Maestro Giò Ponti
Do februarja se italijanskemu arhitektu renesančnih razsežnosti poklanja razstava v Muzeju dekorativnih umetnosti v Parizu
Odpri galerijo
Ponti z ženo Giulio Foto z razstave v Muzeju dekorativnih umetnosti V Parizu
Delal je za 120 podjetij, kot arhitekt gradil v 13 državah, kot urednik ustvaril 560 številk revije Domus in kot akademik poučeval v 24 državah. Medtem pa je našel še čas za marsikaj drugega, od slikanja do pisanja poezije.
Tako so v New York Timesu pred leti, ob retrospektivni razstavi na milanskem Triennalu, povzeli 55 let trajajočo kariero enega najslavnejših italijanskih arhitektov, ki je vplivala tudi na mednarodne arhitekturne in oblikovalske tokove vse od 20. let 20. stoletja. Ob aktualni razstavi v Muzeju dekorativnih umetnosti v Parizu, ki bo na ogled do začetka maja prihodnjega leta, pa je njegova, za mnoge veličina renesančnih razsežnosti znova podrobno osvetljena. Pospešek je dobila v 30. letih, ko je z razširjenimi krili poletela modernizmu naproti, pri tem pa postala povsem samosvoja in zelo Pontijeva. Še vedno se zdi edinstvena, za navdih novim generacijam ustvarjalcev, in hkrati dovolj sveža, da se v vse tisto, kar je s Pontijevim podpisom mogoče kupiti, zaljubljajo novi potrošniki, ki si v lastni vikend ali kopalnico lahko vgradijo ploščice iz luksuznega hotela Parco dei Principi, minimalističen kavč dopolnijo z naslanjači iz venezuelske vile Planchart ali vazo z njegovim podpisom slavne manufakture Richard Ginori, danes del luksuznega konglomerata Kering.
Pogosto so to kosi, ki jih je zasnoval le za določeno stavbo in jih zato nikoli niso množično izdelovali. Pa saj tudi v tovarni Molteni pri Brianzi v bližini Milana od leta 2012 nastajajo bolj kot ne butično in z obilo ročnega dela, čemur je primerna tudi cena. Toda v zgolj petih letih so postale Moltenijeve ikone in predvsem prodajne uspešnice.
Giò Ponti, diplomant milanske Politehnike, je svoj biro ustanovil leta 1921. Sledil je načelom klasične arhitekture, ki jih kaže neoklasicistična vila na Via Randaccio v Milanu, ki jo je zasnoval za svojo družino. Kmalu zatem je postal umetniški direktor najslavnejše italijanske manufakture porcelana Richard Ginori in že leta 1925 slavil z nagradami na mednarodni razstavi dekorativne umetnosti v Parizu.
Tam je dobil tudi naročilo za svoje prvo arhitekturno delo v tujini – vilo Ange volant in sklenil sodelovanje s proizvajalcem srebrnine Christofle in muranskim Veninijem, za italijanske veleblagovnice La Rinascente pa zasnoval serijo dostopnega pohištva, s čimer je dekorativno umetnost približal množicam.
Po zaslugi povezav z gibanjem Labirinto, ki je združevalo oblikovalce in proizvajalce, je razširjal zamisli in spodbujal nadarjene mlade z bienalom v Monzi, še zlasti pa v reviji Domus, ki jo je ustanovil leta 1928. V 30. letih se je njegov arhitekturni izraz zasukal v modernizem z gradnjo milanskih blokov, case tipiche, ter poslovne stavbe proizvajalca kemikalij Montecatini. Namnožili so se tudi naročniki oblikovanih predmetov: Fontana Arte (svetila), Krupp (srebrnina), De Angeli-Frua in Vittorio Ferrari (tkanine) ... Nato je prišla še imenitnejša prenova padovske univerze oziroma palače Bo, ki jo je Ponti izpeljal še z drugimi italijanskimi mojstri. To je bil tudi čas, ko se je Ponti posvetil oljni tehniki, obudil strast do pisanja, opere in filma, ustvaril je nove scenografije in kostume za milansko Scalo ter ob koncu vojne postal protagonist gibanja Made in Italy.
