Kobal znova na odru, a onkraj meje

Tostran meje se je umaknil iz javnosti, včeraj je na njeni drugi strani nastopil v goriškem Kulturnem domu.
Fotografija: Boris Kobal je gledališki oder pod nogami znova občutil v okviru festivala komičnega gledališča Komigo. FOTO: Jožže Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Boris Kobal je gledališki oder pod nogami znova občutil v okviru festivala komičnega gledališča Komigo. FOTO: Jožže Suhadolnik/Delo

»Imam veliko tremo, sem si vse napisal, tako da ne bo nobenega problema. Tudi bom povedal, kaj je moje in kaj ni moje.« Takole se je sodeč po posnetku slovenskega programa televizije RAI onkraj meje – prvič znova na gledališkem odru in pod ustreznim reflektorjem – včeraj predstavil padli komik Boris Kobal, ki je s »svojimi« Profesionalci espe, grdo izmaknjenimi od pokojnega italijanskega avtorja Alda Nicolaja, v zgodovino slovenskega gledališča vnesel najhujši plagiatorski škandal doslej.

Plagiat je poslal na natečaj za izvirno slovensko komedijo v organizaciji SLG Celje, da gre za plagiat, pa so ugotovili šele po premieri, ko je bila predstava že na sporedu. Sledili so škandal, ki se je razmahnil nekaj pred letošnjim kulturnim praznikom, napoved tožbe in zatem igralcev umik iz javnosti.



Vsaj iz javnosti tostran meje, a je Kobal oder pod nogami včeraj znova občutil v zamejskem goriškem Kulturnem domu, kjer je v okviru festivala komičnega gledališča Komigo nastopil z mono predstavo Hvala, ker ste z mano. V Primorskem dnevniku so jo uvrstili v žanr stand-upa.

Vrtel se je okrog biblijskih motivov, vmes je skušal neposredno govoriti o sebi, a se nikakor ni mogel znebiti distance in govoriti iskreno, so zapisali v tržaškem dnevniku. Njegov nastop je nadomestil sprva napovedno predstavo Pismo rosno: Vsega je kriv poštar Špas teatra, v kateri je pred plagiatorskim škandalom nastopal Kobal, a je po škandalu padla v vodo.

Publika je bila na njegovem včerajšnjem nastopu radodarna s smehom na račun klišejev o ženskah in tudi globljih temah o človekovem staranju, še prebereš na portalu Primorskega dnevnika.

Komentarji: