Lokal, ki je Ljubljano naredil urbano
Plataninih 50 let: Še vedno je to za mnoge naslov, kjer se je treba ustaviti na kavi na poti s sobotne tržnice
Odpri galerijo
Leta 1989, ko se je Platana zbudila v mestno življenje z za Ljubljano povsem drugačno podobo, vsi nad njo niso bili navdušeni. Foto Voranc Vogel
»Platana« je vzcvetela, smo na straneh našega časopisa zapisali dan zatem, ko so 13. novembra 1969 na tedanjem Trgu revolucije (današnjem Kongresnem trgu) v Ljubljani odprl danes že legendarni bar Platana, ki v ljubljanskem mestnem življenju vztraja natanko pol stoletja in še vedno ostaja predvsem lokalen.
Prvo podobo bara, v katerem je poprej domoval moški frizer, je uredila arhitektka in konservatorka Staša Blažič Gjura, ki se je podpisala tudi pod druge znane ljubljanske lokale, med njimi Viteza, Konobo, Mačka, Zlato ladjico, Sokola in Vodnikov hram. To je bilo obdobje revolucionarnega leta 1968 pa tudi boljšega gospodarskega položaja, ki je sprožil prenove nekdanjih zapuščenih pritličij v stari Ljubljani. Nove celostne podobe trgovskih in gostinskih lokalov so vodili tedanji arhitekti konservatorji na Zavodu za spomeniško varstvo RS in Zavodu za ureditev stare Ljubljane: poleg Staše Blažič Gjura med drugim še Boris Kobe, Oton Jugovec in Ciril Tavčar.
»Platanina notranja ureditev je bila bolj rustikalna, za tiste čase zelo lepa,« o njeni prvotni podobi, okronani s secesijskimi lučmi nad šankom, pripoveduje ustanovitelj Milan Hace. Tudi v časopisni notici je pisalo, da je barček opremljen v slogu hiše, v kateri so ga uredili. »Napeljali so tudi klimatske naprave, da bi se gostje kar najbolje počutili. Posebnost pa bo tudi značka plataninega lista, ki jo bodo dobili vsi stalni gostje. Kot vsak lokal bo imel tudi bar Platana posebnost: coctail Platana, ki bo veljal okoli 10 dinarjev.« Kot pravita nekdanja lastnika Milan in Alenka Hace, je značko prejel pravzaprav vsakdo, ki je na dan otvoritve stopil skozi vhodna vrata, slavni koktajl pa je bil sveže stisnjen pomarančni sok s penino. V kakšnem razmerju, pa ne želita razkriti niti danes.
Kot se spominja Alenka Hace, ki je prevzela šank in večino tega, kar je sodilo k poslu, je bil lokal že od odprtja nabito poln. Obiskovali so ga in ga še ljudje najrazličnejših poklicev, od članov SAZU, filharmonikov in profesorjev tedaj sosednje pravne fakultete do »boemov, hazarderjev, ljubimcev in bleferjev«, kot jih v Vsak dan ob istem šanku opeva slavna pesem Janeza Bončine Benča, ki v Platano zahaja že od njenih prvih dni. Kot je poudaril, je bila Platana drugačna od Figovca, Petrička in Šumija, kamor so hodili v tistem času, bila je bolj italijanska.
»A prav tako odraz tistega, nad čemer so se čudili vsi tisti redki tujci, ki so prišli k nam; da so v tej državi vsi lokali polni in da očitno nihče ne hodi v službo. Postala je središče tega dela mesta, podobno kot so bili posamični lokali v Trstu. Posvojili smo jo tako kot tržaški Caffè Arabia, zaradi katerega smo se čez mejo zapeljali samo na kavo,« je povedal Benč. Da je bilo v Platani zares nekaj Trsta in Italije, pritrjuje tudi ena od bolj občasnih gostij, prav tako iz generacije baby boom, a je želela ostati neimenovana. »Treba se je bilo priti pokazat v najnovejšem, kar so premogle trgovine v Trstu. Pa tudi če se je bilo zaradi tega treba v službi preobleči in je bil čas za obisk Platane samo med službenim odmorom. Rekla bi, da so se tu pravzaprav ustvarjale modne smernice,« je povedala, česar se spominja s konca 80. let, ko je lokal zaživel v novi podobi po načrtih arhitekta Borisa Podrecce.