V 50. letih, na vrhuncu kariere, je zasnoval dva od svojih najbolj ikoničnih izdelkov, kavni aparat La Cornuta (1949) za Pavoni in stol Leggera za Cassino, v Milanu pa za znamenitega proizvajalca pnevmatik Pirellija zgradil 127 metrov visoko stavbo z 31 nadstropji, ki je bila ob odprtju najvišji nebotičnik v Evropi. Mednarodno prepoznavnost si je priboril tudi z naročili v Venezueli, ZDA, na Bližnjem vzhodu in celo v Hongkongu. To so bili časi rojstva njegovih najpomembnejših del, med katera gotovo sodi zasebna vila Planchart na gričevnatih obronkih Caracasa v Venezueli. Ta južnoameriška država je zaradi nafte doživljala gospodarski razcvet, Caracas pa je tako in drugače želel tekmovati z drugimi modernimi latinskoameriškimi prestolnicami, kot sta bili Rio de Janeiro in Ciudad de México.
Zbiralca in ljubitelja moderne arhitekture Armando in Anala Planchart sta k temu prispevala z naročilom svojega domovanja, njune želje pa je Ponti v pismu povzel z besedami: »Vaša hiša bo kot velik metulj, ki je sedel na grič.« V snovanju vile je upošteval številne razglede nad zalivom, streho pa si zamislil kot lebdečo v zraku, ki še posebej navdušuje ponoči, ko iz rež veje svetloba. Z edinstvenim interierjem z mnogoterimi geometričnimi oblikami in bogato barvno lestvico – vse materiale, tako marmor kot aluminij, tesarska dela, pohištvo in umetelne izdelke so iz Italije pripeljali z ladjami – je postala umetniško delo brez primere. Danes v njej domuje fundacija, ki bedi nad njeno ohranitvijo.
Prav ta vila tako kot, denimo, hotel Parco dei Principi v Sorrentu v Neapeljskem zalivu jasno kaže, kako je arhitekt svoje poslanstvo jemal kot celoto, od postavitve prve stene do tako rekoč zadnjega detajla, kako je tudi v opremi iskal lahkotnost, transparentnost, čiste oblike, hkrati pa vse skupaj obogatil s skrbno izbranimi in usklajenimi barvami in dekorativnimi elementi. Kako se je vedno znova poigraval s kombiniranjem različnih materialov in njihovimi obdelavami, kako je v posebne arhitekturne elemente in poudarke prostoru spreminjal tudi stene. Še zlasti rad je imel obložene s keramiko, saj so lovile svetlobo in jo odbijale.
Keramika, ta element italijanske tradicije, mu je omogočala nenehno eksperimentiranje. Oblikoval je od namiznega posodja, dekorativnih objektov, kopalniških elementov do talnih in stenskih ploščic. V razmerje s tem materialom je padel v začetku 20. let, ko je postal umetniški direktor Richarda Ginorija, nadaljeval pa po vojni, tudi kot umetniški direktor Imola Ceramics Cooperative (med letoma 1946 in 1953) ter sredi 50. let, ko je ustvaril linijo graviranih barvnih ploščic za milansko Ceramica Joo. Ploščice je predvidel tudi za fasade, prvič pri milanski cerkvi San Luca Evangelista (1955–60), pa tudi za notranjost verskih objektov. Proti koncu življenja – umrl je leta 1979 – je po njegovih načrtih v novo razvitem delu obmorskega mesta Taranta v Apuliji zrasla edinstvena katedrala, ki je na prvi pogled kot izrezanka iz belega papirja. V njej se zrcalijo belina apulijske tradicionalne arhitekture, strogost frančiškanske duhovnosti in kamniti stolpiči gotskih katedral, navaja razstavni katalog. Ker naj bi katedrala odsevala značaj tako uboštva kot veličine, je ti dve postavki strnil v dve fasadi: »Skromnejšo za vstop v cerkev ter drugo, mogočnejšo fasado z 80 okni, odprtimi v praznino kot dimenzijo misterija, večne prisotnosti Boga.«
Pri tem se je naslonil še na biblično barko in pomorsko tradicijo Taranta, vse skupaj pa prelil v železobeton, ga mestoma pustil surovega, drugje pa v skladu s sredozemsko tradicijo določil belo. Četudi je notranjost oblikovno izčiščena, barvni razponi segajo od rumene do turkizno zelene. Pred katedralo je dal ustvariti bazen, v katerem se je cerkev prvotno zrcalila, hkrati pa vanjo odseva igra svetlobe, skupaj z okolico pa si jo je zamislil kot otok zelenja, ki bi s svojo divjostjo spominjal na rajski vrt. A danes tega ni več prepoznati.
