Mile zime za Kranjsko Goro manj usodne kot nekoč
Prihodnje leto naj bi zagnali sedežnico Vitranc 2. Če bo soglasje, kmalu tudi gondola
Odpri galerijo
Kadar je sneg bil, so se čez sredino pobočja vile dolge in zavite vrste. Foto Marjan Zaplatil
Konec tedna so na slovenskih smučiščih že zagnali prve naprave, toda na našem najstarejšem v Kranjski Gori, ki letos praznuje 70 let delovanja, za zdaj obratuje le Mojca. Danes naj bi zagnali še štirisedežnico Kekec, po hladnejšem vikendu pa se prihodnji teden smuka utegne razširiti še na druge proge. Do takrat veljajo znižane cene vozovnic.
Medtem je izdatnejša pošiljka naravnega snega v božjih rokah. Tamkajšnji župnik Janez Šimenc je na priprošnjo kranjskogorskih žičnic, kot je v navadi zadnjih pet let, minulo nedeljo daroval mašo za sneg, saj je »ta dobesedno bel kruh za domačine«.
Kljub razmeroma nizki nadmorski višini – smučine se začenjajo na nekaj več kot 800 metrih in so večinoma nižje od 1110 metrov, kolikor dosega vrh sedežnice Vitranc 1 – ima kranjskogorsko smučišče po besedah domačina, upokojenega vodje obratovanja Petra Klofutarja, zaradi senčne lege podobne razmere in količino padavin kot na 1200 metrih nad morjem. A zelene zime tu tudi v minulih desetletjih, ko se o globalnem segrevanju niti ni govorilo, niso bile redkost. Sogovornik se spominja zelene zime leta 1966, v našem časopisu pa smo 29. januarja 1975 zapisali, da je Kranjska Gora pod milimetrsko snežno odejo in da se gostje vozijo smučat, tudi z avtobusi, na avstrijski Katschberg. Marsikdo še ni pozabil kakšnih počitnic iz 80. let, ko so zaman zrli v nebo in počeli vse drugo, le smučali in sankali se niso.
Danes je delovanje smučišča večinoma odvisno od umetnega zasneževanja, saj med 50 in 75 odstotki snega ustvarijo – s 160 topovi in žirafami. »V 90. letih smo se veliko težje spopadali z milimi zimami, saj smo z večjo težavo delali umetni sneg. Je pa res, da tudi najnovejši snežni topovi mnogo učinkoviteje delujejo pri nižjih temperaturah, meja je vsaj –2 stopinji Celzija. Pri takšni temperaturi najnovejši top ustvari osem kubičnih metrov snega na uro, pri –8 pa kar desetkrat več, tudi okoli 80 kubičnih metrov,« je povedal.
Lani so slavili rekordno zimo po osamosvojitvi, saj so smučišče zagnali 24. novembra in ga po 130 obratovalnih dneh in 221.000 prepeljanih smučarjih zaustavili šele 2. aprila letos.
Da so najlepši trenutki vselej bili, če je sneg padel na začetku novembra in so obratovali do konca marca, saj jim je to zagotavljalo preživetje vse leto, je povedal tudi 92-letni upokojeni direktor kranjskogorskih žičnic Vid Černe. »Če je bila sezona slaba, smo pa zidali hiše. Med zaposlenimi so bili poklicni zidarji in smo prevzeli zidarsko delo in tako preživeli. Vselej smo si sami pomagali, zahvaljujoč tovariškemu duhu sodelavcev. Zavedali smo se pomembnosti svojega položaja in se trudili po najboljših močeh,« je povedal eden ključnih mož v zgodovini razvoja kranjskogorskega smučišča, ki ga je vodil 22 let.
Kadar je čez noč navrglo obilno pošiljko snega, je dežurni sklical sodelavce in ti so ga že ob 3. uri zjutraj začeli odmetavati in teptati proge. »Preostali smo bili najpozneje ob pol sedmih v službi, saj smo ob 9. uri morali zagnati že vse naprave. Le v sezoni 1988/89 nismo obratovali niti en dan. Srečali smo se le na sestanku vsak ponedeljek znova,« pa se spominja Peter Klofutar, ki se je leta 1986 zaposlil pri žičnicah in 21 let delal kot obratovodja. Kadar je sneg bil, so se čez sredino pobočja vile dolge in zavite vrste. »Takrat je bil res smučarski bum, a zaradi vrst se ljudje niso pritoževali, so pa se, če se je kdo vrival. Če pa danes kdo pet minut čaka, je že ogenj v strehi. A zaradi večjega števila smučarjev in opreme, ki omogočajo višje hitrosti, se je na smučišču povečala tudi nevarnost,« opominja upokojeni sogovornik.
