
Postanite naročnik | že od 14,99 €

Avtor: asist. dr. Domen Stropnik, dr. med., spec. ortopedske kirurgije
Meniskus je ena najpogosteje poškodovanih struktur v kolenu. V kolenu sta prisotna dva meniskusa, notranji (medialni) in zunanji (lateralni). Do akutne poškodbe meniskusa pride praviloma ob rotacijski poškodbi kolena. Poškodba povzroči ostro bolečino v sklepni špranji, ki ji je pogosto pridružena oteklina kolena, občasno tudi omejena gibljivost.
Poškodbi meniskusa so lahko pridružene tudi poškodbe drugih znotrajsklepnih struktur, predvsem poškodbe hrustanca in sprednje križne vezi.
Pri poškodbi meniskusa govorimo o akutnih (travmatskih) poškodbah meniskusa, ki se pojavijo ob določenem gibu, pacienti se pogosto natančno spomnijo trenutka, ko je prišlo do poškodbe.
Še pogostejše so tako imenovane obrabnostne (degenerativne) poškodbe meniskusa, ki so posledica degeneracije tkiva, ki se ob ponavljajočih se obremenitvah lahko natrga. Ob tovrstnih poškodbah se bolečina pojavi postopoma.
Poškodba meniskusa je lahko v sprednjem ali zadnjem rogu meniskusa in v telesu meniskusa. Pomembne so tudi poškodbe zadnjega narastišča meniskusa in poškodbe tkiva, ki povezuje meniskus z golenico oziroma sklepno kapsulo (menisko-tibialni oziroma menisko-kapsularni ligament (ramp lezija).

Če konservativna terapija ni učinkovita, se odločimo za operativno zdravljenje: artroskopijo kolena z delno odstranitvijo poškodovanega meniskusa. Za tovrstno zdravljenje se praviloma odločimo pri kompleksnih, kroničnih poškodbah meniskusa. Pri tovrstnem posegu odstranimo poškodovan del meniskusa in s tem zmanjšamo bolečinski dražljaj v predelu sklepne špranje, ki ga povzroča nestabilnost meniskusa.
Leta 2019 je Evropsko združenje za športno travmatologijo, kirurgijo kolena in artroskopijo (ESSKA) objavilo konsenz o zdravljenju travmatskih poškodb meniskusa. Z izboljšanjem znanja o poškodbah in novih možnostih zdravljenja poskušamo danes pri bolnikih ohraniti meniskus, če je to možno. Dober potencial celjenja imajo praviloma akutne (travmatske) poškodbe meniskusa v dobro prekrvljenem delu pri mlajših bolnikih. Zelo dobro prognozo zacelitve ima zašitje meniskusa ob sočasni rekonstrukciji sprednje križne vezi, saj ob posegu pride do večje krvavitve v sklep in posledično do večje vsebnosti rastnih faktorjev in izboljšanega celjenja.
Uspešnost zašitja je odvisna tudi od orientacije zatrganine in stanja preostalega tkiva meniskusa. Pogosto je možno uspešno zašiti meniskus z vertikalno ali poševno potekajočo zatrganino. Manj primerne za šivanje so horizontalne, radialne in kompleksne zatrganine z degeneriranim tkivom.

Poškodba zadnjega (posteriornega) narastišča je huda, saj se s prekinitvijo narastišča izgubijo natezne lastnosti meniskusa. Ob tem se meniskus izrine iz sklepne špranje (ekstruzija). Biomehansko je ta poškodba enaka popolni odstranitvi meniskusa. Z rekonstrukcijo narastišča centraliziramo meniskus in ohranimo njegovo funkcijo.
Poškodba menisko-tibialnega ligamenta (ramp lezija) povzroči nestabilnost zadnjega roga meniskusa in je pogosto pridružena poškodbi sprednje križne vezi. Ob zašitju ramp lezije se poveča stabilnost kolena, kar pomembno vpliva na zmanjšanje ponovitve poškodbe križne vezi.
Kljub ustreznemu kirurškemu zdravljenju je za uspešen izid po operaciji potrebna tudi prilagojena pooperacijska rehabilitacija. Ob zašitju meniskusa oziroma njegovega narastišča je treba v zgodnjem pooperacijskem obdobju operirani meniskus zaščititi. Zato je potrebna razbremenitev operirane noge in hoja z berglami 6–8 tednov. V tem času je treba tudi omejiti gibljivost, saj lahko pokrčitev kolena čez 90 stopinj poveča obremenitve na zašiti meniskus in moti ustrezno celjenje. Kljub podaljšani rehabilitaciji je srednjeročni in dolgoročni rezultat zdravljenja pri ohranitvi meniskusa bolj ugoden, saj se z ohranitvijo meniskusa ohranijo njegove biomehanske lastnosti, kar ugodno vpliva na upočasnitev obrabnostnih sprememb v kolenu.
Naročnik oglasne vsebine je Artros