Mini svet

Takole bi sklenil, človek lahko hodi daleč po svetu, na stotine kilometrov, dejstvu, kako neskončno majhen je svet, ne uide.

Objavljeno
07. julij 2020 06.00
Posodobljeno
07. julij 2020 06.00
FOTO: Jure Eržen/Delo
Onega dne smo se naši štirje namenili v gorenjsko vasico, da naslednici kupim(o) rabljeno specialko. Barantali smo z možem, žena, ki je le poredko drgnila sedišče, je bila zdoma. Je šla nekam hodit. Kam natanko, nisem slišal, ker sem izjemno ohranjen bicikel preizkušal po vaških ovinkih.

Slednjič je beseda le dala besedo, komolec je dal komolec, in kupčija je bila sklenjena. Par dni pozneje bi se moral službeno srečati z gospo, ki že leta hodi po teh in onih, božjih in nebožjih poteh, nikdar zaradi iskanja boga, pač pa laboratorijskega preučevanja svojega položaja v svetu. Velikokrat je že bila na Jakobovih poteh v Španiji, na Portugalskem, ob srečanju z abrahamom pa si je južno od Ljubljane še z dvema enako mladima v slavo še kar dolgega življenja omislila petdnevno, petetapno vandranje po gričih in dolinah. Sveta trojica ni bila sama, vsak dan se ji je priključila večja ali manjša skupina navdušencev nad temeljnim načinom človekovega gibanja. Ko sem o svoji nalogi povedal domačim, me je skoraj kap. Medtem ko sem skušal kolo, so moji od moža, prodajalca bicikla, izvedeli, da njegova žena vandra prav z mojo bodočo polstoletno sogovornico.

In onega dne, ko smo kupovali njeno kolo, je z abrahamovkami praznovala tudi njegova lastnica. Zato je ni bilo doma.
Ker je bilo na bičikleti potrebnih nekaj lepotnih popravkov in dopolnitev, sem se na Gorenjsko vrnil še enkrat. Zdaj je bila ekskolesarka doma. Ko sem pozvonil, je odložila nedeljsko izdajo časopisa, ki ga berete, zmotil sem jo sredi branja članka o njeni prijateljici, oboževalki Camina.

Ob kavici sem izvedel, da ne gre zgolj za prijateljstvo, ampak sta gospe druga drugi celo poročna priča.

Takole bi sklenil, človek lahko hodi daleč po svetu, na stotine kilometrov, dejstvu, kako neskončno majhen je svet, ne uide. Niti naključjem ali pa ...