Arhitekturni navdih leta: prenove, novogradnje, reinterpretacije

Javni objekti, zasebne gradnje, prenove spomenikov, dozidave k starim objektom, novogradnje na temelju pogorelih hiš, arhitektura v ekstremnih razmerah, mestne znamenitosti, ki so potrebovale reinterpretacijo, obnove s srcem, znanjem in dušo ... Vse to so bili ambienti, ki smo jih predstavljali v lanskem letu. Izbrali smo nekatere od njih, ki so nam tako ali drugače lahko navdih.

Vila Muhr, Bohinj

Z interpretacijo stavbne dediščine je arhitektom uspelo doseči, da se hiša na prvi pogled zdi, kot da je že od nekdaj tam.

Potem ko se je že pred desetletjem podrla streha Muhrove vile v Bohinju in je nato ta lovska koča dunajskega trgovca s premogom Adolfa Muhra s preloma stoletja dokončno propadla, se je po prenovi po načrtih biroja Ofis arhitekti vrnila v življenje kot hotelček s štirimi suitami.

Vilo Muhr je leta 1902 kot lovski počitniški objekt zgradil dunajski veletrgovec Adolf Muhr. Med letoma 1882 in 1919 je imel v lasti tudi Blejski grad in je na Bledu zgradil kar dve vili; leta 1885 pod župno cerkvijo oziroma pod gradom vilo, prav tako poimenovano Muhr, ki je pogorela leta 1892, tega leta pa vilo Ilsenheim oziroma sedanjo vilo Rog, pojasnjuje Nataša Ülen.

Ker od prvotne vile Muhr ni ostalo skoraj nič, je bil za arhitekte velik izziv, kako oblikovati novo, tudi zato, ker je vila v središču kraja in je veliko ljudem ostala v spominu.FOTO: Miran Kambić

Ker od objekta ni ostalo skoraj nič, je bil za arhitekte velik izziv, kako oblikovati novega, tudi zato, ker je v središču kraja in je veliko ljudem ostal v spominu. »Sodobni arhitekturni pristop veleva, da morajo biti danes zgrajeni objekti v duhu sodobnega časa, a nam je z interpretacijo stavbne dediščine vendarle uspelo doseči, da se ta hiša na prvi pogled, ko se pelješ mimo, zdi, kot da že od nekdaj stoji tam. Če jo pogledaš podrobneje, pa opaziš, da je vendarle sodobno oblikovana, tako pri povezavah lesa kot pri ornamentiki,« pravijo v biroju Ofis. Gabariti, orientacija in pozicija tako strehe kot objekta so ostali kot pri prvotnem objektu s preloma stoletja. Prvotni kamen, ki je gradil pritličje, so ponovno uporabili tudi v pritličju novega objekta, zgornji del pa je lesen z lesenimi ganki. Arhitektka Špela Videčnik je poudarila, da ima Slovenija zelo bogato tradicijo stavbarstva, ki se je v alpskih predelih razvila iz kljubovanja ekstremnim gorskim razmeram in še zdaj ponuja številne uporabne rešitve za ta območja.

Tehniški muzej Slovenije, Bistra pri Vrhniki

Kulturnozgodovinski objekt nikoli ni bil celovito prenovljen, zato je napovedana obnova težko pričakovana.

Je najbolj prepoznavna lokacija med slovenskimi muzeji. Če rečemo, da gremo v Bistro, vsi vemo, da gre za Bistro pri Vrhniki, samostan iz 13. stoletja, ki je zdaj tehniški muzej. Ustanovljen je bil leta 1951, da evidentira, dokumentira, zbira in hrani tehniško kulturno dediščino, spomenike in znamenitosti na območju Slovenije. Po prenovi bomo v Bistro lahko hodili vse leto, januarja in februarja je še zaprta.

Ker je projekt kompleksen, bo prenova potekala v več fazah. Obsegala bo tako gradbena dela kot vsebinsko prenovo stalne zbirke. Začeli so z obnovo oranžerije, ki je po mnenju dediščinske stroke unikum pri nas. Nastala bosta dva razstavna prostora, v katerih načrtujejo predstavitev desetih ogroženih živalskih vrst ter kabinet čudes z razstavno postavitvijo, ki bo vključevala vsa obiskovalčeva čutila.

