Konkretno o konkretni utopiji

Kaj je odkrila razstava v newyorški Momi
Objavljeno
15. januar 2019 18.15
Posodobljeno
15. januar 2019 19.13
»Danes so izpraznjeni urbani prostori, kot je Trg republike v Ljubljani, velika redkost, saj neoliberalni kapitalizem ne prenese, da tam ni ničesar. In to je treba obraniti,« poudarja Petra Čeferin.
»Razstava je prišla v pravem času, pred petimi leti po mojem mnenju ne bi bila tako aktualna in odmevna. Ob razmahu skrajne desnice po svetu je spomnila na družbeno solidarnost, ki se je gradila po vojni,« je po zaprtju razstave H konkretni/betonski utopiji: arhitektura v Jugoslaviji 1948–1980 v Momi, newyorškem muzeju sodobne umetnosti, strnil soavtor razstave Vladimir Kulić.

Zaprtje razstave, ki je trajala za Momo neobičajno dolgih šest mesecev, so simbolično pospremili v ljubljanskem muzeju za arhitekturo in oblikovanje – z okroglo mizo Arhitektura v Jugoslaviji: sanje, uničenje in zapuščina. Vanjo se je uvodoma vključil tudi Kulić, profesor na državni univerzi v Iowi. »Jugoslovanska arhitektura doslej ni obstajala v svetovnih pregledih povojne arhitekture. Konec razstave ne pomeni konca, temveč začetek. Odprla je velikansko polje vprašanj in je prvi korak k odstiranju ​arhitekturne zgodovine socialističnega sveta. Pozitivne odzive na razstavo pa bo treba v prihodnosti pametno izkoristiti,« je prepričan.
 

Razmerje med neto in bruto površinami


O razstavi so poročali vsi ugledni svetovni časopisi in revije, od New York Timesa, Financial Timesa in New Yorkerja do strokovnih publikacij. Na objavljenih fotografijah se je pogosto znašla stavba S2 Milana Miheliča na ljubljanskem Bavarskem dvoru, ki jo je kot primer postavil v ospredje arhitekt Boštjan Vuga. Jugoslavija je imela vizijo, ki se je uresničevala skozi arhitekturo in urbanizem. Upala si je graditi na veliko, kar pomeni, da se je tudi razmišljalo na veliko, je prepričan.
Nekdanja stolpnica SCT, kjer deluje njihov biro, je primer dobre prakse s treh vidikov. »Projektantska družba je zgradila stolpnico, pri kateri so arhitekti lahko tesno sodelovali z vsemi profili inženirjev in mojstrov in skupaj razvijali rešitve, tudi armiranobetonsko jedro z vertikalnimi komunikacijami. Danes bi bil skupen razvoj predrag. Večino elementov so razvili za vsako stavbo posebej tudi zato, ker recimo fasade ni bilo mogoče izbrati iz kataloga. Prefabricirane betonske plošče, ki so jih, denimo, razvili za gradnjo industrijskih objektov, pa so potem prenesli v stanovanjsko gradnjo. Tu je še povsem drugačno razmerje med neto in bruto površinami, kakršno zapovedujejo današnje tržne razmere. Prav netržna naravnanost je omogočala dobro arhitekturno prakso. Danes je bistveno težje biti inovativen, seveda pa linearna primerjava med tistim nekoč in tem zdaj ni mogoča,« je povedal.

image
»Kozmopolitski minimalizem je zenit dosegel z vitko stavbo S2 Milana Miheliča v Ljubljani, ki je tako prefinjena kot karkoli drugega v Chicagu ali New Yorku,« so zapisali v Financial Timesu. Fotografije arhiv Mome


Konkretno utopijo po videnju izredne profesorice na ljubljanski fakulteti za arhitekturo Petre Čeferin predstavlja (od leta 2014 izpraznjen) Trg republike, kakor ga je predvidel avtor ureditve tega območja profesor Edvard Ravnikar. »Je trg velikih razsežnosti, odprt je tudi v tem, da s svojo praznino dopušča različno uporabo, naj bo to državna proslava ali demonstracije, ali pa je zgolj prostor, ob rob katerega lahko sedeš in uživaš. Danes so taki izpraznjeni urbani prostori velika redkost, saj neoliberalni kapitalizem ne prenese, da tam ni ničesar. In to je treba obraniti. Moma je končno dala pečat, da tudi jugoslovanska arhitektura nekaj velja, to pa je že precej učinkovito orožje, s katerim lahko obranimo to zapuščino, ki se v mnogo primerih kaže kot zelo aktualna,« je poudarila.
 