Zanimivo bi bilo izvedeti, kaj vse se je podilo po mislih tega velikega maestra. Poleg njegovih del nekaj več gotovo razkriva okoli 2500 pisem, ki jih je narekoval, in 2000, ki jih je ilustriral in si jih dal pogosto uokviriti namesto slik in jih obesil po stanovanju. Na razstavi visi tudi fotografija družinskega trenutka iz leta 1957 v stanovanju na Via Dezza, njegovem domovanju v poznejših letih z odprtim tlorisom in seveda s keramičnimi ploščicami. Maestro, zleknjen v svoj znameniti naslanjač, ki ga je zasnoval prav za to domovanje (danes ga pod imenom D.153.1 proizvaja Molteni), se zdi, kot bi si s pogledom proti stropu želi oddahniti od vsega, četudi je očitno sredi kramljanja z ženo Giulio Vimercati, ki jo je poročil leta 1921 in s katero sta postala starša Lisi, Giovanni, Letizii in Giuliu. Kar pa je bila še ena, verjetno prav tako precej radoživa dimenzija njegovega življenja. •
Tako so v New York Timesu pred leti, ob retrospektivni razstavi na milanskem Triennalu, povzeli 55 let trajajočo kariero enega najslavnejših italijanskih arhitektov, ki je vplivala tudi na mednarodne arhitekturne in oblikovalske tokove vse od 20. let 20. stoletja. Ob aktualni razstavi v Muzeju dekorativnih umetnosti v Parizu, ki bo na ogled do začetka maja prihodnjega leta, pa je njegova, za mnoge veličina renesančnih razsežnosti znova podrobno osvetljena. Pospešek je dobila v 30. letih, ko je z razširjenimi krili poletela modernizmu naproti, pri tem pa postala povsem samosvoja in zelo Pontijeva. Še vedno se zdi edinstvena, za navdih novim generacijam ustvarjalcev, in hkrati dovolj sveža, da se v vse tisto, kar je s Pontijevim podpisom mogoče kupiti, zaljubljajo novi potrošniki, ki si v lastni vikend ali kopalnico lahko vgradijo ploščice iz luksuznega hotela Parco dei Principi, minimalističen kavč dopolnijo z naslanjači iz venezuelske vile Planchart ali vazo z njegovim podpisom slavne manufakture Richard Ginori, danes del luksuznega konglomerata Kering.
Eden njegovih najbolj ikoničnih kosov, oblikovanih za manufakturo Richard Ginori Foto z razstave v Muzeju dekorativnih umetnosti V Parizu
Pogosto so to kosi, ki jih je zasnoval le za določeno stavbo in jih zato nikoli niso množično izdelovali. Pa saj tudi v tovarni Molteni pri Brianzi v bližini Milana od leta 2012 nastajajo bolj kot ne butično in z obilo ročnega dela, čemur je primerna tudi cena. Toda v zgolj petih letih so postale Moltenijeve ikone in predvsem prodajne uspešnice.
