Lepôta

Cvet lepote na daljnem severu leži. Obdan s snegom in ledenim mrazom, čista divota. Devica, ki ni nič domišljava zaradi svoje lepote, čeprav skriva pod sabo še večje krasote. To je prelepota, ob kateri vsakomur zastane dih. In našel se je star in grd rdečelasec iz oddaljene dežele, ki si jo je divje poželel.

Sanjaril je o njenih toplih vrelcih in zakladih v globinah. Moja bo, je rekel sebi in celemu svetu, zlepa ali zgrda. Najprej z gromkim glasom, ki ni bil uslišan, nato z osedlanimi vranci s spenjenimi gobci, čakajoč, da bodo napodeni v silen galop. Na njih pa vojska z ošiljenimi kopji, ki prebodla bo vse napoti.

O, ne ne, jaz sem že zasedena, jaz sem že obljubljena, je zažgolela deva iz zelene dežele. V sebi pa tiho upala, da bo nekoč samostojna. Ampak je že tako, da so največje lepote vedno najbolj oblegane, plenilci hlepijo po vsem, kar lahko uničijo.

Istotako je rdečelasec zdaj še v gosposki opravi, spoštljivo nosi velik klobuk na glavi in okrašeno leseno palico v dlani, svoje podivjane konje skriva v senci, za njimi, še v večji temi, pa rdeče zmaje, ki bodo požgali vse. Ne bo mu mar njen ne, ne bo mu mar ne vseh njenih snubcev. V svojih zadnjih hirajočih vzdihih se je bo polastil, jo oropal in izropal vsega, kar jo dela lepo, da bo vsa njena lepota izzvenela.

Lepota po ameriško v svojem izkrivljenem odsevu, izid opevane demokracije, ki hoče verjeti, da je več razumnih kot norih.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Januška Gostenčnik.