Miti in legende o luninem mrku 

Krvava luna je bila (oziroma je še) za mnoge znamenje zla. 

Objavljeno
27. julij 2018 09.35
Posodobljeno
27. julij 2018 10.31
Lunini mrki še danes burijo domišljijo. FOTO: David W Cerny/Reuters
Če se danes veselimo večera, ker se bomo lahko zazrli v nebo in naš naravni satelit, nekoč rdečkasto obarvana luna ni bila priljubljena, še huje je bilo, ko je nenadoma izginilo sonce. 

Krvava luna, kot ji pravijo, ker se v Zemljini senci obarva v rdečkaste odtenke, je bila za številne civilizacije znamenje zla (no, še danes je za nekatere tako). Inki so verjeli, da je jaguar napadel luno in jo žre. Bali so se, da se bo velika mačka nato lotila še Zemlje, zato so ljudje na lunin mrk vpili in pse silili k laježu in tuljenju, da bi pregnali zlobneža. 

V Mezopotamiji so lunine mrke sicer znali bolj ali manj natančno napovedati, a vseeno so ga razumeli kot napad sedmih demonov. Ker so v tradicionalnih kulturah pogosto verjeli, da so kralji utelešenje nebesnih teles na Zemlji, so menili, da demoni napadajo kralja. Da se mu ne bi kaj zgodilo, so za čas, v katerem so napovedovali mrk, na njegovo mesto posedli nadomestno osebo, kralj pa se je skril na varno. Po koncu nevarnosti je nadomestek izginil za večno. 

V hindujskih mitih je mrke povzročal demon Rahu, ki je eden izmed devetih glavnih astronomskih teles v indijskih tekstih. Rahu (in Ketu) sta senci, za razliko od preostalih sedmih, ki ustrezajo znanim nebesnim telesom. Rahu je popil eliksir nesmrtnosti, zato so ga božanstva obglavila, a glava je preživela in nato lovila sonce in luno. Če kateregakoli ujame, se zgodi mrk, ker ga Rahu požre, a nato telo spolzi skozi njegovo grlo.

​Niso pa vsi miti negativni. Tako v legendi ljudstva Batamaliba iz Toga in Benina velja, da se ob luninem mrku sporečeta sonce in luna, ljudje pa ju poskušajo spraviti. Prav zato je zanje ta čas še posebno ugoden za reševanje sporov. 

image
Upodobitev Krištofa Kolumba, kako je z napovedjo luninega mrka prestrašil prvotne prebivalce Jamajke. Avtor slike je francoski astronom Camille Flammarion. Foto Wikicommons


Obstaja tudi več zgodb o mrkih, ki so v večji ali manjši meri spremenili  potek zgodovine. Med najbolj znanimi, ki je bila parafrazirana tudi v več knjižnih delih, je zgodba, kako je Krištof Kolumb junija 1503 pristal na Jamajki in tam obtičal. Prvotni prebivalci so posadko sprva lepo sprejeli, a ker so mornarji kradli in goljufali, so jim prebivalci prenehali dostavljati hrano. 

Kolumb je v Regiomontanovem almanahu astronomskih dogodkov 1475–1506 razbral, da se 1. marca 1504 obeta lunin mrk in to informacijo je uporabil v svoj prid. Srečal se je z vodjo domačinov, mu pojasnil, da je bog jezen zaradi njihovega odnosa in da bo to jasno pokazal, ko bo vzhajajočo luno »zažgal z jezo«. Lunin mrk se je zgodil po urniku in prebivalci otoka so bili osupli ter močno prestrašeni. Z vseh strani so prihiteli z darovi, je zapisal Kolumbov sin Ferdinand. Odkritelj Amerike je prebivalcem tik pred koncem mrka sporočil, da jim je bog odpustil. 

Starogrški filozofi so iz oblike sence, ki so jo opazovali pri popolnem luninem mrku, razbrali, da je Zemlja okrogla, že dolgo pred Magellanovo prvo plovbo okoli sveta. 


V delnem luninem mrku 22. maja 1453 so videli znamenje dokončnega padca Konstantinopla, ki so ga Osmani oblegali od aprila do konca maja 1453. Mrk je bila zanje dokončna potrditev izpolnitve prerokbe o zatonu velikega mesta.