Začel je v manufakturi Richard Ginori
Giò Ponti, diplomant milanske Politehnike, je svoj biro ustanovil leta 1921. Sledil je načelom klasične arhitekture, ki jih kaže neoklasicistična vila na Via Randaccio v Milanu, ki jo je zasnoval za svojo družino. Kmalu zatem je postal umetniški direktor najslavnejše italijanske manufakture porcelana Richard Ginori in že leta 1925 slavil z nagradami na mednarodni razstavi dekorativne umetnosti v Parizu.
Tam je dobil tudi naročilo za svoje prvo arhitekturno delo v tujini – vilo Ange volant in sklenil sodelovanje s proizvajalcem srebrnine Christofle in muranskim Veninijem, za italijanske veleblagovnice La Rinascente pa zasnoval serijo dostopnega pohištva, s čimer je dekorativno umetnost približal množicam.
Po zaslugi povezav z gibanjem Labirinto, ki je združevalo oblikovalce in proizvajalce, je razširjal zamisli in spodbujal nadarjene mlade z bienalom v Monzi, še zlasti pa v reviji Domus, ki jo je ustanovil leta 1928. V 30. letih se je njegov arhitekturni izraz zasukal v modernizem z gradnjo milanskih blokov, case tipiche, ter poslovne stavbe proizvajalca kemikalij Montecatini. Namnožili so se tudi naročniki oblikovanih predmetov: Fontana Arte (svetila), Krupp (srebrnina), De Angeli-Frua in Vittorio Ferrari (tkanine) ... Nato je prišla še imenitnejša prenova padovske univerze oziroma palače Bo, ki jo je Ponti izpeljal še z drugimi italijanskimi mojstri. To je bil tudi čas, ko se je Ponti posvetil oljni tehniki, obudil strast do pisanja, opere in filma, ustvaril je nove scenografije in kostume za milansko Scalo ter ob koncu vojne postal protagonist gibanja Made in Italy.
Moderni biser na obronkih Caracasa
V 50. letih, na vrhuncu kariere, je zasnoval dva od svojih najbolj ikoničnih izdelkov, kavni aparat La Cornuta (1949) za Pavoni in stol Leggera za Cassino, v Milanu pa za znamenitega proizvajalca pnevmatik Pirellija zgradil 127 metrov visoko stavbo z 31 nadstropji, ki je bila ob odprtju najvišji nebotičnik v Evropi. Mednarodno prepoznavnost si je priboril tudi z naročili v Venezueli, ZDA, na Bližnjem vzhodu in celo v Hongkongu. To so bili časi rojstva njegovih najpomembnejših del, med katera gotovo sodi zasebna vila Planchart na gričevnatih obronkih Caracasa v Venezueli. Ta južnoameriška država je zaradi nafte doživljala gospodarski razcvet, Caracas pa je tako in drugače želel tekmovati z drugimi modernimi latinskoameriškimi prestolnicami, kot sta bili Rio de Janeiro in Ciudad de México.
Vila Planchart v Caracasu Foto z razstave v Muzeju dekorativnih umetnosti V Parizu
Zbiralca in ljubitelja moderne arhitekture Armando in Anala Planchart sta k temu prispevala z naročilom svojega domovanja, njune želje pa je Ponti v pismu povzel z besedami: »Vaša hiša bo kot velik metulj, ki je sedel na grič.« V snovanju vile je upošteval številne razglede nad zalivom, streho pa si zamislil kot lebdečo v zraku, ki še posebej navdušuje ponoči, ko iz rež veje svetloba. Z edinstvenim interierjem z mnogoterimi geometričnimi oblikami in bogato barvno lestvico – vse materiale, tako marmor kot aluminij, tesarska dela, pohištvo in umetelne izdelke so iz Italije pripeljali z ladjami – je postala umetniško delo brez primere. Danes v njej domuje fundacija, ki bedi nad njeno ohranitvijo.
