Megla

Kako naj človek veselo začne dan, ko megla pritiska na okna in se nam zdi, da nam prodira v pljuča?

Objavljeno
14. januar 2020 06.00
Posodobljeno
14. januar 2020 06.00
Zame je megla vedno priložnost, da bolj – kot gledam – poslušam. Slišim korake na ulici. Slišim psa, ki laja ...FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Ko zjutraj vstanem, najprej pozdravim nebo, ki mi pove, kakšen dan je pred nami, poigra se z različnimi oblikami oblakov, pošlje prve sončne žarke, in vedno pomislim: »Glej, tudi nebo me pozdravlja!«

Danes zjutraj ga zaradi megle ni bilo videti. Pogledam navzdol – tudi zemlje ne vidim. Nikjer ni daljave. Vse skupaj je zgolj bledikava sivina, v kateri se prepletata stvarnost in nestvarnost. »Ali sploh obstajam?« pomislim. »Kam je izginil svet?« Zvok mestnega avtobusa me prepriča, da je vse še vedno na svojem mestu.

Megla me vedno spomni na kitajske slike s tušem na riževem papirju. To je vedno objem med tistim, kar je, in tistim, česar ni. To je harmonija polnega in praznega. To je poistovetenje resničnosti s fantazijo. To je prečudovit prostor svobode v pričakovanju lepote, ki je gotovo nekje tukaj – morda skrita za to neprozorno sivino.

Kako naj človek veselo začne dan, ko megla pritiska na okna in se nam zdi, da nam prodira v pljuča? Zame je to vedno priložnost, da bolj – kot gledam – poslušam. Slišim korake na ulici. Slišim psa, ki laja. Mestni avtobus znova odpelje s postaje.
Megla je zame učilnica, v kateri si priredim učno uro iz raznolikega obstoja. Zanimivo: sivina me pripravi do tega, da vidim živopisnost življenja! In prav to počnem. Nikoli do zdaj nisem opazila, s kako čudovitim in malce melanholičnim glasom mi sosed zaželi »dobro jutro«, in nenadoma spoznam, da sem ljudi okoli sebe vedno samo gledala in nikoli poslušala. Ura je pol desetih, megla še vztraja. Zaželim si, da bi me obdajala ves dan. Predstavljam si, da je mesto takšno, kakršno si želim, da bi bilo. Prisluhnem glasovom in zvokom, in nenadoma so to moje zvočne ulice in prepevajoči parki.

Kaj pa nebo? Kljub vsemu ga pozdravim in vem, da se mi nasmiha z bledikavim soncem, ki bo v kratkem vse spremenilo.