Merhaba! Bujrum!

To, da se tisti, ki se zadnji smeje, najslajše smeje, žal prevečkrat ugotovimo, ko je prepozno.

Objavljeno
06. december 2019 06.34
Posodobljeno
06. december 2019 06.34
Istanbul FOTO: Jože Suhadolnik
Turški besedi, ki ju velikokrat uporabljajo tudi v Bosni in Hercegovini, pomenita 'dober dan' in 'izvolite'. Med obiskom Istanbula za pogovor s spretnimi trgovci ne potrebujete turščine, večina jih govori angleško, če ne še kakega drugega jezika. So pa merhaba in bujrum pa denimo še čaj, kot čaju rečejo Turki, dovolj za vljudnostno prebijanje ledu pri konverzaciji z gostitelji v turškem velemestu.

Ne dvomim, da v Sloveniji številni zvesti gledalci turških srce parajočih vsebin na komercialnih televizijah te osnove obvladajo. Gotovo so zvestim gledalcem telenovele Podaj mi roko, Moja boš in Istanbulska nevesta odprle pot tudi do širšega poznavanja turškega besednega zaklada. Da v Sloveniji ne manjka gledalcev omenjenih turških nadaljevank, je jasno.

Ta odprtost za druge jezike je spodbudna in na neki način zabavna. Zlasti če pomislimo, da med množico zvestih gledalcev brez težav najdemo tudi kakega islamofoba. Brez težav med njimi najdemo tudi koga, ki ne prenese pogleda na prvo džamijo v Sloveniji, ali koga, ki se mu utrga ob misli, da je pot, ki pelje k džamiji, dobila edino logično ime: Džamijska ulica.

Podobno zabavno je bilo pred leti spremljati, kako so zaradi zanimanja za turški jezik, ki so ga spodbudile turške nadaljevanke, v gimnaziji v srbskem Kragujevcu uvedli fakultativno učenje turščine. Srbskim nacionalistom se je ob tem kar stemnilo pred očmi, pozabili pa so, da za vrsto pojmov sploh nimajo drugih kot turške besede. Turškim trgovcem z vplivom in kulturo se je ob tem lahko le smejalo.

Tako se danes nekateri v Sloveniji privoščljivo smejijo, ker so Turki dobili velikanski gradbeni posel, ob tem pa jih ne zanima, ali bi Turki Slovencem dovolili kopati luknje v svoje hribe. To, da se tisti, ki se zadnji smeje, najslajše smeje, pa žal prevečkrat ugotovimo, ko je prepozno.