Ledeni orjak

Mount Everest, 65 let po prvem vzponu in 
40 let po prvem brez pomoči kisikove maske.

Objavljeno
18. maj 2018 10.00
Posodobljeno
23. maj 2018 10.57
Mogočna in strah vzbujajoča gora je doslej zahtevala smrt več kot tristotih pristopnikov
Simona Bandur
Simona Bandur
Reinhold Messner, človek, ki je dal alpinizmu povsem nov pomen in razsežnost, ga je poimenoval Ledeni orjak. Toda tistega majskega dne pred štiridesetimi leti s soplezalcem Petrom Habelerjem nista bila nič drugega kot nemočna človečka na velikanski gori. Brez pomoči kisika in 25 let po prvem vzponu na 8848 metrov visoko goro Everest.

Dva zgodovinska podviga

»Ko sem 6. maja 1978 po rokah in kolenih lezel proti vrhu, je bil veter tako močan, da sva s Petrom Habelerjem ponekod komaj obdržala ravnotežje. Ob nenehnem prizadevanju, da bi obraz skril v zavetrje, sem videl le vrtinčast sneg, obrise partnerja ob sebi ter tu in tam košček črno-modrega neba. In nič drugega. Ob ponavljajočem se tuljenju viharja v ušesih in lovljenju pljuč v lastnem prsnem košu sem se poganjal više,« je zapisal pred 17 leti za Süddeutsche Zeitung.

Južni Tirolec, ki je v takratnem svetu alpinizma veljal za neotesanca brez pravega spoštovanja do gore, je pozornost pritegnil predvsem zato, ker je brezsramno zamahnil z roko ob pravilih in se uprl svarilom zdravstvene stroke, da se na takšno goro ni mogoče povzpeti brez kisikove maske. Toda Messnerjevi razlogi so bili tudi praktične narave. Zgolj oprema s kisikom za Mount Everest je v sedemdesetih letih tehtala petdeset kilogramov; sedem jeklenk na moža bi bila prevelika ovira za alpski slog, s katerim se je uveljavil. Dve leti pozneje po legendarnem vzponu na 8850 metrov brez pomoči kisika je dodal še en zgodovinski dosežek. Na vrh Mount Everesta je zlezel sam, spet brez kisikove maske. Dosežek, ki je mejil na norost, so se strinjali mediji. Ko je sestopil, je takrat 35-letni alpinist dejal: Zdaj vem, kaj je smrtni strah.

image
Reuters/ Reinhold Messner in Peter Habaler


Peak XV

O simbolni moči gore, katere vrh in greben sta hkrati mejna črta med Nepalom in Tibetom, največ povesta poimenovanji ljudi, ki so od nekdaj zrli vanjo. V Nepalu so jo imenovali Sagarmatha, kar pomeni nekaj podobnega kot čelo, glava neba, v Tibetu Čomolungma ali mati, boginja zemlje. A na koncu je prevladalo tuje ime, pa še to po napačni osebi. Sir George Everest je bil v prvi polovici 19. stoletja predstojnik britanske topografske službe v Indiji, to pa je tudi vse, kar ima pri vsej zgodbi – razen zaslužnosti pri delovanju omenjenega urada. Leta 1852 je menda neki drug, neznani uslužbenec prav tega urada svojemu šefu poročal: »Odkril sem najvišjo goro sveta!« Z razdalje 200 kilometrov je ugotovil, da je Peak XV, kakor so mu rekli dotlej, visok 29.002 čevlja ali 8840 metrov, kar je bilo za tisti čas neverjetno natančno. Šele sto let pozneje so določili natančnejšo meritev, to je 8848 metrov. Ta višina še vedno nekoliko niha – v odvisnosti od debeline snežne odeje in politične volje. Kitajci so izmerili, da je sama gora brez snega visoka 8844 metrov, Nepalci so se temu uprli, nazadnje sta državi podpisali sporazum, po katerem je Everest visok 8848 metrov, z dopolnilom, da Nepalci sprejemajo kitajsko meritev gole gore.