»Za prenovo smo se odločili predvsem zato, ker smo morali povečati prezračevanje, saj se je tedaj na veliko kadilo. S profesorjem Podrecco, ki je v tistem času zasnoval ljubljansko galerijo Dessa in Tartinijev trg v Piranu, smo se srečali na Brionih in se dogovorili. Po prenovi je bilo nemalo nevoščljivosti, tudi pisalo se je po medijih, koliko da smo zanjo zapravili. V resnici pa je bil račun Podrecce le tretjina tistega, kolikor bi odšteli kateremu drugemu arhitektu,« je poudaril Hace.
Ko se je ta arhitekt slovenskih korenin iz tujine lotil prenove, so kulturniki posedali in razpravljali po temačnih in zakajenih gostilnah, se spominja. »Ni bilo kot v Milanu, Londonu ali na Dunaju, sam pa sem želel bolj urbano Ljubljano in sem hvaležen družini Hace, da je sprejela mojo zamisel,« je povedal te dni v Platani.
Z barom in bistrojem, ki so ga uredili v nekdanjem frizerskem salonu, je uresničil idejo dihotomije, poetiko različnosti. Dvema škatlama različnega značaja, ki ju je porinil v staro mestno tkivo, je vtisnil pečat Mediterana in srednjeevropske tradicije. »V mislih sem imel urbanega boema in poslovneža, goste, ki si tu v lokalu na hitro izmenjajo informacije, si naročijo campari ali martini, govorijo o politiki in nogometu, več stojijo in bolj malo sedijo in kadar nekoga vidijo iti mimo, ga glasno povabijo noter. Ta prostor eksplozivnega značaja sem si zamislil kot svetel lokal s šankom v tradicionalni barvi Plečnikovega arhitekturnega očeta Otta Wagnerja – kobaltno modri, ki je kot skulptura, na kateri sloni ves prostor. Na vhodu levo in desno sta majhni klopi z okroglim kolenom, torej neko tiho, na prvi pogled nevidno erotiko. In ko skozi vrata vstopi kakšna lepotica ali lep moški, je prisotna prav tako neka pritajena bližina,« je opisal nekaj detajlov.
Povsem druga časovnost obstaja v sosednjem bistroju. Tam mize z visokimi oblazinjenimi klopmi omogočajo večjo intimnost in dajejo prijeten občutek varnosti, vse pa je zaokrožil z njemu ljubo metaforo tekstilne preproge, ki je iz grškega marmorja cipollina, v njem pa kot s škarjami izrezane svetilke. »Ta del spominja na dunajski American bar Adolfa Loosa, tam sem si zamislil, da si gost privošči moderno kosilce, ne alpsko jodlarsko porcijo,« je opisal osnovna vodila. Prav zaradi vsega opisanega, v katerem se zrcalijo časovnost, zgodovina, tradicija, antropologija – zaradi česar namesto o arhitekturi raje govori o arhikulturi –, pa je Platana v očeh avtorja Podrecce še danes, tudi po tridesetih letih sveža.
A kljub vsemu tistega leta 1989, ko se je Platana zbudila v mestno življenje z za Ljubljano povsem drugačno podobo, vsi nad njo niso bili navdušeni. Čeprav je obisk tedaj tudi malce upadel, je Platana zaživela razširjeno življenje še z bistrojem. »Stregli smo le tisto, kar je bilo dovolj dobro za nas, sveže in okusno, sicer je šlo v smeti. Imeli smo dva dobra kuharja, pomagala pa sem tudi sama, ob torkih sem pekla domač jabolčni ali slivov zavitek, imeli smo tudi domače krvavice z lastnih kolin. Bistro, kjer so bili v ospredju predvsem malice in kosila, zvečer je bila ponudba à la carte, je bil zelo priljubljen med profesorji z bližnje pravne fakultete, sem so prihajali uslužbenci z ljubljanske banke in borze. Tudi med temi mestnimi gospodi pa so bile najbolj priljubljene preproste notranjske jedi: ohrovtova juha, kavra ali kavla, juha iz kolerabe in krompirja, zabeljena z ocvirki, ter krvavice,« je povedala Alenka Hace. Ko so lokala dali v najem, je v bistroju upadla kakovost, in tako se je pred tremi leti tudi zaprl. A kot sta razkrili njena vnukinja Martina, ki zdaj vodi lokal, in Alenkina hči Ksenija, imata s tem prostorom že nov načrt, a ga še ne nameravata razkriti.
