Krotki kot mucki

Objavljamo zanimivosti s festivala Metaldays.

Objavljeno
26. julij 2019 12.30
Posodobljeno
26. julij 2019 13.10
FOTO: Simona Drevenšek
Na metalskem festivalu so poskrbeli tudi za samska dekleta. V festivalskem ABC novičniku smo zasledili vest, da za samska dekleta, ki potujejo sama in želijo na festivalu spoznati druga dekleta in se družiti z njimi, na območju festivalskega kampa, poleg odra Iana Fraserja »Lemmy« Kilmistera (začetek kampa), organizirajo ženski kamp. Ta »ponuja varen dostop in dodatno svetlobo, zato menimo, da je prostor kot nalašč za tiste, ki se morda počutijo nekoliko manj varne, ko spijo sami«. A območje, označeno z roza trakom, je samevalo. »Ma to je tam, kjer ni nikogar. Tule do konca pojdite in boste videli, tam kjer so samorogi in flamingi,« nas po tem, ko smo o lokaciji kampa pobarali domala vsakega varnostnika, napoti eden od metalcev. Kako to, da tam ni nikogar, se sprašujemo in se začnemo krohotati, ko v šali neki mimoidoči dolgolasec pripomni: »Eh, se že ne bojijo dovolj.«
 
Slobodan Milunović - Boban, organizator festivala, sicer sam ni šel preverit, ali je zaseden, pa tudi ne preseneča ga, da ni. »To je super. Vem, da na Metaldays ni takšnih težav. Smo pa člani evropske iniciative Take a Stand, ki med drugim poudarja enakopravnost med spoloma. In ker imamo zadnja leta vse več glasbenih zasedb, ki imajo v svojih vrstah tudi ženske, je ta kamp v sklopu omenjene iniciative,« je za Delo pojasnil Boban Milunović.

image
Poskrbeli so tudi za tiste, ki bi se morebiti počutile manj varne. FOTO: Simona Drevenšek

 

Ne pritožbe, pohvale


Ker se na družbenih medijih vedno najde kdo, ki pljuva čez to in ono, Boban Milunović že nekaj let sprejema pritožbe na »kraju zločina«. Pet do šest ljudi na dan je v tem tednu v povprečju prišlo na »govorilne ure«, ki jih je imel od 12. ure do pol enih popoldne. »Ne pritožujejo se,« pravi. »Večinoma se pridejo seznanit in povedat, da jim je super.« Današnja družba se pač raje pritožuje čez družbene medije. »Ampak nesmiselno je težave leto kasneje reševati prek družbenih omrežij,« pravi Milunović.

image
Boban Milunović že vrsto let v času festivala pri prostoru »meet&greet« sprejema pritožbe obiskovalcev. FOTO: Simona Drevenšek

 

Mammi je prišla na Metaldays

 
»A me lahko slikaš?« me vpraša starejša gospa, sedeč na obrežju reke. Nemudoma začne pogovor: »Prvič sem tukaj. Všeč mi je. Vsa ta sproščenost, to so res počitnice. Veš, kličejo me Mammi.« Zgodba Belgijke Roos Skessens, ki je prišla na Metaldays v Tolmin, se je začela leta 2005. Živi nedaleč od prizorišča festivala Graspop. Na cesti je tedaj spoznala pet metalcev iz Bilbaa. »Še danes smo prijatelji. In se srečujemo po festivalih,« pripoveduje.

V soboto je priletela v Slovenijo iz Pariza, in kljub temu da je bil tedenski festival razprodan, s pomočjo prijateljev dobila vstopnico. »Ne morem verjeti, kakšno akcijo so naredili, da sem zdaj tukaj,« vzneseno pripoveduje, medtem ko mi kaže fotografije, kako je njihov kvintet v slabih petnajst letih zrasel za skoraj polovico. Tudi Slovenka, Marjana, je med njimi. »Prihodnje leto spet pridem, tukaj je fantastično,« pravi Roos, ki sicer ni strastna ljubiteljica težkometalne glasbe.

image
Belgijko pozna velik del metalske srenje. FOTO: Simona Drevenšek