Britanci so bili tudi tisti, ki so se prvi poskušali čim bolj približati vrhu mogočne in strah vzbujajoče gmote. Bilo je leta 1921, ko Nepal še ni dovolil vstopa tujcem, zato so se je lotili po severni poti, s tibetanske strani. Prva izvidniška odprava je dosegla 7000 metrov nadmorske višine, že leto pozneje (1922) so to črto premaknili za tisoč metrov, a ne brez žrtev. Sedem članov odprave je odnesel plaz.

Večna skrivnost

Toda leto, ki je takrat neosvojljivo goro zavilo v (večno) skrivnost, je bilo 1924. Takrat sta se na vrh podala, a nikoli vrnila sir George Leigh Mallory in Andrew Irvine. Ko so ju nazadnje videli osmega junija zjutraj, sta izginila v megli, z njima pa tudi odgovor, ali sta dosegla vrh. V zgodovino pa se je zapisal Malloryjev odgovor na vprašanje, zakaj hoče osvojiti ta vrh: »Zato, ker je tam.« Malloryjevo globoko zamrznjeno truplo so našli leta 1999 na višini 8155 metrov.

Uradno sta prva, ki sta stopila na vrh najvišje gore sveta, čebelar z Nove Zelandije Edmund Hillary in šerpa Tenzing Norgay, takrat najbolj zaželeni sopotnik alpinistov, saj si je že pred vojno začel nabirati izkušnje. Bilo je 29. maja pred 65 leti, svet je novico izvedel štiri dni pozneje, ko jo je objavil britanski Times. Tenzing je na vrhu mahal z zastavami Velike Britanije, Združenih narodov, Indije in Nepala, kakor pričajo fotografije, ki jih je posnel Hillary. Na njih njega ni bilo, kar je vzbudilo dvome o njegovem uspehu. Toda to ni bilo nič nenavadnega, kajti Tenzing ni znal uporabljati fotoaparata, da bi ovekovečil še partnerja. Javnost se je veliko spraševala tudi o tem, kateri od njiju je bil prvi, onadva pa sta vztrajala, da sta goro osvojila skupaj. Toda to pikolovcev ni zadovoljilo in pozneje se je le razvedelo, da je Tenzing plezal naprej in nekaj sekund pred Hillaryjem stopil na vrh. Na vrhu sta boginji matere Zemlje darovala nekaj slaščic, sama pa snedla kolačka iz poprove mete.

image
Reuters Edmund Hillary in šerpa Tenzing Norgay pred 65 leti, po prvem vzponu na Everest.


Everest za vsakogar

»Koliko energije, koliko denarja, koliko poguma je bilo porabljenega od septembra 1921 do maja 1953 za osvojitev vrha sveta? Neznansko veliko. Šele s prvim vzponom na vrh, 29. maja 1953, je bilo blišča, veličastnosti in veličine Mount Everesta konec,« je Messner razmišljal pol stoletja pozneje. Takrat je vrh, ki ga je zasidral na piedestalu svetovnega alpinizma, imenoval vrh samoprevare. Dosegel ga je globalni turizem; osvojen je bil okoli sedemtisočkrat, na njem je stalo več kot štiri tisoč ljudi, na poti jih je umrlo več kot tristo. Seznam se je polnil z rekordi vseh vrst (prav v sredo se je šerpa Kami Rita 22. povzpel na vrh in postavil svetovni rekord v številu pristopov), prevladal je komercialni slogan »Everest za vsakogar«, z njim pa medijske podobe kolon ljudi, ki se vijejo proti vrhu in puščajo za seboj gore kisikovih bomb in smeti.

Pri tem celo prvi neotesanec med alpinisti negoduje nad vznesenostjo novih pristopnikov s polnimi usti vzdihov o neskončni sreči, neopisljivi radosti in bližini Boga. »Ne, na vrhu Mount Everesta, kjer se nebo in zemlja na videz stikata, nismo neskončnosti nič bliže kot spodaj, kot tudi ne resnici ali sreči. Čisto pri vrhu ne gre za evforijo, niti za spoznanja ali globoke misli, temveč samo za spust, za preživetje.«