Po prenovi bodo v Bistro preselili tudi celoten kolektiv muzeja (31 zaposlenih). Zdaj so uprava in večina kustosov v Ljubljani. FOTO:Računalniški prikaz Arrea

Obnova naj bi se končala konec leta in naj bi stala dobra dva milijona evrov. Koliko časa bo potrebnega za celovito prenovo, ni jasno, a gotovo lahko pričakujemo daljše obdobje. Leta 2022 je bil projekt ocenjen na 20 milijonov evrov, nova ocena ni znana. Po prenovi, kot je zastavljena, bodo v Bistro preselili tudi celoten kolektiv muzeja (31 zaposlenih), zdaj sta namreč uprava in večina kustosov v Ljubljani.

Projekt vodi arhitektka in profesorica Maruše Zorec, ki je za revitalizacijo historičnih objektov prejela že več nagrad, tudi Prešernovo. Povedala je, da je tehniški muzej eden zahtevnejših projektov tudi za njihov biro. »Težko je sicer primerjati spomenike kulturne dediščine med seboj, saj je vsak edinstven. Bistra, nekdanja kartuzija, je po tipologiji morda najbolj podobna samostanu v italijanski dolini Pustertal, ki smo ga pred kratkim prenovili v dom za starejše. V obeh primerih gre za zahteven program, ki ga je treba umestiti v obstoječo lupino in zanj v njej zagotoviti sodobne in primerne pogoje delovanja tako, da ne ranimo avtentične substance.«

Samograditeljska hiša ob robu gozda in mesta, Ljutomer

Samograditeljstvo je velika avantura in ni za vsakogar, naročniki imajo pogosto finančno in časovno preveč optimističen načrt.

Hiša, ki je bila nominirana za nagrado piranesi, leži nad Ljutomerom, na lokaciji ob robu gozda in mesta. Tu je že stal približno stoletje star objekt, a ga zaradi dotrajanosti ni bilo mogoče ohraniti, zato so se odločili za novogradnjo. Naročnika, takrat še mlad par, zdaj starša treh otrok, sta si želela hišo z veliko topline, domačnosti in dobro zasnovanega ambienta, a ker so se gradnje lotili ravno sredi pandemije, pomanjkanja in hitrega draženja gradbenih materialov, se je križno mozničena lesena konstrukcija izkazala za predrago, zato so začeli razmišljati o klasični gradnji.

Toda ko so arhitekti na novo izrisali načrt iz opečnatih zidakov, so ugotovili, da bi morali zaradi njihove debeline in slabšega izkoristka pozidati 22 kvadratov bruto večjo površino, zaradi debeline zidov pa bi za povrhu izgubili eno sobo. Lastnik je dodal, da bi morali poleg tega spremeniti še gradbeno dokumentacijo, kar bi stalo še od 20.000 do 30.000 evrov, pa tudi gradnja bi se gotovo zavlekla za najmanj leto dni.

Samograditelja, takrat še mlad par, sta si želela hišo z veliko topline, domačnosti in dobro zasnovanega ambienta. FOTO: Strip Lab

Obveljalo je, da bodo raje več odšteli za konstrukcijo in prihranili kje drugje, dolgoročno so tako pridobili več. Lesena konstrukcija je omogočila, da so notranjost hiše lahko pustili iz naravnega lesa brez dodatnih oblog, zunanjost so predvideli v kontrastni črni barvi – lesenih panelih, zaščitenih s starodavno japonsko tehniko ­žganja lesa.

Na vprašanje, ali bi si samograditelj hiše po tej izkušnji, ko pogleda nazaj, še upal lotiti takšnega projekta, je Tadej Bogdan odgovoril: »Takoj gotovo ne. Odločala sva se med hišo na ključ, klasično gradnjo in tistim, kar želiva, in z veliko lastnega angažmaja. A ko premisliš, četudi je bilo stresno in naporno, smo tudi danes, ko v njej bivamo približno­ dve leti in pol, enako navdušeni.«­

Nov prizidek OŠ Prule, Ljubljana

S prenovo bo šola dobila nov vhod z Janežičeve ulice, potem ko so stoletje učenci vstopali skozi labirint hodnikov in stopnišč.

Eno najbolj znanih ljubljanskih osnovnih šol, osnovno šolo Prule, ki se ponaša s 114-letno zgodovino, čaka celovita prenova; gradnja novega prizidka s telovadnico in novo vhodno avlo, ki bo s še nekaj drugimi spremembami in selitvami učilnic povsem spremenila šolski vsakdanjik.