Ko so postavili prvo vlečnico Preseka, je imel šele dve leti, a se iz poznejših let spominja, da je imela lesene stebre in je peljala do vrha proge S. »Če se je utrgalo sidro, si zaradi strmine podrl vse smučarje pod sabo. Vozovnice so bile na listke in vem, da smo zelo pazili, da smo se lepo obnašali. Upali smo, da nam bodo žičničarji dovolili kakšno vožnjo brezplačno,« se spominja otroških dni.
Območje Vitranca, kjer so leta 1948 postavili prvo vlečnico Preseka, so po Černetovih besedah začeli izsekavati že pred drugo svetovno vojno. Od zasebnih lastnikov gozdnih parcel sta občina in Tujsko prometno društvo odkupila približno enajst hektarov gozdnih površin, po ceni en dinar za kvadratni meter, in jih v letih 1936 in 1937 začela izsekavati. Izravnava terena pa je bila zelo zahtevno delo. Prvo leto je izsekan ozek, kakšnih 300 metrov dolg pas, preseka, po katerem je smučišče dobilo tudi ime. Še nedokončano smučišče so po njegovih besedah slovesno odprli za božič leta 1938 in sredi januarja leto zatem je bil tu že zbor vseh gorenjskih smučarjev.
Po vojni zgrajena žičnica Preseka, ki so jo iz materiala z vseh koncev sestavili inženir Stanko Bloudek in takratna študenta strojništva Ljubo Bizjak in Damjan Hladnik, je bila na pobočju Vitranca edina celo desetletje vse do zgraditve sedežnic Vitranc 1 in 2. Nato je razvoj postal hitrejši. »Naslednja je bila Bukovnik, leta 1964 sta se jim pridružili še vlečnici Podles in Brsnina, potem Mojca in Kekec ...« je natančno naštel Černetov sin Janez, ki je vse življenje delal pri žičnicah.
Tako oče in sin nista pozabila omeniti velikopoteznega načrta, ki ga v svoji knjigi Od romarja do sodobnega turista (2014) navaja zgodovinar dr. Janez Mlinar. Ob kandidaturi za organizacijo svetovnega prvenstva v alpskem smučanju leta 1978, ki jo je naposled dobil Garmisch-Partenkirchen, je znova postal aktualen desetletje star načrt širitve mreže žičnic proti Vršiču. Ustanovljen je bil tudi konzorcij podjetij, ki naj bi bil glavni investitor, in pridobljene prve ponudbe žičnic, toda dva dni pred lokacijsko razpravo jo je preklical republiški inšpektorat za urbanizem, po govoricah zato, ker so bila tam lovišča visokih političnih predstavnikov.
Kljub vsemu je v sedmih desetletjih v Kranjski Gori zraslo 16 naprav najrazličnejših dolžin in zmogljivosti, ki privabljajo različno podkovane smučarje. Med tednom jih prepeljejo v povprečju okoli 2500, ob sončnih koncih tedna pa tudi do 4500. Po mnenju Petra Klofutarja bi gondolo na Vitranc, za katero še čakajo naravovarstveno soglasje, morali zgraditi že pred petnajstimi leti. Če soglasje dobijo, pa bi jo lahko uresničili v dveh do treh letih, je dodal direktor RTC Žičnice Kranjska Gora Janez Pristavec. Napovedal je tudi, da bodo že prihodnje leto sedežnico Vitranc 2, ki so jo zaradi dotrajanosti ustavili pred šestimi leti, znova pregledali in zagnali. Potrebovali bi jo tudi za gradnjo gondole, če bo sedežnica že imela obratovalno dovoljenje, pa bi jo morebiti kazalo ohraniti.
Med novostmi letošnje sezone, v katere so vložili 1,2 milijona evrov (iz posojil in sredstev tekočega poslovanja), so nova vlečnica Brsnina, ki jo konec tedna čaka tehnični pregled, nov teptalni stroj in posodobljen sistem umetnega zasneževanja, pri katerem so med drugim obnovili črpališča. Letošnje cene dnevne vozovnice znašajo 34,90 evra za odrasle, 21 evrov za otroke (do 15. leta) ter 29 evrov za seniorje nad 60 let in mlade med 15. in 24. letom. Toda dokler ne bodo obratovale vse naprave, veljajo znižane cene.
