Ljubezen v nahrbtniku
Stvari postanejo takoj bolj dragocene, ko se odmaknejo in lahko o njih le sanjamo.
Odpri galerijo
Virus je popotnike prizemljil v dobesednem in prenesenem pomenu. FOTO: Shutterstock
Bilo je v drugih časih, v predstavah sedanjih generacij nekakšni temačni pradavnini. Svet se je takrat zdel še hudo velik, njegove metropole oddaljene, vendar ne nedosegljive, in vabljivo zavite v skrivnosti.
Nad pisalno mizo si je najstnica nalepila iz revij izrezane fotografije Eifflovega stolpa, barcelonske Sagrade Familie, srednjeveškega Toleda in pravljičnih mavrskih dvorcev v Granadi. Brala je zgodbe o tujih deželah, si izpisovala podrobnosti, načrtovala in hrepenela …
Vedela je, katere znamenitosti si mora ogledati za vsako ceno, jasno ji je bilo, katere mojstre hoče povsem od blizu videti v Louvru, katerih ne bo spustila v Pradu in v mislih se je že sprehajala po sanjskih vrtovih trdnjave, ki so jo gradili arabski mojstri v Alhambri. Prihranki so se debelili, naj bo, so rekli starši in primaknili za vozovnico za vlak.
Pred njo so bile najdaljše in najbolj brezskrbne počitnice, v žepu tako zaželjena karta za interrail, ob njej prijateljica, ki je to ostala do danes. V nahrbtniku pa pločevinke ribje paštete (smrdljive ali ne, je še danes stvar debate) in domači buhtlji, ki so še po tednu dni pariškega zraka ostali užitni, čeprav hudo suhi in trdi. Ko jih je zmanjkalo, je bilo na vsakodnevnem jedilniku najboljše, kar sta si lahko privoščili bodoči študentki: francoska štruca in sir philadelphia. Z vsakim grižljajem sta se počutili kraljevsko.
A škoda bi bilo uživati le v znamenitostih in umetnosti uglajene prestolnice, sta sklenili, in iz Pariza proti Madridu sta bila nahrbtnika spet polna, le da tokrat v njih niso ropotale konzerve. Sredi poletnih razprodaj si je ena v nahrbtnik zbasala plašč za zimske dni, kakršnega doma ne bi našla, druga, še sveže zaljubljena, pa orjaško stekleno glavo, na katero bo njen dragi, povsem predan glasbi, lahko nataknil svoje vrhunske slušalke. Plašč in glava sta zdržala do doma, ljubezen ne.
Kaj pa sanje in hrepenenje? Kar je bilo doslej dosegljivo in blizu, se spet odmika. Morda nas je naša nadležna nova realnost dodobra stresla in v nas spet prebudila željo po doživetjih, ki se v tem trenutku zdijo težko dosegljiva. Saj ne, da si tega želim, a stvari postanejo takoj bolj dragocene, ko lahko o njih spet malo sanjamo.
Nad pisalno mizo si je najstnica nalepila iz revij izrezane fotografije Eifflovega stolpa, barcelonske Sagrade Familie, srednjeveškega Toleda in pravljičnih mavrskih dvorcev v Granadi. Brala je zgodbe o tujih deželah, si izpisovala podrobnosti, načrtovala in hrepenela …
Vedela je, katere znamenitosti si mora ogledati za vsako ceno, jasno ji je bilo, katere mojstre hoče povsem od blizu videti v Louvru, katerih ne bo spustila v Pradu in v mislih se je že sprehajala po sanjskih vrtovih trdnjave, ki so jo gradili arabski mojstri v Alhambri. Prihranki so se debelili, naj bo, so rekli starši in primaknili za vozovnico za vlak.
Pred njo so bile najdaljše in najbolj brezskrbne počitnice, v žepu tako zaželjena karta za interrail, ob njej prijateljica, ki je to ostala do danes. V nahrbtniku pa pločevinke ribje paštete (smrdljive ali ne, je še danes stvar debate) in domači buhtlji, ki so še po tednu dni pariškega zraka ostali užitni, čeprav hudo suhi in trdi. Ko jih je zmanjkalo, je bilo na vsakodnevnem jedilniku najboljše, kar sta si lahko privoščili bodoči študentki: francoska štruca in sir philadelphia. Z vsakim grižljajem sta se počutili kraljevsko.
A škoda bi bilo uživati le v znamenitostih in umetnosti uglajene prestolnice, sta sklenili, in iz Pariza proti Madridu sta bila nahrbtnika spet polna, le da tokrat v njih niso ropotale konzerve. Sredi poletnih razprodaj si je ena v nahrbtnik zbasala plašč za zimske dni, kakršnega doma ne bi našla, druga, še sveže zaljubljena, pa orjaško stekleno glavo, na katero bo njen dragi, povsem predan glasbi, lahko nataknil svoje vrhunske slušalke. Plašč in glava sta zdržala do doma, ljubezen ne.
Kaj pa sanje in hrepenenje? Kar je bilo doslej dosegljivo in blizu, se spet odmika. Morda nas je naša nadležna nova realnost dodobra stresla in v nas spet prebudila željo po doživetjih, ki se v tem trenutku zdijo težko dosegljiva. Saj ne, da si tega želim, a stvari postanejo takoj bolj dragocene, ko lahko o njih spet malo sanjamo.