Ksenija Hace se spominja, da sta bila starša z lokaloma polno zaposlena, a da pri tem poslu ne gre drugače, zdaj ugotavlja tudi sama. Veseli jo, da so med gosti stalna omizja pa da sem prihajajo in se družijo tudi mladi. »Vztrajajo predvsem meščani, Ljubljančani, marsikdo se je iz mesta že odselil, pa se vseeno vrača k nam na kavo. Kongresni trg je kot nekako umaknjen od ustaljenih turističnih poti, nikakor ni lokal za turiste in med letom redko kdo zaide k nam. Če že, so to tujci posamezniki ali z družino, vsekakor pa ne v skupinah. Sem pa vesela, da poleti, ko naši stalni gostje odidejo iz Ljubljane, to praznino v zadnjih letih zapolnjujejo turisti, ki se julija in avgusta pogosteje zadržijo na našem vrtu, v senci platan,« pripoveduje.
Stalni gostje, ki so predvčerajšnjim ob 16.30 nazdravili Plataninemu abrahamu, še vedno ohranjajo tradicijo tudi na starega leta dan. Enaintridesetega decembra opoldne pridejo, da nazdravijo s kozarčkom šampanjca. Naslednici družinskega posla jih ob pustu povabita na ocvrte miške in flancate, na veliko noč pa postrežejo s šunko. Še vedno je to za mnoge naslov, kjer se je treba ustaviti na kavi na poti s sobotne tržnice. »Ambient Platane bi morali spomeniško zaščititi, njihovim stalnim gostom pa za ohranjanje lokalnega življenja v strogem centru podeliti nagrade Mestne občine Ljubljana,« je ob jubileju dejal eden od Plataninih sosedov in velik oboževalec, režiser Primož Ekart.
Medtem ko tudi prvotni gostje še vedno vztrajajo vsak dan ob istem šanku in istih temah, se je v pol stoletja vseeno nabralo toliko vsega, da prvotna lastnika stežka kaj izpostavita. Sta pa prikimala pripetljaju, o katerem smo poročali 19. maja 1978. Zjutraj so ju pričakala sicer spoštljivo vlomljena vhodna vrata. Vlomilec, 39-letni Ljubljančan Tom S., je odnesel registrsko blagajno, v kateri je bil bolj kot ne drobiž za menjavo 1000 dinarjev, in steklenico vinjaka. »Kriminalisti UJV Ljubljana in miličniki postaje milice Center niso imeli težkega dela. Ob pregledu okolice so vlomilca našli v kleti, ko je sladko spal ob registrski blagajni.«
Prvo podobo bara, v katerem je poprej domoval moški frizer, je uredila arhitektka in konservatorka Staša Blažič Gjura, ki se je podpisala tudi pod druge znane ljubljanske lokale, med njimi Viteza, Konobo, Mačka, Zlato ladjico, Sokola in Vodnikov hram. To je bilo obdobje revolucionarnega leta 1968 pa tudi boljšega gospodarskega položaja, ki je sprožil prenove nekdanjih zapuščenih pritličij v stari Ljubljani. Nove celostne podobe trgovskih in gostinskih lokalov so vodili tedanji arhitekti konservatorji na Zavodu za spomeniško varstvo RS in Zavodu za ureditev stare Ljubljane: poleg Staše Blažič Gjura med drugim še Boris Kobe, Oton Jugovec in Ciril Tavčar.
Prvo podobo bara, v katerem je poprej domoval moški frizer, je uredila arhitektka in konservatorka Staša Blažič Gjura, ki se je podpisala tudi pod druge znane ljubljanske lokale. Foto ZVKDS
»Platanina notranja ureditev je bila bolj rustikalna, za tiste čase zelo lepa,« o njeni prvotni podobi, okronani s secesijskimi lučmi nad šankom, pripoveduje ustanovitelj Milan Hace. Tudi v časopisni notici je pisalo, da je barček opremljen v slogu hiše, v kateri so ga uredili. »Napeljali so tudi klimatske naprave, da bi se gostje kar najbolje počutili. Posebnost pa bo tudi značka plataninega lista, ki jo bodo dobili vsi stalni gostje. Kot vsak lokal bo imel tudi bar Platana posebnost: coctail Platana, ki bo veljal okoli 10 dinarjev.« Kot pravita nekdanja lastnika Milan in Alenka Hace, je značko prejel pravzaprav vsakdo, ki je na dan otvoritve stopil skozi vhodna vrata, slavni koktajl pa je bil sveže stisnjen pomarančni sok s penino. V kakšnem razmerju, pa ne želita razkriti niti danes.