Medtem je izdatnejša pošiljka naravnega snega v božjih rokah. Tamkajšnji župnik Janez Šimenc je na priprošnjo kranjskogorskih žičnic, kot je v navadi zadnjih pet let, minulo nedeljo daroval mašo za sneg, saj je »ta dobesedno bel kruh za domačine«.
Po besedah upokojenega vodje obratovanja Petra Klofutarja ima smučišče zaradi senčne lege podobne razmere, kot so na 1200 metrih.
Kljub razmeroma nizki nadmorski višini – smučine se začenjajo na nekaj več kot 800 metrih in so večinoma nižje od 1110 metrov, kolikor dosega vrh sedežnice Vitranc 1 – ima kranjskogorsko smučišče po besedah domačina, upokojenega vodje obratovanja Petra Klofutarja, zaradi senčne lege podobne razmere in količino padavin kot na 1200 metrih nad morjem. A zelene zime tu tudi v minulih desetletjih, ko se o globalnem segrevanju niti ni govorilo, niso bile redkost. Sogovornik se spominja zelene zime leta 1966, v našem časopisu pa smo 29. januarja 1975 zapisali, da je Kranjska Gora pod milimetrsko snežno odejo in da se gostje vozijo smučat, tudi z avtobusi, na avstrijski Katschberg. Marsikdo še ni pozabil kakšnih počitnic iz 80. let, ko so zaman zrli v nebo in počeli vse drugo, le smučali in sankali se niso.
Danes naj bi zagnali še štirisedežnico Kekec, prihodnji teden pa se smuka utegne razširiti še na druge proge.
Danes je delovanje smučišča večinoma odvisno od umetnega zasneževanja, saj med 50 in 75 odstotki snega ustvarijo – s 160 topovi in žirafami. »V 90. letih smo se veliko težje spopadali z milimi zimami, saj smo z večjo težavo delali umetni sneg. Je pa res, da tudi najnovejši snežni topovi mnogo učinkoviteje delujejo pri nižjih temperaturah, meja je vsaj –2 stopinji Celzija. Pri takšni temperaturi najnovejši top ustvari osem kubičnih metrov snega na uro, pri –8 pa kar desetkrat več, tudi okoli 80 kubičnih metrov,« je povedal.
Lani so slavili rekordno zimo po osamosvojitvi, saj so smučišče zagnali 24. novembra in ga po 130 obratovalnih dneh in 221.000 prepeljanih smučarjih zaustavili šele 2. aprila letos.
V slabih sezonah zidali hiše
Da so najlepši trenutki vselej bili, če je sneg padel na začetku novembra in so obratovali do konca marca, saj jim je to zagotavljalo preživetje vse leto, je povedal tudi 92-letni upokojeni direktor kranjskogorskih žičnic Vid Černe. »Če je bila sezona slaba, smo pa zidali hiše. Med zaposlenimi so bili poklicni zidarji in smo prevzeli zidarsko delo in tako preživeli. Vselej smo si sami pomagali, zahvaljujoč tovariškemu duhu sodelavcev. Zavedali smo se pomembnosti svojega položaja in se trudili po najboljših močeh,« je povedal eden ključnih mož v zgodovini razvoja kranjskogorskega smučišča, ki ga je vodil 22 let.
Ski bari so bili vselej zvesti spremljevalci smučarjev. Foto Janez Pukšič
Kadar je čez noč navrglo obilno pošiljko snega, je dežurni sklical sodelavce in ti so ga že ob 3. uri zjutraj začeli odmetavati in teptati proge. »Preostali smo bili najpozneje ob pol sedmih v službi, saj smo ob 9. uri morali zagnati že vse naprave. Le v sezoni 1988/89 nismo obratovali niti en dan. Srečali smo se le na sestanku vsak ponedeljek znova,« pa se spominja Peter Klofutar, ki se je leta 1986 zaposlil pri žičnicah in 21 let delal kot obratovodja. Kadar je sneg bil, so se čez sredino pobočja vile dolge in zavite vrste. »Takrat je bil res smučarski bum, a zaradi vrst se ljudje niso pritoževali, so pa se, če se je kdo vrival. Če pa danes kdo pet minut čaka, je že ogenj v strehi. A zaradi večjega števila smučarjev in opreme, ki omogočajo višje hitrosti, se je na smučišču povečala tudi nevarnost,« opominja upokojeni sogovornik.
