Od simbola luksuza do sramu

V socialistični Jugoslaviji je imel krzneni plašč poleg uporabne vrednosti še izrazit simbolni naboj, ki se je sčasoma spreminjal. Odpiral je vprašanja prestiža in sramu, hkrati pa razgaljal protislovja egalitarnega sistema, ki je hotel zabrisati razlike, a jih je modna podoba pogosto znova izrisala.

Krzno je za mnoge predstavljalo predmet hrepenenja in prve obrise potrošništva. »Šlo je za čas krznenih plaščev, ki smo jih videli tudi na dunajskih ulicah. Simbol bogastva, težke dostopnosti; razlikovali so se po tipu krzna, saj znamke kot take še niso obstajale,« pojasnjuje sociologinja Breda Luthar. Ti kosi so bili po njenih besedah na neki način del rahljanja družbenih razlik – omogočali so vzpon, ki ga predsocialistični časi niso dopuščali.

Danes krzno zaradi obstojnosti in izdelave lahko razumemo skoraj kot antipod hitri modi. Lutharjeva poudarja, da so si ljudje v socializmu, če sploh, privoščili en ali dva plašča v življenju. Etnolog in kulturni antropolog Božidar Jezernik dodaja, da krzno danes ni več prestiž, ampak etično vprašanje: pripoveduje zgodbo o izvoru, trpljenju in žrtvovanju življenja za videz.

Etnologinja in antropologinja Polona Sitar je pomen krzna analizirala v članku Fur coat socialism in za Delo pojasnila širši okvir. Oblačila so bila v socializmu statusni simbol, tako kot so danes, čeprav hitra moda navidezno briše razlike. Jezernik opozarja, da moda razlike prikriva in hkrati poglablja, saj se preselijo v kakovost, izvor materialov in blagovne znamke. Lutharjeva dodaja, da je kuriranje lastne podobe še vedno povezano s kulturnim kapitalom: »Razlike niso več tako očitne, a so še vedno berljive.«

Krznene plašče so po drugi svetovni vojni nosile žene visokih partijskih funkcionarjev, diplomatov in vojaških poveljnikov. Najbolj prepoznavna med njimi je bila Jovanka Broz, katere pojavljanja v razkošnih krznih so plašču dajala državno reprezentativnost, pojasnjuje Sitarjeva. Jezernik dodaja: »Poraja pa se zanimivo vprašanje, kaj nam je o socializmu sporočala prva dama, odeta v krzno?« Lutharjeva ob tem poudarja, da krzneni plašč vedno znova odpira vprašanje egalitarizma v socializmu.

Nekdanji simbol buržoazije so najprej prevzele ženske nove socialistične elite, ki so želele pokazati status, prefinjen okus in subtilno razlikovanje od drugih. Socialistično modo je namreč prežemal buržoazni slog, saj lastne modne tradicije ni imela.

Demokratizacija luksuza

Kasneje so krznene plašče nosile urbane izobraženke, novinarke, umetnice, zdravnice, igralke, ter žene podjetnikov in obrtnikov. Z večjimi razlikami v zaslužku in poklicih ter s tem, da je razredni položaj vse bolj temeljil na izobrazbi in življenjskem slogu, se je v Jugoslaviji oblikoval družbeni sloj, ki se od drugih ni razlikoval le po dohodkih, temveč predvsem po kulturnem kapitalu. Ta fluidnost je omogočala simbolne vzpone tudi ob skromnejših prihodkih.

Od 70. let so plašči postajali dostopnejši in s tem izgubljali ekskluzivnost. Polona Sitar v omenjenem članku na podlagi pričevanj žensk iz Tomaja opisuje podeželski pogled na krzno: plašč je tam pomenil prestiž, bogastvo in družinski ugled. Krzneni plašč je veljal za jasen znak premožnosti in družinskega ugleda, zato so si ga privoščile predvsem ženske z bogatejših kmetij, saj so z njim izkazovale družinsko pripadnost gospodarski eliti v vasi, medtem ko si revnejše krznenega plašča sploh niso mogle privoščiti, če že, so nosile le skromne krznene ovratnike.

Ženske so komaj čakale prvi november, da so ga lahko pokazale, četudi je bila jesen topla in so se pod njim potile. Plašč je bil rezerviran za posebne priložnosti in je ostajal domena premožnejših družin. Jezernik dodaja, da krzno ni bilo le simbol socialistične elite, temveč tudi tradicionalni znak »uspelosti« v malomeščanskih in kmečkih okoljih: njegov pomen je bil zato manj političen in bolj statusno-družben, ampak po merilih iz predsocialistične dobe.