Cilj prenove ni zgolj formalna prenova tkiva, temveč tudi reorganizacija prostorov, s katero bo prostor šole jasno organiziran, bolj funkcionalen in prijetnejši tako za učence kot učitelje. Z novim prizidkom in notranjim atrijem bo šola dobila povsem nov zagon, meni arhitekt Miha Dobrin, ki je predlagal vzpostavitev novega vhoda v šolo. Glavni vhod je že več kot stoletje z ulice Prule, v pritličje se je treba povzpeti tri metre visoko, od tam pa v labirint hodnikov in stopnišč. Z vidika uporabnikov, učencev in zaposlenih, je to zelo nepraktično, za gibalno ovirane pa nepremagljiva ovira.

Cilj prenove osnovne šole Prule ni zgolj formalna prenova obstoječega tkiva, ampak tudi reorganizacija prostorov. FOTO: arhiv Arhitekti Dobrin

Novi vhod brez nivojskih razlik bo urejen z Janežičeve ulice. S premišljeno rešitvijo so arhitekti med starim šolskim poslopjem in novim prizidkom ustvarili naravno osvetljeno trietažno avlo, notranji atrij oziroma trg, kjer se bodo križale poti vseh. Kot na kakšnem italijanskem trgu se bo prostor odpiral po sekvencah; iz avle bodo komunikacijske poti vodile v vse prostore šole. Notranji atrij je imel najprej predvideno v celoti zastekljeno kupolo, z racionalizacijo projekta pa jo je nadomestila mreža strešnih oken. V notranjem atriju bo prostor izmenjave, priložnost za spletanje simpatij. Sem se bodo učenci lahko umaknili med odmorom, tu bodo lahko počakali tudi s knjigo v roki, našteva sogovornik. V pritličju prizidka, neposredno ob novem glavnem vhodu, bo namreč umeščena knjižnica, ki so jo arhitekti učencem s tem postavili v nezaveden fokus. Čeprav bo sedanji glavni vhod po prenovi namenjen le zaposlenim, je sogovornik prepričan, da bodo tudi učitelji in drugo šolsko osebje v šolo vstopali skozi novi vhod.

Dom starejših, Izola

Gradnjo doma za približno 150 stanovalcev načrtujejo za letos, na natečaju je zmagala rešitev birojev Pilot projekt in Curk arhitektura.

Dom je previden ob parku na robu mestnega jedra, na zgornji strani Prešernove ceste, ob kateri vodi markanten pinijev drevored, ki deluje kot močna prostorska os in tvori mejo ožjega središča Izole. Območje zdaj naseljujejo vrtički in objekti večjega merila, na drugi strani ceste pa stanovanjska gradnja manjšega merila. Lokacijo zaznamuje tudi (kolesarska) pot Parenzana. Arhitekt Lenart Piano je povedal, da je bilo umeščanje doma za približno 150 stanovalcev, kar predstavlja velik program, na zemljišče trikotne oblike zaradi relativno velikega volumna kar težavno. Ker bi zaradi svoje velikosti lahko deloval zelo impozantno, so se odločili, da ga razdelijo na dva enaka stolpiča. S tem so ga približali merilu okoliške stanovanjske pozidave. Z zamikom stolpičev so pridobili vhodni trg, mestni javni prostor, ki tvori razširitev ob Prešernovi cesti, ki je zelo linearna, za stavbo pa s tem ustvarili zaledni park, ki ga lahko uporablja tudi širša javnost oziroma zunanji sprehajalci. V neposredni bližini je večje parkirišče, zato stavbe ni bilo treba prilagajati podzemni garaži; parkirna hiša namreč zelo omeji konstrukcijsko zasnovo objekta.

Največ pozornosti so arhitekti doma starejših v Izoli namenili premisleku, kako in kam umestiti število predvidenih sob. FOTO: Računalniški prikaz Pilot projekt in Curk arhitektura

Največ pozornosti so namenili premisleku, kako in kam umestiti število predvidenih sob na posamezno gospodinjsko enoto, saj je natečajna naloga predvidevala zgornjo dopustno mejo stanovalcev v vsaki gospodinjski skupini, hkrati pa skupni prostori niso bili sorazmerno povečani. Preveliko število sob ob premalo skupnih prostorov je arhitekte sililo v zasnovo s hodniki, a so se temu želeli izogniti. »Hodniki v domu za starejše so kot neka interna ulica, vendar imajo stanovalci pogosto težave s premikanjem, zato morajo biti hodniki razširjeni. Imeti morajo elemente kotičkov, skupnih prostorov, kjer se lahko kaj dogaja ali pa kamor se človek lahko umakne. Zato smo, da bi pridobili večje skupne prostore, nekoliko spremenili razporeditev sob, soba manj v vsaki etaži pa nam je omogočila, da smo naredili bivalno okolje bolj domače in manj institucionalno,« je pojasnil Piano.