Smučišče na gozdnih tleh
Ko so postavili prvo vlečnico Preseka, je imel šele dve leti, a se iz poznejših let spominja, da je imela lesene stebre in je peljala do vrha proge S. »Če se je utrgalo sidro, si zaradi strmine podrl vse smučarje pod sabo. Vozovnice so bile na listke in vem, da smo zelo pazili, da smo se lepo obnašali. Upali smo, da nam bodo žičničarji dovolili kakšno vožnjo brezplačno,« se spominja otroških dni.
Območje Vitranca, kjer so leta 1948 postavili prvo vlečnico Preseka, so po Černetovih besedah začeli izsekavati že pred drugo svetovno vojno. Od zasebnih lastnikov gozdnih parcel sta občina in Tujsko prometno društvo odkupila približno enajst hektarov gozdnih površin, po ceni en dinar za kvadratni meter, in jih v letih 1936 in 1937 začela izsekavati. Izravnava terena pa je bila zelo zahtevno delo. Prvo leto je izsekan ozek, kakšnih 300 metrov dolg pas, preseka, po katerem je smučišče dobilo tudi ime. Še nedokončano smučišče so po njegovih besedah slovesno odprli za božič leta 1938 in sredi januarja leto zatem je bil tu že zbor vseh gorenjskih smučarjev.
V šestdesetih letih so Kranjsko Goro odkrili tudi tujci. Foto Svetozar Busič
Tako oče in sin nista pozabila omeniti velikopoteznega načrta, ki ga v svoji knjigi Od romarja do sodobnega turista (2014) navaja zgodovinar dr. Janez Mlinar. Ob kandidaturi za organizacijo svetovnega prvenstva v alpskem smučanju leta 1978, ki jo je naposled dobil Garmisch-Partenkirchen, je znova postal aktualen desetletje star načrt širitve mreže žičnic proti Vršiču. Ustanovljen je bil tudi konzorcij podjetij, ki naj bi bil glavni investitor, in pridobljene prve ponudbe žičnic, toda dva dni pred lokacijsko razpravo jo je preklical republiški inšpektorat za urbanizem, po govoricah zato, ker so bila tam lovišča visokih političnih predstavnikov.
Ob koncih tedna do 4500 smučarjev
Kljub vsemu je v sedmih desetletjih v Kranjski Gori zraslo 16 naprav najrazličnejših dolžin in zmogljivosti, ki privabljajo različno podkovane smučarje. Med tednom jih prepeljejo v povprečju okoli 2500, ob sončnih koncih tedna pa tudi do 4500. Po mnenju Petra Klofutarja bi gondolo na Vitranc, za katero še čakajo naravovarstveno soglasje, morali zgraditi že pred petnajstimi leti. Če soglasje dobijo, pa bi jo lahko uresničili v dveh do treh letih, je dodal direktor RTC Žičnice Kranjska Gora Janez Pristavec. Napovedal je tudi, da bodo že prihodnje leto sedežnico Vitranc 2, ki so jo zaradi dotrajanosti ustavili pred šestimi leti, znova pregledali in zagnali. Potrebovali bi jo tudi za gradnjo gondole, če bo sedežnica že imela obratovalno dovoljenje, pa bi jo morebiti kazalo ohraniti.
Lani so slavili rekordno zimo po osamosvojitvi, saj so smučišče zagnali 24. novembra in ga po 130 obratovalnih dneh ter 221.000 prepeljanih smučarjih zaustavili šele 2. aprila letos. Fotografije Roman Šipić
Med novostmi letošnje sezone, v katere so vložili 1,2 milijona evrov (iz posojil in sredstev tekočega poslovanja), so nova vlečnica Brsnina, ki jo konec tedna čaka tehnični pregled, nov teptalni stroj in posodobljen sistem umetnega zasneževanja, pri katerem so med drugim obnovili črpališča. Letošnje cene dnevne vozovnice znašajo 34,90 evra za odrasle, 21 evrov za otroke (do 15. leta) ter 29 evrov za seniorje nad 60 let in mlade med 15. in 24. letom. Toda dokler ne bodo obratovale vse naprave, veljajo znižane cene.
