Če kdaj, je zdaj čas krajšav. V nas zrejo iz SMS-sporočil in z družbenih omrežij, v korespondenci po elektronski pošti je dobri stari P. S. (post scriptum) že redkost, ASAP pa tako uveljavljen, da se ob njem niti ne zdrznemo več. V letih, ko je dr. Mojca Kompara Lukančič snovala Slovenski slovar krajšav (izšel je pred dnevi pri založbi Univerze v Mariboru), jih je veliko zapisala in tudi izbrisala, kar potrjuje eno temeljnih ugotovitev, da so krajšave zelo nepredvidljive tvorjenke.

Temeljna funkcija krajšav je, da omogočajo zgoščeno komunikacijo, hitrejše pisanje, razlaga Mojca Kompara Lukančič, profesorica italijanščine in angleščine na Univerzi v Mariboru (UM) in prevajalka. Takšni sta, na primer, ARRS za Javno agencijo za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, ki je sofinancirala izdajo Slovenskega slovarja krajšav, ali ZRC SAZU za Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Če se nam zdi, da je takšen način komuniciranja prikladen predvsem za sodobni tempo življenja, nas sogovornica takoj razsvetli, da so zaradi tega očitno trpeli že v davnih časih, navsezadnje je krajšave uporabljal tudi Cicero v prvem stoletju pred našim štetjem.

Dolgoletno navdušenje

Mojca Kompara Lukančič se je nad krajšavami začela navduševati v času študija. Kot pravi, jo je zanimalo predvsem, kako jih prevajati, ter hkrati vznemirjalo, kako jih niso prevajali oziroma so se jim celo malo izogibali. »Profesorji so nam rekli, naj krajšave raje pustimo. Velikokrat nismo točno vedeli, kaj pomenijo ali kako jih prevesti. Tipičen primer je krajšava za naziv dottore, ki jo Italijani uporabljajo takoj, ko diplomirajo, in se z njo tudi podpisujejo. K nam bi jo lahko prenesli kot univ. dipl., pa vendar ni povsem enako,« je navedla zagato iz prevajalstva.

Tako si je krajšave začela zapisovati, jih prevajati in proučevati, naposled so jo spremljale ves študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, od diplome do doktorata, leta 2018 je izdala tudi monografijo. Ker je bila »one man band«, kakor je dejala, je bilo treba najti način za prečesavanje besedil. Algoritem za samostojno prepoznavanje krajšav je snovala v času doktorata. »Pri tem sem se seveda morala povezati z računalnikarji, in to takšnimi, ki imajo občutek za jezik. Pred tem sem sicer že sledila tujcem, ki so se s tem ukvarjali, in se tudi srečala s profesorjem, ki je prvi naredil tak algoritem, to je ameriški profesor iranskega rodu z univerze v Las Vegasu Kazem Taghva,« je povedala.

Algoritme, ki so nastali za različne tuje jezike, so nato skupaj z našimi računalnikarji, zlasti pa s pomočjo dr. Petra Holozana, ki se med drugim ukvarja z računalniškim postavljanjem vejice, najprej prilagodili za slovenski jezik ter sčasoma začeli »loviti« krajšave, njihove pomene in razvezave. »Vnesli smo, denimo, besedila iz Dela za več let in opravili filtracijo,« je pojasnila. Nato so algoritem naučili še, da krajšave postavi v imenovalnik.

Slovarji slehernikov

V tem času je Mojca Kompara Lukančič že izdala predhodnika zdajšnjega dela, Slovarček krajšav leta 2006 in pet let za tem Slovar krajšav, ki je v celoti narejen avtomatsko ter ga je mogoče najti v bazi Slovarji.si. Na tej spletni strani je zdaj več kot 370 zadetkov, ki že z naslovi razkrivajo pisano bero interesov ljudi za zapisovanje besed. Bistvo projekta, ki ga je prav tako vodila sogovornica, je bilo avtorjem omogočiti, da digitalizirajo svoje slovarčke. »Zanimanja je bilo kar precej. Vsi slovarji seveda niso recenzirani, med njimi so tudi kakšni študentski, ki so jih pregledali mentorji. Projekt je končan, a še vedno je mogoče kaj dodati.«

Na spletni strani je najti še druge njene slovarčke krajšav, tudi v tujih jezikih. »V računalniku imam krajšave spravljene na 700 straneh, tudi v 15 tujih jezikih,« je povedala. V Slovenski slovar krajšav je sicer vključila 3400 gesel slovenskih krajšav in 4000 pomenov, saj imajo nekatere več pomenov.

