Mlada družina v starem mlinu

Prenova: Pod streho več kot 140 let stare hiše, kjer so pred vojno še sušili testenine, je prostorno stanovanje z odprtim tlorisom
Objavljeno
09. marec 2019 09.00
Posodobljeno
09. marec 2019 15.16
Nekoč hiša z mlinom, danes tristanovanjska hiša za tri generacije. Foto Blaž Jamšek
Pred naključnimi sprehajalci v okolici Domžal je dobro skrita hiša s številko 95, ki je bila nekoč mlin. Potok Pšata, ki teče za hišo, je bil tako blizu, da so še pred desetletji otroci v poletni vročini lahko skakali vanj kar s strehe. Danes pod njo živi mlada družina, v stanovanju z dobesedno odprtim tlorisom – torej brez enih samih vrat (razen vhodnih), ki so ga zasnovali v studiu BAAM arhitekti, kakor se pod svoje projekte podpisujejo Blaž Jamšek, Andrej Zonta in Matej Peneš.

Na vhodnem portalu, nad starimi glavnimi vrati, za katerimi še danes živi najstarejša članica družine, babica Jožefa, je mogoče razbrati, da je bila stavba zgrajena že leta 1878. Levi del stavbe je bil od vsega začetka namenjen bivanju, desni, daljši pa je bil gospodarsko poslopje, v katerem je moko okoliških kmetov drobil mlinski kamen. V pritličju si je nato Jožefin sin Ivo pred kakšnimi petnajstimi leti uredil dom za svojo družino in ga z nekaj sobami razširil še v podstrešje. Kot je narekovala zgodovina prostora, je bil pritlični del urejen v odprt, krožni tloris.

Pred kakšnim letom pa sta se Jožefina vnukinja Teja in njen partner, arhitekt Matej Peneš odločila, da si v polizdelanem ostrešju uredita dom. V tega vodijo zdaj kar steklena vhodna vrata, ki so od zunaj videti kot okno, poleg tega pa razkrivajo staro, še prvotno stopnišče, na vrhu katerega je v toplejši polovici leta prav zaradi še enih steklenih vrat uzreti celo krošnje dreves. »Zadnjih 40 let je bila tam, na vrhu urejena kuhinja,« je pojasnil Peneš, potem pa povabil na novi izrez v strehi, ki se s širokim pogledom odpira v naravo, na zdaj bolj oddaljeno strugo Pšate. »No, tukaj je Tejin oče Ivo nekoč skakal v vodo,« je še dodal.

image
Stopnišče, kot so ga zasnovali pred več kot sto leti. Foto Blaž Jamšek

 

Podstrešni kotički


Sosednja vrata vodijo v stanovanje. To se začenja z nekoliko spuščenim stropom in pozdravi obiskovalca s povsem vidno tuš kabino, a že po dveh korakih v desno se prostor odpre – v najvišji točki nekaj čez štiri metre – in pokaže razsežnost skorajda celotnega podstrešja, ki se trikotno spušča vse do tal oziroma je brez parapetnega zidu. »Tako smo navidezno povečali prostor, poleg tega pa se tudi tam, kjer ni stojne višine, navsezadnje lahko plazi vsaj najmlajša članica družine, 11-mesečna Klara.

image
Galerija v otroški sobi Foto Blaž Jamšek


V teh izrazito podstrešnih kotičkih si je družinica uredila igralni kotiček z blazino ter kotiček za posedanje ob kavi, svoj prostor pa je našla tudi 30-letna podarjena monstera, prevelika za njen prejšnji dom,« so o uporabnosti prostora, ki nima stojne višine, pojasnili avtorji prenove. Z enako težavo, spuščajočim se stropom, je zaznamovana kopalnica, ki so jo v delu z umivalnikom povišali kar z odprtino v strehi. Ta poživljajoče deluje predvsem zjutraj, ko še zaspanega lastnika oziroma lastnico prebuja z razgledom v naravo, tu in tam še s srno ali pa čapljami za piko na i. V potoku redno plava račji par, vse do hiše pa pridejo tudi zajci in fazani, po dolgem času so videli celo podlasico. »V kopalnici smo imeli razmislek predvsem z ogledalom, ki običajno visi nad umivalnikom. Potem pa smo našli rešitev, da smo ga namestili na špaleto in tako izkoristili debelino izolacije,« je Matej Peneš pokazal, kje »v okenski odprtini« se je mogoče pogledati v ogledalo.

image
Kopalnica z razgledom na potok namesto ogledala Foto Blaž Jamšek

 