Bila je bolj italijanska
Kot se spominja Alenka Hace, ki je prevzela šank in večino tega, kar je sodilo k poslu, je bil lokal že od odprtja nabito poln. Obiskovali so ga in ga še ljudje najrazličnejših poklicev, od članov SAZU, filharmonikov in profesorjev tedaj sosednje pravne fakultete do »boemov, hazarderjev, ljubimcev in bleferjev«, kot jih v Vsak dan ob istem šanku opeva slavna pesem Janeza Bončine Benča, ki v Platano zahaja že od njenih prvih dni. Kot je poudaril, je bila Platana drugačna od Figovca, Petrička in Šumija, kamor so hodili v tistem času, bila je bolj italijanska.
»Prostor eksplozivnega značaja sem si zamislil kot svetel lokal s šankom v tradicionalni barvi Plečnikovega arhitekturnega očeta Otta Wagnerja – kobaltno modri, ki je kot skulptura, na kateri sloni ves prostor,« pravi Boris Podrecca.
»A prav tako odraz tistega, nad čemer so se čudili vsi tisti redki tujci, ki so prišli k nam; da so v tej državi vsi lokali polni in da očitno nihče ne hodi v službo. Postala je središče tega dela mesta, podobno kot so bili posamični lokali v Trstu. Posvojili smo jo tako kot tržaški Caffè Arabia, zaradi katerega smo se čez mejo zapeljali samo na kavo,« je povedal Benč. Da je bilo v Platani zares nekaj Trsta in Italije, pritrjuje tudi ena od bolj občasnih gostij, prav tako iz generacije baby boom, a je želela ostati neimenovana. »Treba se je bilo priti pokazat v najnovejšem, kar so premogle trgovine v Trstu. Pa tudi če se je bilo zaradi tega treba v službi preobleči in je bil čas za obisk Platane samo med službenim odmorom. Rekla bi, da so se tu pravzaprav ustvarjale modne smernice,« je povedala, česar se spominja s konca 80. let, ko je lokal zaživel v novi podobi po načrtih arhitekta Borisa Podrecce.
Tiha, na prvi pogled nevidna erotika
»Za prenovo smo se odločili predvsem zato, ker smo morali povečati prezračevanje, saj se je tedaj na veliko kadilo. S profesorjem Podrecco, ki je v tistem času zasnoval ljubljansko galerijo Dessa in Tartinijev trg v Piranu, smo se srečali na Brionih in se dogovorili. Po prenovi je bilo nemalo nevoščljivosti, tudi pisalo se je po medijih, koliko da smo zanjo zapravili. V resnici pa je bil račun Podrecce le tretjina tistega, kolikor bi odšteli kateremu drugemu arhitektu,« je poudaril Hace.
Ko se je ta arhitekt slovenskih korenin iz tujine lotil prenove, so kulturniki posedali in razpravljali po temačnih in zakajenih gostilnah, se spominja. »Ni bilo kot v Milanu, Londonu ali na Dunaju, sam pa sem želel bolj urbano Ljubljano in sem hvaležen družini Hace, da je sprejela mojo zamisel,« je povedal te dni v Platani.
Platana Bar Foto Damjan Gale
Z barom in bistrojem, ki so ga uredili v nekdanjem frizerskem salonu, je uresničil idejo dihotomije, poetiko različnosti. Dvema škatlama različnega značaja, ki ju je porinil v staro mestno tkivo, je vtisnil pečat Mediterana in srednjeevropske tradicije. »V mislih sem imel urbanega boema in poslovneža, goste, ki si tu v lokalu na hitro izmenjajo informacije, si naročijo campari ali martini, govorijo o politiki in nogometu, več stojijo in bolj malo sedijo in kadar nekoga vidijo iti mimo, ga glasno povabijo noter. Ta prostor eksplozivnega značaja sem si zamislil kot svetel lokal s šankom v tradicionalni barvi Plečnikovega arhitekturnega očeta Otta Wagnerja – kobaltno modri, ki je kot skulptura, na kateri sloni ves prostor. Na vhodu levo in desno sta majhni klopi z okroglim kolenom, torej neko tiho, na prvi pogled nevidno erotiko. In ko skozi vrata vstopi kakšna lepotica ali lep moški, je prisotna prav tako neka pritajena bližina,« je opisal nekaj detajlov.
Povsem druga časovnost obstaja v sosednjem bistroju. Tam mize z visokimi oblazinjenimi klopmi omogočajo večjo intimnost in dajejo prijeten občutek varnosti, vse pa je zaokrožil z njemu ljubo metaforo tekstilne preproge, ki je iz grškega marmorja cipollina, v njem pa kot s škarjami izrezane svetilke. »Ta del spominja na dunajski American bar Adolfa Loosa, tam sem si zamislil, da si gost privošči moderno kosilce, ne alpsko jodlarsko porcijo,« je opisal osnovna vodila. Prav zaradi vsega opisanega, v katerem se zrcalijo časovnost, zgodovina, tradicija, antropologija – zaradi česar namesto o arhitekturi raje govori o arhikulturi –, pa je Platana v očeh avtorja Podrecce še danes, tudi po tridesetih letih sveža.