Sogovornica se je krajšavam posvečala različno intenzivno; včasih so jo povsem prevzele, bila pa so tudi obdobja, ko se je oddaljila in posvečala predvsem poklicu. Kot profesorica je ves čas na poti med domačo Primorsko ter Mariborom, Brežicami in Ljubljano, saj poučuje na fakulteti za turizem, fakulteti za varnostne vede in filozofski fakulteti UM, občasno dela tudi kot prevajalka za ministrstvo za notranje zadeve. »To je zelo zanimivo delo, slišiš vse mogoče, tudi tisto, česar ne bi hotel,« je vedro povedala, »a prinaša veliko zadoščenje, ker narediš nekaj dobrega za družbo.«

Malo jezikoslovcev se ukvarja s tem

Pri krajšavah se ji je zdelo najbolj čudno in hkrati privlačno tudi to, da se z njimi pri nas tako rekoč nihče ne ukvarja, medtem ko v nekaterih tujih državah vsako leto izdajo posodobljene različice tovrstnih slovarjev. »Pri nas je prvo tovrstno delo Kratice, Mala izdaja, ki ga je pripravil Jože Župančič, leta 1948 izšlo pri Mohorjevi družbi. To je zelo lepo narejen slovar, ki vsebuje vsa mogoča gesla, celo menjalne tečaje. Tudi ta je bil najbrž delo enega človeka, in to v času pred računalniki,« je razmišljala. Med avtorji, ki so se pozneje ukvarjali s tem področjem, izstopata Matej Rode, ki je leta 1974 krajšavo opredelil kot krovni pojem, ter prof. dr. Tomo Korošec. A najbrž ni naključje, da tudi Mojca Kompara Lukančič predgovor v Slovenskem slovarju krajšav začne z besedami prof. dr. Dušana Gabrovška, ki je bil tudi njen profesor in jo je usmeril k slovaropisju: »S krajšavami so križi in težave,« je namreč zapisal.

»V jeziku se krajšave pojavijo nenadno in nastajajo hitro, zato jim težko sledimo. Zaradi hitrega nastanka in nepredvidljivega obstanka v jeziku jih s težavo pospravimo v slovarske zbirke, saj nekatere v jeziku ostanejo, se ustalijo, druge pa po določenem obdobju izginejo in nanje pozabimo,« je tako v uvodu slovarja pojasnila Mojca Kompara Lukančič.

Zelo dober primer tega je, denimo, PCT – prebolel, cepljen, testiran. Krajšava je bila še pred letom zelo moderna, takrat smo jo vsi uporabljali, zdaj pa že skoraj ne vemo več, kaj je pomenila. Številne so že šle v pozabo, med njimi so, recimo, takšne, ki smo jih v vsakdanji jezik dobili skupaj s političnimi strankami. »Mladi najbrž ne vedo več, kaj je LDS. Tudi pri PS prej pomislimo na post scriptum kot na Pozitivno Slovenijo, pa ni še tako dolgo, ko je bila aktualna,« je za primer navedla. Po drugi strani imamo tudi takšne, ki so izpodrinile prvotno poimenovanje: »S pogosto rabo se kratica tako uveljavi, da sploh ne vemo več izvirnega pomena. Dober primer je radar, ki je angleška kratica za Radio Detection and Ranging, ali Nato za North Atlantic Treaty Organization. Značilne so tudi krajšave za podjetja, denimo Nama (Narodni magazin) ali Peko (Peter Kozina).«

Še posebej dovzeten za razne krajšave je sodobni jezik družbenih omrežij. Ta so prinesla predvsem veliko tujih, kot so OMG, BRB, CU, nastajajo tudi zapisi za slovenske besede, na primer ju3. Kaj pa je ključno za to, da se krajšava ohrani? »Raba. Krajšava mora olajšati komunikacijo. Tako rekoč vsak projekt ima kratico, pogosto so tam res smiselne, saj imajo projekti radi dolge in veličastne naslove,« je odgovorila Mojca Kompara Lukančič. Na vprašanje, kam bodo krajšave vodile njo, pa je odvrnila, da naprej, v nove posodobitve, po možnosti s tujimi krajšavami in njihovimi prevodi, seveda.