamkajšnje osrednje plaže.

image
Koncept banke in kavarne je pri nas novost. Doslej so bančne poslovanice ponujale le kavo iz kavomata. Foto Peter Škrlep

 

Ohraniti identiteto prostora


Preureditev dela palače Evropa ob Gosposvetski, kjer je pred devetimi leti prenehala delovati restavracija s sredozemsko hrano – v delu ob Slovenski od maja 2016 domuje poslovalnica letalskega prevoznika Turkish Airlines – so zaupali arhitektki Meti Javh Hribar, kot referenčno pa navedli poslovalnico Sparkasse v Beljaku, ki jo med drugim zaznamujejo lesene letve in ozelenjena stena. »Toda sama sem v ljubljanskem prostoru, ki me je z visokimi stropovi navdušil že sam po sebi, želela ohraniti njegovo identiteto, poleg tega je banka resna ustanova, ki mora to izkazovati s prostorom in opremo. Ubrala sem načelo, da vnesemo duh časa, torej ga uredimo sodobno, hkrati pa prestižno, četudi je to, da oprema ni poceni, videti šele na drugi pogled,« je povzela osnovno zamisel interierja, v katerem prevladujejo nevtralni toni. Medtem ko je zunanjost hiše spomeniško zaščitena, zavod za spomeniško varstvo glede ureditve notranjosti nalaga le priporočila, med drugim, da napeljave niso vidne in da so elementi opreme obdelani, zato, denimo, konstrukcije galerije niso mogli pustiti vidne … Ob prenovi so restavrirali tudi kapitela, stilizirana zaključna dela stebrov, ki poslej nosita prvotni odtenek zlate barve, poleg tega se je arhitektka odločila rob stropa okrasiti s štukaturami, zelo podobnimi prvotnim.

Kot pripoveduje, si je naročnik želel, da bi poslovalnica tako kot tista v Beljaku imela ozelenjeno steno, toda ker se ta ni najbolje obnesla, so predlagali steno z umetnim rastlinjem. »Umetno zelenje se mi v prostoru z visokimi stropovi in zahodnim soncem, kjer bi naravno dobro uspevalo, res ni zdelo primerno, zato sem predlagala rešitev z elementom z nišami in ta je bila naposled sprejeta. Prav tako sem se za dopolnitev z barvami odločila drugače kot Avstrijci. Večinoma sive in lesene elemente sem dopolnila z oranžno, ki šteje za stimulativno barvo – ta naj bi pomagala tudi pri poslu,« je povedala. Zahtevi glede pritličnega bančnega »okenca« oziroma pulta, kakršnega premorejo druge poslovalnice banke, se sicer ni mogla izogniti, je pa vesela, da so upoštevali njeno odločitev o bolj zadržanih barvah, enakih kot pri drugih elementih opreme. Ker je oprema kavarn Cacao v podobnih tonih, so se z izbranim hitro strinjali tudi partnerji.
 

Očem skrito


image
Družabni prostor za zaposlene v kleti. Foto Peter Škrlep


Največ dela je bilo v prostorih, ki jih komitenti ne bodo spoznali, poudarja arhitektka. Za stranišči desno od točilnega pulta sta po prenovi pisarni s pogledom v pasažo, klet, kamor so prej vodile nerodne dvojno zavite krožne stopnice, prostor je bil vlažen in brez luči, je poslej lažje dostopna z novim stopniščem, spodaj pa se, četudi brez dnevne svetlobe, odpirajo svetli prostori za zaposlene tako v kavarni kot banki. Tam so sanitarije, manjša kuhinja in družabni prostor, ki je po naročnikovih željah urejen bolj živahno; ta naj bi v prihodnje po vzoru visokotehnoloških podjetij, ki tudi z opremo skušajo spodbujati ustvarjalnost, dobil še kakšno od družabnih iger. Arhitektkino željo, da bi steno krasilo drevo, je uresničila tapeta z afriškimi baobabi, oblazinjena klop za posedanje pa skriva tudi shranjevalni prostor za pisarniški material.

​Kavarna Evropa je že pred davnimi desetletji izgubila svoj pomen in vlogo ne samo v družabnem, temveč predvsem družbenem pomenu. Stavbo v križišču Gosposvetske in Slovenske ceste je na mestu stare gostilne Zum goldenen kreuz (Pri zlatem križu) – krčma naj bi tu delovala že v prvi polovici 17. stoletja – dal zgraditi trgovec in hotelir Luka Tavčar. Po podrtju gostilne leta 1867 je načrtovanje nove palače zaupal dunajskemu arhitektu Karlu Tietzu, ta pa si je za zgled vzel stavbo Heinrichshof na Dunaju, delo arhitekta Teophila Hansena. Novi ljubljanski hotel in restavracija sta bila zgrajena v dveh letih. Nekaj let zatem je bila v stavbi ustanovljena delniška družba Narodna tiskarna, solastnica časopisa Slovenski narod, in tako uredništvo kot njegov urednik Josip Jurčič so postali stanovalci palače Evropa.
 

Vsakemu gostu »njegov« časopis


V Evropo, kavarno dunajskega tipa, so zahajali večinoma intelektualci, od gospodarstvenikov in trgovcev do umetnikov, profesorjev, študentov in politikov, po drugi svetovni vojni, ko so kavarno nacionalizirali, pa je začela izgubljati meščanski blišč. Ena od zaposlenih se je za naš časopis pred tremi desetletji spominjala, da so takoj po vojni še imeli »veliko stalnih, finih gostov, ki so prišli na kavico in pregledat časopise in revije. Vsakega gosta smo morali poznati, da smo mu dali 'njegov' časopis. Vsak je imel stalni prostor, prihajati so vedno ob istih urah«. Sredi šestdesetih let se je struktura gostov začela spreminjati. »Med tri- ali pa štiriurnim sedenjem ob eni kavi so mnogi prekupčevali, pozimi pa so se zgolj greli.« Pozne večerne goste, za katere je bila kavarna le vmesna postaja na vinski poti iz gostiln v središču mesta proti kolodvorski restavraciji, so odgnali leta 1978 prenovljeni prostori v slogu dunajskih kavarn, ko je kavarna praznovala 110. jubilej.

To je bil čas, ko je drzno oblikovan plastični nadstrešek arhitekta Saše Mächtiga – nemški turisti so zaradi njegovih seskov kavarno krstili »Pri treh cucljih«, rekli so mu tudi svinjski mehur in osir – že kazal dotrajanost. Plastika je zazevala in puščala na več mestih ter se vse bolj spreminjala v mestno sramoto, ki je vse do odstranitve nadstreška leta 1990 polnila časopisne strani. Leta 1998, ko so Evropo vrnili predvojnim lastnikom, družini Gregorc, je bil lokal že skoraj desetletje zaprt. Leto zatem je zaživel v novi podobi – kot kavarna in restavracija, toda ti sta vztrajali le do leta 2005, leto dni po tistem, ko je Slovenija uradno vstopila v Evropo. Sledila je restavracija, ki je tu delovala nazadnje, pred skoraj desetletjem.
ℹ Kavarna in poslovalnica Sparkasse/Cacao
velikost lokala: okoli 160 kvadratnih metrov
avtorica idejne zasnove: Meta Javh Hribar
investitor: Sparkasse in lastniki
izvajalci: večinoma Wallner in mizarstvo Tratar