»Če se zazrem na svoje dolgo življenje, so bili v njem zelo žalostni trenutki, toda imeli smo tudi mnoge, mnoge življenjske priložnosti in smo srečali mnogo ljudi. Lahko smo zgradili našo tovarno tam, kjer živimo in kjer je zdaj moja družina. Vrt je postal vrtec, kar mi je nadvse ljubo!« je dejala legendarna italijanska oblikovalka, 87-letna Rosita Missoni ob praznovanju 65. rojstnega dne svoje in hkrati ene najprepoznavnejših italijanskih modnih hiš, ki je še vedno v pretežno družinski lasti. Ko je govorila o težkih trenutkih, je imela v mislih dokončno slovo od sina Vittoria, direktorja marketinga, ki je leta 2013 preminil z ženo in tremi prijatelji v letalski nesreči ob venezuelski obali. In nato, nekaj mesecev pozneje, še od svojega nerazdružnega sopotnika Ottavia, s katerim je delila življenje in ustvarjalni zanos več kot šest desetletij.

Pred dnevi je z Missonijevega naslova, z Vie Luigi Rossi 52 v Sumiragu v bližini Milana, prišla novica, da bo Rositina 35-letna vnukinja Margherita Maccapani Missoni prevzela kreativno vodenje njihove cenejše konfekcijske linije M Missoni, namenjene mladim ženskam. Ustanovili so jo pred natanko dvajsetimi leti, na leto pa ustvari 50 milijonov evrov prihodkov oziroma približno tretjino vseh prihodkov skupine Missoni (predlanski dobiček je znašal osem milijonov evrov). Debitirala bo s kolekcijo pomlad-poletje 2020, toda časi jim še zdaleč niso naklonjeni, je Guardianu zaupala njena mama (in Rositina najmlajša hči) Angela Missoni, ki je kreativna direktorica hiše enaindvajset let. »Zame je največji čudež, da smo še vedno tu, saj sem v svoji karieri videla toliko imen, ki so prišla in odšla, in to takšna, za katera sem mislila, da bodo tu za vedno,« je povedala. Konec prejšnjega meseca je v Italiji in modnem svetu završalo ob novici, da je družina Versace prodala večinski delež podjetju ameriškega oblikovalca Michaela Korsa, čeprav so deloma klonili že pred štirimi leti, ko so prav tako ameriškemu Blackstonu prodali 20-odstotni delež.
 

Ali zrasteš ali pa ugasneš

Tudi Missoniji so v jubilejnem letu ubrali radikalen korak in prodali 41,2-odstotni delež v zameno za 70 milijonov evrov svežega denarnega priliva. S tem bodo lahko poskrbeli za širšo distribucijo izdelkov, razvijali moško modo pa tudi ime Missoni kot znamko življenjskega sloga, ki že skoraj desetletje sega v segment luksuznih hotelov. Relativno majhnim znamkam v zadnjem desetletju po poslu in s tem življenju strežeta vse močnejša konglomerata luksuznih blagovnih znamk, kot sta LVMH in Kering, valu sprememb pa se upirajo, kakor vedo in znajo. Toda Angela Missoni je prepričana, da je družinski posel ohranila s partnerstvom z italijanskim investicijskim skladom FSI, za katerim stoji država. »Sem most med starši, ustanovitelji podjetja, in tretjo generacijo. Vedno sem vedela, da je moj cilj ohraniti podjetje živo in zdravo za otroke,« je poudarila.
Njen oče in ustanovitelj znamke Ottavio, ki je znal uživati življenje, si v resnici nikoli ni želel velikega podjetja. Odklanjal je naročila, ko jih je bilo preveč. Ženi Rositi je dejal, zakaj vzeti ves ta denar, če ga potem ni časa zapraviti, in kaj je smisel življenja, če je to samo delo. »Toda mi smo zdaj v drugačnem svetu in s poslovnega vidika nimaš možnosti, da ostaneš majhen. Ali zrasteš ali pa ugasneš,« je prepričana Angela.

Missoni je sinonim za cikcakaste pletenine neštetih barvnih odtenkov. Ko so Ottavia pred leti vprašali, kaj mu pomenijo barve, je odgovoril, da je to razumel šele pozneje. »Opravljal sem samo svoj poklic, a v tem mojem izboru barv so bile združene vse moje izkušnje, vse, kar sem videl v življenju. Eden od slavnih vzorcev je prišel z noninih šalov, druge sva našla v Rositinih arhivih. In midva, ki sva vsak dan ustvarjala z barvami, sva podirala uveljavljene vzorce, ljudje so nas opazili, glas se je širil od ust do ust in tako smo prišli celo na naslovnice. Zame je barva harmonija, ki jo je najti tudi v glasbi. Obstaja samo sedem not, a kakšne melodije so sestavljene iz njih! Prav tako obstaja le štiri ali pet osnovnih barv, a na tisoče različnih odtenkov. Tudi zame je velika skrivnost, kako priti do harmonije in kako jo ohraniti,« je priznaval.
 