Okno v kapitalizem

Slovenija je zaradi bližine Italije in Avstrije hitro vpijala zahodne modne vplive. Čeprav ni bila edina republika z močno tekstilno industrijo, je bila dojeta kot okno v kapitalizem, pojasnjuje Sitarjeva. Jugoslovanska oblačila so v postsovjetskih državah slovela po boljših materialih in bolj modnih krojih – izraz hibridnosti socializma, ki je poskušal ujeti modernost in zahodni modni stil.

Hrepenenje po krznenem plašču je sooblikovalo potrošniške navade socialistične Slovenije. To ni bilo le oblačilo, temveč simbol modernosti in zahodnega okusa. Ljudje so varčevali, kupovali domače krzno prek poznanstev ali poskušali kopirati modne vzorce, razlaga Sitarjeva.

Ko je krzneni plašč postal množično dosegljiv, je izgubil del simbolne moči. »Zadovoljstvo je bilo mešano,« pravi etnologinja in antropologinja: ko so tak plašč ženske končno imele, je bil del užitka trajen, saj je predstavljal prestiž, simboliziral je družbeni status in eleganco. Toda ko krzno ni bilo več ekskluzivno, so ljudje, ki so hoteli izstopati, začeli posegati po drugih statusnih simbolih – ročno izdelanih torbicah, potovanjih v tujino in drugih, bolj subtilnih znakih prefinjenosti. Breda Luthar dodaja, da je zadovoljstvo vseeno trajalo dlje, kot je s tem danes, saj takrat vseeno še ni bilo industrije in sistematične produkcije novega; šlo je za obrtniško produkcijo, ne za sistematično industrijo hitre mode.

Zakaj ga delavke niso nosile

Da krznenega plašča niso nosile delavke, lahko pripišemo visoki ceni, pomanjkanju primernih priložnosti in včasih tudi želji po odmiku od višjega sloja, odvisno od tega, kako so se pripadnice delavskega razreda želele pozicionirati v družbi, pojasnjuje Polona Sitar. Sogovornice iz Tomaja so povedale, da zaradi praktičnosti v krznenem plašču ne moreš sesti na avtobus in iti v službo. Mnoge so poudarjale skromnost – če so plašč imele, so dejale, da je star ali podarjen.

Kljub temu je krzneni plašč lahko pomenil socialno mobilnost. Ženske so z lastnim dohodkom in prisotnostjo v javni sferi pridobile dostop do prestižnih predmetov. Moda je bila sredstvo izražanja osebnega okusa in kulturne neodvisnosti. Nošenje krzna je odražalo pogajanja o identiteti v sistemu, ki je poudarjal enakost, a dopuščal razlike, pojasnjuje Sitarjeva. Jezernik poudarja paradoks: socializem se je razglašal za prelom s preteklostjo, a so si ljudje estetske ideale še naprej izposojali iz nje.

Simboli razlikovanja niso nastajali le od zgoraj navzdol, dodaja Jezernik, temveč tudi v vsakdanjem tekmovanju: kdo ima krzneni plašč, zahodni avtomobil ali »pravo« uro. »Tako je že sredi petdesetih let Ljudska pravica oglaševala mercedes – vprašanje pa je, koliko delavcev si ga je lahko privoščilo.«

Živali, krzno in sram

V 80. letih so zahodne kampanje proti krznu močno vplivale tudi na Jugoslavijo. Prestižni kos je postal predmet sramu; ženske so doživljale tudi pljuvanje, zato so krznene plašče nehale nositi. Danes pravo krzno skoraj izginja, predvsem zaradi etičnih pomislekov, poleg tega je vzreja živali za krzno od leta 2013 pri nas prepovedana.

V zahodni Evropi so ga modne hiše, kot so Gucci, Armani, Chanel, opustile, drugod, na primer v Rusiji, na Bližnjem vzhodu in Kitajskem, pa je še vedno simbol prestiža. Polona Sitar poudarja, da krzno danes označuje predvsem moralno držo: »Pravo krzno pomeni konservativen okus ali ignoriranje etike, umetno poskus kompromisa.« Jezernik dodaja, da krzno pripoveduje tudi zgodbo o žrtvovanju življenja za videz – zato ga razume kot simbol preteklosti.

Moda se spreminja, logika statusnih simbolov pa ostaja podobna. Luksuzne torbice (Louis Vuitton, Chanel, Dior) in plašči iz kašmirja imajo danes simbolno vlogo kot nekdaj krzno. »Za marsikoga je danes plašč iz kašmirja to, kar je bilo krzno nekoč: simbol uspeha, urejenosti in luksuza,« pravi Sitarjeva.

Lutharjeva dodaja, da luksuz ni le material, temveč način njegove narativizacije. V kapitalizmu se vrednost vse bolj gradi skozi estetizacijo in znamčenje: material je le del zgodbe, v kateri je oblačilo vedno tesno povezano s telesom, čutnostjo in identiteto.