Kolesarski jubilej

Zdravilo za hipohondrijo

Objavljeno
06. september 2019 06.00
Posodobljeno
06. september 2019 06.45
Foto Jure Eržen
Ali Žerdin
Ali Žerdin
Štirideset let je minilo od onega dne, ko sem se iz ljubljanskega predmestja prvič s kolesom odpeljal v gimnazijo. V vseh teh letih potem s kolesa praktično nisem sestopil. No, ko je bilo zunaj minus 15, sem zračnicam prizanesel. Ko je bilo več kot pol metra snega, sem bil prizanesljiv do pogonske verige. Najbrž je bilo vmes še nekaj dni dopusta in podobnih opravičljivih odsotnosti. Nekaj koles so mi ukradli in do nakupa novega je minil kak dan, včasih malo več. Načeloma pa je bicikel zadnja štiri desetletja naprava, ki me vsak dan v letu dovolj udobno, hitro in brez stresa pripelje do vseh mestnih lokacij.

Pred nekaj meseci sem opazil nekaj neprijetnega. Med poganjanjem sem se zadihal. Potem so me začeli prehitevati resni kolesarji. Čez nekaj tednov so me začeli prehitevati električni skiroji. Potem so mimo mene švigali rekreativci, ljubitelji, starejši občani. In otroci. Vedno bolj zadihan sem bil. Če sem nekoč vsako mestno razdaljo prekolesaril v osmih minutah ali manj, se je čas potovanja razpotegnil na nespodobnih 12 minut.

Je to to, sem se vprašal. Starost? Je šla pumpa k vragu? Srčno popuščanje? Delam v gospodarski panogi, ki v povprečju zagotavlja lepo, zanimivo, ustvarjalno ... in kratko življenje. In medtem ko so me grizle temne misli, se je polomilo še pedalo. Vse je šlo narobe.

Dve levi roki imam in prijeten kolesarski servis za vogalom. Mladeniču sem predal kolo in ga prosil za čim bolj temeljit remont. Nekaj ur pozneje me je poklical in sporočil, da je ranjeno vozilo usposobljeno. Sedel sem na kolo, priznam, z neprijetnim občutkom, da bom spet gledal, kako mimo mene drvijo babice. A pripetilo se je nekaj drugega. Trikrat sem zavrtel pedala, v hrbet se mi je uprl jesenski veter, nehal sem poganjati in neslo me je 300 metrov. Brez zadihanosti in temnih misli, brez sramotnega prehitevanja.

Dober servis premaga celo hipohondrijo.