Sin plemkinje in hči tekstilnih tovarnarjev

Ukvarjal se je z materiali, tehnikami tkanja in barvami, Rosita bolj z oblikovanjem in modo nasploh, tudi z dodatki za dom, nad katerimi bedi še danes. Zakonca, med katerima je bilo desetletje starostne luknje, sta začela na stotih kvadratnih metrih in s tremi pletilnimi stroji, je Ottavio zaupal v pogovoru za Sobotno prilogo Dela leto dni pred smrtjo. Sin hrvaške plemkinje in kapitana ladje je bil, kot je rad poudarjal, Dalmatinec. Rodil se je v Dubrovniku oziroma tedanji Ragusi in tam živel do šestega leta, nato so se preselili v Zadar, ki je po prvi svetovni vojni prešel pod Italijo, Dalmacija pa je ostala ena od njegovih ljubezni, h kateri se je poleti z družino vračal vse življenje. Do vstopa v modo je bil uspešen tekač na srednje dolge proge. Njegovo športno kariero je prekinila druga svetovna vojna, a je bil vojak le kratek čas, saj je večino vojne preživel v angleškem ujetništvu. Po vojni je živel v Trstu, tam je vzpostavil tudi svojo prvo pletilno delavnico, snoval je trenirke in obnovil športno kariero in se olimpijskih iger v Londonu leta 1948 udeležil kot italijanski reprezentant ter izdelal tekmovalne drese tudi za reprezentančne kolege.



V Londonu je spoznal rosno mlado Rosito Jelmini, hčer tekstilnih tovarnarjev, izdelovalcev šalov in vezenin iz vasice Gollasecca v bližini Vareseja. Tam se je mudila, da bi se naučila angleščine, in ker je bila ravno v Londonu, si je šla ogledat še olimpijske igre, na katerih je nastopil Ottavio. »Bil je Italijan, lep, šampion. Potem je prišla naslednja nedelja s skupnimi prijatelji, ki so naju predstavili. Ko sem ga videla prihajati na podzemno na Piccadilly Circus, sem vedela, da bo to srečanje mojega življenja. Imela sem 16 let. Ko sem izvedela, da jih ima 27, sem bila obupana. Dala bi mu jih 21, v resnici pa je bil metuzalem!« je pozneje opisovala usodni trenutek pod kipom Erosa na Piccadillyju.
 

Prva pomembnejša postaja: La Rinascente

Leta 1953 sta se poročila in ustanovila znamko pletenin, ki so jo prodajali drugi trgovci, leta 1958 sta zasnovala prvo kolekcijo pod lastno znamko, ki jo je v prodajo uvrstila prestižna veleblagovnica La Rinascente. V začetku 60. let so se pod imenom Missoni že pojavili znameniti cikcakasti vzorci, njihova ustvarjalca pa je modni tisk oklical za revolucionarja s pleteninami. Kljub temu je bila prva uradna modna revija šele leta 1966 v lutkovnem gledališču Teatro Gerolamo v Milanu.

Naslednje leto sta kolekcijo predstavila že v prestižni firenški palači Pitti, ki je tedaj štela za središče modnega sveta. Ko so na manekenke v Missonijevih oblekah iz lameja posvetili žarometi, so se pod oblekami zasvetili beli nedrčki. Rosita je zahtevala, naj jih snamejo, in že v naslednjem krogu so bile videti napol gole, zaradi česar so Missonijevo modno revijo označili za šov za slavni pariški kabaret svoje vrste Crazy Horse in tako je povabilo naslednje leto izostalo.

Toda modna hiša Missoni, ki je leta 1968 zgradila tovarno v Sumiragu in na začetku 70. let doživljala zlata leta, je še z nekaj italijanskimi znamkami težišče modnega sveta prestavila iz Firenc v Milano ter se uspešno prebila na ameriški trg; v prestižni veleblagovnici Bloomingdale v New Yorku so odprli svoj butik, v New York Timesu pa so Missonijeve pletenine leta 1973 razglasili za statusni simbol, enak Vuittonovi torbici in Guccijevim čevljem. Prvo lastno trgovino sta odprla leta 1976 in od tedaj prodirala v različne sfere modnega posla; do sredine 80. let še z moško modo, parfumi in linijo dodatkov za dom, leta 1983 tudi z več kot stotimi kostumi za opero v milanski Scali. Missonijevi vzorci so pristali na avtomobilih (in v njih) ter na kolesih, pred devetimi leti pa so v Edinburghu na Škotskem odprli še prvi Missonijev hotel. Posel pa sta Ottavio in Rosita svojim otrokom prepustila šele v 90. letih.

Tipična italijanska družina

Missoniji se radi kažejo kot tipična italijanska družina, v kateri sta v ospredju hrana in druženje, kar jasno kaže še sveža kuharska knjiga z družinskimi recepti The Missoni Family Cookbook. Razglašajo jo za osebni projekt Angelinega sina Francesca Maccapanija Missonija, ki tako kot v družinski znamki tudi v družinskih receptih prepoznava spoštovanje do tradicije. Zbral je kuharske recepte svojih staršev in starih staršev in jih nadgradil s fotografijami iz družinskih albumov. Kot so zapisali pri britanskem Voguu, so Missoniji najbolj kulinarični med modnimi klani.

Dvaintridesetletni Francesco, ki se razglaša za prvega Missonija z diplomo iz arhitekture in z izdano knjigo, se ob koncih tedna še vedno usede v avtomobil in se odpelje k mami, katere kuhinja nikoli ne gosti manj kot deset ljudi. Od nje je podedoval ljubezen do kuhanja, ta pa od svoje mame in njegove babice Rosite. Pri nastajanju knjige se je posvetoval z družinskima kuharskima pomočnikoma, ki sta z njimi že 37 oziroma 27 let. Tudi njihova kuhinja se zdi pletenina različnih izkušenj in vplivov, čeprav je na prvi pogled predvsem italijanska.