Nekoč sušili testenine, danes kuhajo in se družijo


Tukaj, kjer je šele v zadnjih mesecih urejen osrednji bivalni prostor, so pred drugo svetovno vojno, ko se je h hiši primožila stara mama, sušili testenine, to je bil – razen sob Ivove družine – grob oziroma neobdelan prostor, kakršen je ostal tudi po zadnji prenovi strehe pred tremi desetletji. »Navdušili so nas ti štirje grobi betonski stebri, izdelani iz prodnikov iz potoka, ki nosijo celotno ostrešje, četudi so mojstri, ki so jih ulili, pri zadnjem očitno pregloboko pogledali v kozarec. Eden od stebrov ne samo, da ima krive vse tri stranice, kar ves stoji malce postrani. A kljub temu da stebri niso popolni, smo jim dali veljavo in jih jasno pokazali, med njimi pa umestili kuhinjo, jedilnico, kamin, ki šele pride, ter kotiček s sedežno za uživanje. Zaradi betonskih stebrov smo se odločili, da bodo betonska tudi tla, ki zaradi svoje nevtralne barve poudarjajo kose pohištva. Sicer pa sta dva lesena tramova že bila, še dva smo po načelu recikliranja dodali iz lesa, ki je že bil pri hiši,« so najizrazitejše elemente prostora opisovali sogovorniki.

image
V vseh prostorih, še zlasti pa v osrednjem je veliko svetlobe. Foto Blaž Jamšek


Lastnica Teja priznava, da so prijatelji in bližnji, ko so prvič stopili v stanovanje, spraševali, kdaj bodo položili parket, a so že med obiskom ugotavljali, da so betonska tla, ki so ogrevana, pravzaprav zelo prijetna. Parket bi še vedno kadarkoli lahko položili, a ta želja je zdaj povsem zbledela. »Bila sem proti kar nekaj rešitvam, vendar sem vesela, da so me arhitekti prepričali, saj so se izkazale za zelo dobre. Vztrajala sem pri tem, da bi bila kuhinja v obliki črke L, ne kot kuhinjski otok, pa je zdaj to osrednji družabni prostor, sploh kadar pridejo prijatelji. Vsak malo pomaga pri kuhanju in zato se je še prijetneje družiti. Prepričana sem bila tudi, da so nujne frčade in vrata ... Zdaj pa mi je to, da jih nimamo, zelo všeč, vsaj zaenkrat, ko je hči majhna. S partnerjem se slišiva z enega konca na drugega, pa tudi ko gre malčica spat, se, ko govoriva bolj potiho, tudi sama umiriva. Sčasoma bo treba za večjo intimnost gotovo namestiti kakšna vrata, za zdaj jih nimamo niti za stranišče, kar se je najbolj čudno zdelo moji stari mami. Tako da, kadar so obiski, damo pa glasbo malce bolj na glas,« je povedala lastnica v smehu. Prav tako ne pogrešajo kuhinje nape, saj zadostuje, da odprejo dve okni, višje in nižje, pa se zrak hitro zamenja, je še dodala.

image
Lastnica je bila proti kuhinjskemu otoku, zdaj pa ugotavlja, da je tudi osrednji družabni prostor. Foto Blaž Jamšek

 

Zabrisani prehodi


V osrednjem bivalnem prostoru gost sploh ne opazi, da se za steno odpira še en prostor – spalnica, ki se bo prav tako spreminjala glede na potrebe; desno od vrat bo urejena garderobna soba. Kot so poudarili arhitekti, so najdlje tuhtali prav o celotnem konceptu. »Všeč nam je bila ta čista forma podstrešja in smo jo tako nameravali pustiti, šele po premisleku smo prišli do rešitve z zabrisanim prehodom, na eni strani v spalnico, na drugi na hodnik proti kopalnici in otroški sobi.« Tudi otroška soba ima še veliko možnosti za spreminjanje in »odraščanje«. Že zdaj se je mogoče povzpeti na galerijo, kamor se bo Klara čez nekaj let gotovo rada skrila.

image
Spalnica Foto Blaž Jamšek


To stanovanje je po mnenju avtorjev prenove dokaz, da je za ceno povprečne slovenske prenove mogoče ustvariti bivanjski presežek. Da bi si večina naredila parapet in frčado, so najpogosteje slišali tudi od mojstrov, ki so delali pri projektu.
»Še največji strošek je bila izravnava tal, ki pri prenovah običajno ni potrebna. Sicer pa je za začetek življenja na svojem potrebnega zelo malo: poleg stanovanja potrebuješ še posteljo in kuhinjo ter omarico v kopalnici, vse drugo lahko počaka. Kavč, denimo, sva dobila šele pred enim mesecem. A če ne bi prišla Klara, bi urejanje stanovanje gotovo šlo počasneje,« je sklenila Teja.