Kolonialistična pijača

Kako je iz zdravila za malarijo nastal najbolj priljubljeni koktejl na svetu

Objavljeno
12. avgust 2018 12.00
Posodobljeno
12. avgust 2018 12.00
tekmovanje na svetovni dan džintonika. FOTO: Edgard Garrido/Reuters
Simona Bandur
Simona Bandur
Mnogokrat se zgodi, da dobre stvari nastanejo kot stranski produkt, nehote in povsem po naključju. Mednje spada ena najbolj priljubljenih pijač na svetu (in v vesolju, če je verjeti Douglasu Adamsu), džintonik. Najbrž je nikoli ne bi poznali, če ne bi bilo bolezni.

Prvo zdravilo, s katerim so se borili proti malariji, je bil namreč kinin, to je tista sestavina, ki da džintoniku nepogrešljivi grenak okus. Iz drevesa kininovca so ga pridobivala že domorodna ljudstva v Srednji in Južni Ameriki, z njim pa so zdravili razne tegobe, med drugim vročico in napetost v mišicah. V Evropo so ga prinesli jezuiti in ga uporabljali za zdravljenje diareje in prav tako vročice, sredi 17. stoletja so ga v močvirnatem Rimu začeli uporabljati za lajšanje simptomov malarije, ki je takrat hudo kosila v okolici tega svetega mesta in pokopala tudi nekaj papežev in kardinalov. Kdaj je postala uradno zdravilo za to bolezen, je težko natančno ugotoviti. Škoti zasluge pripisujejo svojemu zdravniku Georgeu Cleghornu, ki je menda v 18. stoletju kinin potrdil kot zdravilo proti malariji, k prepoznavnosti je najbrž prispevalo tudi dejstvo, da so menda z njim pred smrtjo obvarovali celo kralja Anglije, Škotske in Irske Karla II.
 

Neznosna grenkoba


Prvi bolj množični uporabniki tega zdravila so bili vojaki britanske vzhodnoindijske družbe v Indiji, kjer je bila malarija velik problem. Pravzaprav podobno kakor v drugih tropskih regijah, ki so jih imeli radi kolonialisti, zato je povpraševanje po kininu hitro naraščalo, s tem pa tudi želja po osvajanju ozemelj, kjer ga je bilo mogoče dobiti. Ker je imel napitek s kininom izredno grenek okus, so mu začeli dodajati džin, torej angleški brinovec, nato so ga zlagoma izboljševali, mu dodajali vodo, sladkor, limone ali limete in tako je bil na začetku 19. stoletja – če sklepamo zgolj po sestavinah – podoben pijači, ki jo poznamo danes. Zelo kmalu (proizvajalci so že takrat hitro znali zavohati tržno nišo) je bilo mogoče kupiti nekakšno sladkano vodo, konec 19. stoletja je na trg prišel tonik kot sladka gazirana pijača.

Z vsemi stranskimi učinki, ki jih je kinin povzročal, je postalo jasno, da to ni ravno najboljše zdravilo. Zdravniki in farmacevti so se vrgli v iskanje primernejši medikamentov za lajšanje tegob; s tem ko kinin ni več opravljal svoje zdravilske vloge, so ga tonikom dodajali v precej manjših količinah, zato so bile pijače bistveno manj grenke, povečali so tudi količino sladkorja. In po lastni presoji dodajali še glavno sestavino – džin.
 

Pijača za džentelmene


Tudi ta ima svojo zgodovino. Brinjevec (aromatiziran je namreč z brinovimi jagodami) so poznali že v srednjem veku, razvili pa so ga v nizozemskih in flamskih destilarnah in ga nato prodajali v lekarnah kot zdravilo za lajšanje težav z želodcem, ledvicami in žolčem. Ta brinjevec je počasi prispel v Anglijo, kjer je zaradi nizkih stroškov proizvodnje kmalu postal izjemno priljubljen. Že konec 18. stoletja so ga Londončani polokali več milijonov galon, mesto je zajela epidemija ekstremne pijanosti in moralnega razkroja, kar si je v zgodovini zaslužilo celo svoje obdobje – Gin Craze, v prevodu nekaj podobnega kot norost zaradi džina. Posegel je zakon (Gin Act), izdatno obdavčil prodajo in tako je džin postopoma postal »pijača za džentelmene«.

Džintonik se je razpasel po večini sveta in še v vesolju. Douglas Adams je v Restavraciji na koncu Vesolja ugotavljal, da je 85 odstotkov vseh ljudstev v vesolju, pa naj bodo primitivna ali visoko razvita, izumilo pijačo z imenom, ki se izgovarja podobno kot džintonik. To je ena izmed redkih pijač, ki jo je pisatelj Ian Fleming ob vodki z martinijem privoščil svojemu Jamesu Bondu (v delu Dr. No celo štirikrat), pritepel se je v vse pore popularne kulture in leta 2010 dobil celo svoj dan: če kdaj, si je vsaj 19. oktobra treba privoščiti džintonik.
 

Naredi sam


Zlasti to poletje se zdi, da je tudi pri nas prevzel primat med poletnimi koktelji in vznemiril tiste, ki radi vse naredijo sami. Zdaj niso več »in« garažne pivovarne, ampak garažne destilarne džina. Džintoniku dodajajo vse mogoče, od začimb do pisanih mrvic, in nenadoma to ni več preprosta pijača z relativno poceni sestavinami, ampak napitek s številnimi prefinjenimi podrobnostmi.