Platana Bar Foto Damjan Gale
V senci platan
A kljub vsemu tistega leta 1989, ko se je Platana zbudila v mestno življenje z za Ljubljano povsem drugačno podobo, vsi nad njo niso bili navdušeni. Čeprav je obisk tedaj tudi malce upadel, je Platana zaživela razširjeno življenje še z bistrojem. »Stregli smo le tisto, kar je bilo dovolj dobro za nas, sveže in okusno, sicer je šlo v smeti. Imeli smo dva dobra kuharja, pomagala pa sem tudi sama, ob torkih sem pekla domač jabolčni ali slivov zavitek, imeli smo tudi domače krvavice z lastnih kolin. Bistro, kjer so bili v ospredju predvsem malice in kosila, zvečer je bila ponudba à la carte, je bil zelo priljubljen med profesorji z bližnje pravne fakultete, sem so prihajali uslužbenci z ljubljanske banke in borze. Tudi med temi mestnimi gospodi pa so bile najbolj priljubljene preproste notranjske jedi: ohrovtova juha, kavra ali kavla, juha iz kolerabe in krompirja, zabeljena z ocvirki, ter krvavice,« je povedala Alenka Hace. Ko so lokala dali v najem, je v bistroju upadla kakovost, in tako se je pred tremi leti tudi zaprl. A kot sta razkrili njena vnukinja Martina, ki zdaj vodi lokal, in Alenkina hči Ksenija, imata s tem prostorom že nov načrt, a ga še ne nameravata razkriti.
Ksenija Hace se spominja, da sta bila starša z lokaloma polno zaposlena, a da pri tem poslu ne gre drugače, zdaj ugotavlja tudi sama. Veseli jo, da so med gosti stalna omizja pa da sem prihajajo in se družijo tudi mladi. »Vztrajajo predvsem meščani, Ljubljančani, marsikdo se je iz mesta že odselil, pa se vseeno vrača k nam na kavo. Kongresni trg je kot nekako umaknjen od ustaljenih turističnih poti, nikakor ni lokal za turiste in med letom redko kdo zaide k nam. Če že, so to tujci posamezniki ali z družino, vsekakor pa ne v skupinah. Sem pa vesela, da poleti, ko naši stalni gostje odidejo iz Ljubljane, to praznino v zadnjih letih zapolnjujejo turisti, ki se julija in avgusta pogosteje zadržijo na našem vrtu, v senci platan,« pripoveduje.
Za koga so odprta vrata? Za goste, ki več stojijo in bolj malo sedijo in kadar nekoga vidijo iti mimo, ga glasno povabijo noter. Foto Voranc Vogel
Spoštljivo vlomljena vhodna vrata
Stalni gostje, ki so predvčerajšnjim ob 16.30 nazdravili Plataninemu abrahamu, še vedno ohranjajo tradicijo tudi na starega leta dan. Enaintridesetega decembra opoldne pridejo, da nazdravijo s kozarčkom šampanjca. Naslednici družinskega posla jih ob pustu povabita na ocvrte miške in flancate, na veliko noč pa postrežejo s šunko. Še vedno je to za mnoge naslov, kjer se je treba ustaviti na kavi na poti s sobotne tržnice. »Ambient Platane bi morali spomeniško zaščititi, njihovim stalnim gostom pa za ohranjanje lokalnega življenja v strogem centru podeliti nagrade Mestne občine Ljubljana,« je ob jubileju dejal eden od Plataninih sosedov in velik oboževalec, režiser Primož Ekart.
Medtem ko tudi prvotni gostje še vedno vztrajajo vsak dan ob istem šanku in istih temah, se je v pol stoletja vseeno nabralo toliko vsega, da prvotna lastnika stežka kaj izpostavita. Sta pa prikimala pripetljaju, o katerem smo poročali 19. maja 1978. Zjutraj so ju pričakala sicer spoštljivo vlomljena vhodna vrata. Vlomilec, 39-letni Ljubljančan Tom S., je odnesel registrsko blagajno, v kateri je bil bolj kot ne drobiž za menjavo 1000 dinarjev, in steklenico vinjaka. »Kriminalisti UJV Ljubljana in miličniki postaje milice Center niso imeli težkega dela. Ob pregledu okolice so vlomilca našli v kleti, ko je sladko spal ob registrski blagajni.«
