Kot da je vse v redu
Pa vendar si vsako jutro izberem glasbo, skuham kavo in na glas preberem pesem, napisano pred 1500 leti.
Odpri galerijo
Fotografija je simbolična. FOTO: Thilo Schmuelgen/Reuters
Najhuje mi je, ko se zbudim. Vsako jutro se namreč začne z isto žalostjo, pomešano z nejevero, in prvi sončni žarki so prepleteni z lažnim upanjem, da se vse to ne dogaja. Da so bile to samo mučne sanje. Da si moram samo temeljito pometi oči in se umiti z mrzlo vodo – in vse bo kot vedno. Pravzaprav mi je najhuje, ko dojamem, da več ne prepoznam obraza izginule normalnosti.
Včasih jočem, še preden vstanem iz postelje. Zaželim si, da bi se pokrila prek glave in se ne bi zbudila, dokler se ne bodo vrnila moja nasmejana jutra. Včasih se najraje ne bi oblekla. Pa tudi umila ne. Najraje ne bi odprla računalnika in gledala številk v rubriki koronavirus.
Pa vendar si vsako jutro izberem glasbo, skuham kavo in na glas preberem pesem, napisano pred 1500 leti. Že zato, da se opomnim, da se svet spominja vsega. Že zato, da si pojasnim, da je to zgolj kratek trenutek. In nato se začne dan. Sonce se pretvarja, da je vse v najlepšem redu. Veter nagaja cvetnim lističem pisane pomladi. Nebo je modro, kot že dolgo ni bilo. Okoli poldneva se začnem dogovarjati o večerni zabavi.
»Kaj boš oblekla?« me vpraša svakinja iz Avstrije. »Bomo kaj skupaj pojedli?« doda moj brat. Vsak petek se sestanemo pred mobilnimi telefoni, zberemo vse naše otroke, razsute po Evropi, in se zabavamo, kot da nam nihče nič ne more.
Pogovor ves čas prekinja smeh, izmenjujemo si rekorde v umivanju rok – svakinja trdi, da bo morala po vsem tem na presaditev kože, ki si jo je ogulila z milom – in se drug pred drugim hvalimo, kako smo tudi ta teden z »lova« po bližnji prodajalni prinesli domov omembe vredno trofejo. »Toaletni papir!« vzklikne brat. »Steklenico alkohola za čiščenje!« doda moj najmlajši sin. Dolgo, dolgo smo pred kamerami mobilnih telefonov. Vsi smo oblečeni, kot da smo se uredili za večerjo v najboljši restavraciji, in vsi smo čudežno zaljubljeni v življenje. Jutri bo jutro zopet žalostno, a obogateno s smehom, s katerim smo zaveslali v še en konec tedna.
Preberite še:
Milijon – in še naprej preštevamo
Kdaj bo tega konec?
Milijon – in še naprej preštevamo
Kdaj bo tega konec?
Včasih jočem, še preden vstanem iz postelje. Zaželim si, da bi se pokrila prek glave in se ne bi zbudila, dokler se ne bodo vrnila moja nasmejana jutra. Včasih se najraje ne bi oblekla. Pa tudi umila ne. Najraje ne bi odprla računalnika in gledala številk v rubriki koronavirus.
Pa vendar si vsako jutro izberem glasbo, skuham kavo in na glas preberem pesem, napisano pred 1500 leti. Že zato, da se opomnim, da se svet spominja vsega. Že zato, da si pojasnim, da je to zgolj kratek trenutek. In nato se začne dan. Sonce se pretvarja, da je vse v najlepšem redu. Veter nagaja cvetnim lističem pisane pomladi. Nebo je modro, kot že dolgo ni bilo. Okoli poldneva se začnem dogovarjati o večerni zabavi.
»Kaj boš oblekla?« me vpraša svakinja iz Avstrije. »Bomo kaj skupaj pojedli?« doda moj brat. Vsak petek se sestanemo pred mobilnimi telefoni, zberemo vse naše otroke, razsute po Evropi, in se zabavamo, kot da nam nihče nič ne more.
Pogovor ves čas prekinja smeh, izmenjujemo si rekorde v umivanju rok – svakinja trdi, da bo morala po vsem tem na presaditev kože, ki si jo je ogulila z milom – in se drug pred drugim hvalimo, kako smo tudi ta teden z »lova« po bližnji prodajalni prinesli domov omembe vredno trofejo. »Toaletni papir!« vzklikne brat. »Steklenico alkohola za čiščenje!« doda moj najmlajši sin. Dolgo, dolgo smo pred kamerami mobilnih telefonov. Vsi smo oblečeni, kot da smo se uredili za večerjo v najboljši restavraciji, in vsi smo čudežno zaljubljeni v življenje. Jutri bo jutro zopet žalostno, a obogateno s smehom, s katerim smo zaveslali v še en konec tedna.