Veliki dosežki agrarne družbe


Jugoslavija je bila po vojni ne samo opustošena, temveč predvsem pretežno agrarna in ruralna, a ji je v dobrem desetletju uspelo marsikaj, jugoslovanski projekti kažejo veličino in drznost, meni arhitekturni zgodovinar Luka Skansi. Betonska kupola, Hala 1 beograjskega sejmišča srbskega arhitekta Branislava Žežlja, zgrajena med letoma 1954 in 1957, je bila s 109 metri premera največja kupola na svetu. »Kako to, da so kaj takega začeli graditi pred znamenito športno dvorano v Rimu italijanskega arhitekta Nervija? Ta kupola govori o procesu jugoslovanske modernizacije, ki je bila resda kontradiktorna oziroma problematična, a hkrati zelo avtangardna. Zdaj so pred nami vprašanja, kako vzpostaviti odnos do te dediščine,« je ugotovitev, s katero so se strinjali tudi njegovi kolegi.

O tej arhitekturi, zdaj pogosto zapostavljeni, celo porušeni dediščini, sta marsikaj iz prve roke povedala arhitekta Janez Lajovic in Saša Mächtig, ki sta se oglasila iz občinstva. »Nekaj o tistih časih pove že to,« je dejal Lajovic, »da sem leta 1956 še kot študent lahko sodeloval pri načrtovanju spodnje postaje na smučarski progi S v Kranjski Gori. Naročniki so arhitektom puščali proste roke, mislim, da predvsem zato, ker so podzavestno čutili, da niso dorasli položaju; prišli so iz partizanov. Spoštovali so odločitve strokovnjakov, tudi če niso bili ravno profesorji. Če je arhitekt rekel, da mora biti ob stavbi še toliko zelenja in praznega prostora, mu niso oporekali. Veliko pogosteje je prevladala zdrava kmečka pamet. Projekte so tudi odložili, celo takrat, ko je bilo že urejeno bančno posojilo. Drugi, še pomembnejši dejavnik je dejstvo, da je bila lastnina skupna, družbena. Današnji naročniki pa pravijo: 'To je moj denar, zato hočem iz parcele iztržiti čim več.' Res je, da smo morali razviti in načrtovati vse po vrsti, saj je bilo gospodarstvo zaprto, ni bilo katalogov, iz katerih bi izbirali. Če gledam nazaj, je bilo boljše, ne pa za vse. Nekateri so se znašli v hudih težavah,« je Lajovic opomnil na znano jugoslovansko realnost.

image
Kosovsko narodno in univerzitetno knjižnico v Prištini je zasnoval zagrebški arhitekt Andrija Mutnjaković. Leta 2016 so ji pri fundaciji Getty kot enemu od čudes moderne arhitekture namenili 77.600 evrov donacije.

 

Nacionalne posebnosti znotraj istega okvira


Jugoslovanska povojna arhitektura, ki je znotraj istega političnega in družbenega konteksta v posameznih republikah razvila nacionalne posebnosti, ima seveda precej daljšo zgodovino kakor država, ustanovljena leta 1945; mnoge ideologije, tudi modernizem 30. let, so se uresničile šele v 40. in 50. letih, je opomnila hrvaška umetnostna oziroma arhitekturna zgodovinarka Tamara Bjažić Klarin.

Saša Mächtig je spomnil še na druge vplive. V središču njihovega zanimanja v 60. letih so bili Švedi, Finci, Norvežani: »Švedska je po doktrini socialdemokratske stranke že konec 30. let povečala kakovost bivanja in dela, zakonca Ivanšek, ki sta v šestdesetih tam delala pet let, pa sta spoznanja prenesla k nam. Zaradi njunega poslanstva, med drugim v klubu Barva in oblika, so njune kolege arhitekte s posluhom sprejeli tudi direktorji tekstilnih in pohištvenih tovarn, prav tako so sodelovali z nami mladimi.« Na razstavi, ki je zlasti v sklopu teme Vsakdanje življenje pokazala, da je bila Jugoslavija vendarle potrošniška družba, je po Mächtigovem mnenju ​manjkal edino Tomosov motor, inovativen, oblikovan in množičen izdelek, ki je lastnikom tudi v režimu komunistične partije omogočal svobodo.

»Ker so bili jugoslovanski arhitekti v stiku s prakso po Evropi in svetu, so bili do nje lahko kritični in so lahko razvili svojo pot, našli boljše rešitve. So pa primeri, predstavljeni v Momi, vendarle posamične in najboljše stvaritve, medtem ko je bila jugoslovanska arhitekturna produkcija masovna in ne vsa kakovostna,« je v razpravi ostala kritična Tamara Bjažić Klarin. Po njenih besedah se je jugoslovanska arhitektura že v aktualnem času zavedala svoje vrednosti. Leta 1958 je bil prvi kongres jugoslovanske arhitekture z retrospektivno razstavo v Beogradu, to so dve leti pozneje poslali na evropsko turnejo, zato se je glas o njej širil v mednarodnem tisku. Tako po mnenju Bjažić Klarinove ne moremo govoriti, da ni bila prisotna, temveč ni vztrajala.