Prav ta vila tako kot, denimo, hotel Parco dei Principi v Sorrentu v Neapeljskem zalivu jasno kaže, kako je arhitekt svoje poslanstvo jemal kot celoto, od postavitve prve stene do tako rekoč zadnjega detajla, kako je tudi v opremi iskal lahkotnost, transparentnost, čiste oblike, hkrati pa vse skupaj obogatil s skrbno izbranimi in usklajenimi barvami in dekorativnimi elementi. Kako se je vedno znova poigraval s kombiniranjem različnih materialov in njihovimi obdelavami, kako je v posebne arhitekturne elemente in poudarke prostoru spreminjal tudi stene. Še zlasti rad je imel obložene s keramiko, saj so lovile svetlobo in jo odbijale.
Parco dei Principi, prvi Pontijev hotel Foto z razstave v Muzeju dekorativnih umetnosti V Parizu
Ploščice tudi na zunanjost in v notranjost cerkva
Keramika, ta element italijanske tradicije, mu je omogočala nenehno eksperimentiranje. Oblikoval je od namiznega posodja, dekorativnih objektov, kopalniških elementov do talnih in stenskih ploščic. V razmerje s tem materialom je padel v začetku 20. let, ko je postal umetniški direktor Richarda Ginorija, nadaljeval pa po vojni, tudi kot umetniški direktor Imola Ceramics Cooperative (med letoma 1946 in 1953) ter sredi 50. let, ko je ustvaril linijo graviranih barvnih ploščic za milansko Ceramica Joo. Ploščice je predvidel tudi za fasade, prvič pri milanski cerkvi San Luca Evangelista (1955–60), pa tudi za notranjost verskih objektov. Proti koncu življenja – umrl je leta 1979 – je po njegovih načrtih v novo razvitem delu obmorskega mesta Taranta v Apuliji zrasla edinstvena katedrala, ki je na prvi pogled kot izrezanka iz belega papirja. V njej se zrcalijo belina apulijske tradicionalne arhitekture, strogost frančiškanske duhovnosti in kamniti stolpiči gotskih katedral, navaja razstavni katalog. Ker naj bi katedrala odsevala značaj tako uboštva kot veličine, je ti dve postavki strnil v dve fasadi: »Skromnejšo za vstop v cerkev ter drugo, mogočnejšo fasado z 80 okni, odprtimi v praznino kot dimenzijo misterija, večne prisotnosti Boga.«
Katedrala v Tarantu Foto z razstave v Muzeju dekorativnih umetnosti V Parizu
Pri tem se je naslonil še na biblično barko in pomorsko tradicijo Taranta, vse skupaj pa prelil v železobeton, ga mestoma pustil surovega, drugje pa v skladu s sredozemsko tradicijo določil belo. Četudi je notranjost oblikovno izčiščena, barvni razponi segajo od rumene do turkizno zelene. Pred katedralo je dal ustvariti bazen, v katerem se je cerkev prvotno zrcalila, hkrati pa vanjo odseva igra svetlobe, skupaj z okolico pa si jo je zamislil kot otok zelenja, ki bi s svojo divjostjo spominjal na rajski vrt. A danes tega ni več prepoznati.
Pogled v intimo na Via Dezza
Zanimivo bi bilo izvedeti, kaj vse se je podilo po mislih tega velikega maestra. Poleg njegovih del nekaj več gotovo razkriva okoli 2500 pisem, ki jih je narekoval, in 2000, ki jih je ilustriral in si jih dal pogosto uokviriti namesto slik in jih obesil po stanovanju. Na razstavi visi tudi fotografija družinskega trenutka iz leta 1957 v stanovanju na Via Dezza, njegovem domovanju v poznejših letih z odprtim tlorisom in seveda s keramičnimi ploščicami. Maestro, zleknjen v svoj znameniti naslanjač, ki ga je zasnoval prav za to domovanje (danes ga pod imenom D.153.1 proizvaja Molteni), se zdi, kot bi si s pogledom proti stropu želi oddahniti od vsega, četudi je očitno sredi kramljanja z ženo Giulio Vimercati, ki jo je poročil leta 1921 in s katero sta postala starša Lisi, Giovanni, Letizii in Giuliu. Kar pa je bila še ena, verjetno prav tako precej radoživa dimenzija njegovega življenja. •
