Male Grete in Thompsoni
Pogovor, ko je čas za pogovor, in ignoranca, ko je čas za ignoranco, je za mir pomembno kot jabolko za zdravje.
Odpri galerijo
FOTO: Marko Feist/Slovenske novice
Življenje v malem zalivu na enem od hrvaških otokov bi bilo na smrt dolgočasno, če si ga ne bi delil s skupino otrok, ki bi lahko napolnila oddelek vrtca v spodobno velikem mestu. Punčke iz Slovenije, stare od pet do dvanajst let, skušajo miroljubno koeksistirati s približno podobno veliko skupino vrstnikov, večinoma fantkov iz Zagreba in Dalmacije. Ti poskusi so deloma uspešni. To pomeni, da sta skupini v stalnem napol vojnem stanju. Domačini razbijajo morske ježke, ker za preživetje nujno potrebujejo ribe, trupla ježkov pa so odlična vaba za ribolov. Na drugi strani male ekološko ozaveščene Slovenke uboga morska bitja goreče branijo za vsako ceno.
»Morilci ježev prihajajo!« Dekliški krik, ki napoveduje novo mini vojno za vsak košček zaliva, za vsako vedro slane vode, za čast in dostojanstvo svojega plemena. Morilci ježev vsako svojo mini zmago bučno proslavijo z glasnim vpitjem: »Ubili smo ježa! Ubili smo ježa!« Starši slovenskega tabora smo ob tem zavzeli cinično distanco in se skušamo zabavati ob opazkah, da se je malih lovcev lepo prijela vzgoja v velike Thompsone, male ekologinje pa so se tudi uspešno navzele Gretine gorečnosti.
Iz obupa skušam naivno posredovati in predlagam plemenoma, da zakopljeta bojno sekiro. Zakaj se ne bi pogovarjali, družili in igrali? Odgovori so pričakovani, od tega, da oni morajo loviti ribe in one morajo varovati okolje, do tega, da itak ne razumejo jezika onega drugega plemena. Zakaj ne bi ignorirale lovskih podvigov malih Thompsonov? Ubiti morskega ježka ni hudo razburljiva avantura, če pri tem ne razburiš sovraga. Ta nasvet se je punčk nekako prijel, umor ježa nenadoma ni več proslavljanja vreden podvig, in ježevska populacija je za nekaj časa rešena.
Spet ležim v miru in samozadovoljno tuhtam, da sem v svoji naivnosti nevede našel rešitev za mednarodni spor v Piranskem zalivu in hkrati recept proti premierovim bodicam na družbenih omrežjih. Pogovor, ko je čas za pogovor, in ignoranca, ko je čas za ignoranco, je za mir pomembno kot jabolko za zdravje.
»Morilci ježev prihajajo!« Dekliški krik, ki napoveduje novo mini vojno za vsak košček zaliva, za vsako vedro slane vode, za čast in dostojanstvo svojega plemena. Morilci ježev vsako svojo mini zmago bučno proslavijo z glasnim vpitjem: »Ubili smo ježa! Ubili smo ježa!« Starši slovenskega tabora smo ob tem zavzeli cinično distanco in se skušamo zabavati ob opazkah, da se je malih lovcev lepo prijela vzgoja v velike Thompsone, male ekologinje pa so se tudi uspešno navzele Gretine gorečnosti.
Iz obupa skušam naivno posredovati in predlagam plemenoma, da zakopljeta bojno sekiro. Zakaj se ne bi pogovarjali, družili in igrali? Odgovori so pričakovani, od tega, da oni morajo loviti ribe in one morajo varovati okolje, do tega, da itak ne razumejo jezika onega drugega plemena. Zakaj ne bi ignorirale lovskih podvigov malih Thompsonov? Ubiti morskega ježka ni hudo razburljiva avantura, če pri tem ne razburiš sovraga. Ta nasvet se je punčk nekako prijel, umor ježa nenadoma ni več proslavljanja vreden podvig, in ježevska populacija je za nekaj časa rešena.
Spet ležim v miru in samozadovoljno tuhtam, da sem v svoji naivnosti nevede našel rešitev za mednarodni spor v Piranskem zalivu in hkrati recept proti premierovim bodicam na družbenih omrežjih. Pogovor, ko je čas za pogovor, in ignoranca, ko je čas za ignoranco, je za mir pomembno kot jabolko za zdravje.
