Najskrivnostnejši srednjeveški rokopis naposled dešifriran

Tako je prepričan Gerard Cheshire z univerze v Bristolu. Trdi, da je rokopis napisan v starem, danes izumrlem romanskem jeziku.

Objavljeno
16. maj 2019 16.37
Posodobljeno
16. maj 2019 16.39
V Voynichevem rokopisu so po mnenju Chesira znanja s področja zdravilnih rastlin, terapevtskih kopeli in astroloških naukov, ki se nanašajo na vprašanja srca, duha in človeške reprodukcije. FOTO: Wikipedia
Srednjeveško knjižno gradivo, ki se ga je skozi stoletja ohranilo le nekaj odstotkov, raziskovalce še vedno sooča z enigmami. Na vrh piramide tovrstnih ugank tradicionalno postavljajo Voynichev rokopis iz zgodnjega 15. stoletja.

Zaradi intrigantnih podob, nerazumljive lingvistične strukture in pisave na 234 straneh pergamenta tradicionalno velja za najtrši tovrstni oreh, zgodovinarji, lingvisti in kriptografi doslej njegove vsebine niso prepričljivo razvozlali. Četudi je bil med tistimi, ki so poskušali, denimo matematik Alan Turing, ki mu je uspelo dešifrirati nemško Enigmo. In mnogi drugi.

Gerard Cheshire z univerze v Bristolu je zdaj prepričan, da je uspel, rezultate raziskave je objavil v reviji Romance Studies. Kot pove že njen naslov, je usmerjena v študije na področju romanistike, prav v to območje pa je skrivnostni rokopis postavil tudi Cheshire.
 

Ilustrirana enciklopedija dominikank


Trdi, da so zapisi ustvarjeni v izjemno starem in danes izumrlem romanskem jeziku, njegovo vsebino pa je označil za svojevrstno enciklopedijo z ilustracijami, ki so jo ustvarile dominikanke, in sicer za aragonsko kraljico Marijo Kastiljsko.

Za kakšno enciklopedijo gre? V njej so po mnenju Chesira znanja s področja zdravilnih rastlin, terapevtskih kopeli in astroloških naukov, ki se nanašajo na vprašanja srca, duha in človeške reprodukcije. Vprašanja, ki so bila tudi sicer del srednjeveškega sveta.

image
FOTO: Wikipedia

 

Rokopis izredno privlačen zaradi izginulega jezika


Za Voynichev rokopis so doslej trdili, da je napisan v hebrejščini, stari turščini, stari kornijščini iz veje keltskih jezikov, celo v jeziku Aztekov ali mandžurščini. Nekateri drugi ostajajo prepričani, da je rokopis navadna goljufija.

Cheshire, nasprotno, meni, da je rokopis izredno privlačen zaradi izginulega jezika, ki je bil med predhodniki modernih romanskih. Jezika, ki so ga govorili, ne pa tudi pisali. Ob pisanju Voynichevega rokopisa so uporabili abecedo, sestavljeno in znanih in nenavadnih simbolov, besedilo pa so kombinirali z okrajšavami latinskih besed.

Na eni izmed ilustracij je, denimo, zemljevid, katerega tema je dogodek iz leta 1444, ko je Marija vodila reševanje ljudi pred vulkansko erupcijo. Evakuacijo z ladjami.

Rokopis sicer od leta 1969 hranijo na univerzi Yale, kot je znano, pa njegovo današnje ime izhaja iz imena Wilfrida Voynicha, poljskega antikvarja, ki ga je leta 1912 odkupil ob prodaji s strani jezuitov v Frascatiju v Italiji. Javnosti so ga prvič predstavili tri leta zatem, neobičajne zapise, ilustracije in simbole na njegovih straneh pa so skušali razvozlati vse odtlej. Do svoje smrti ga je raziskoval tudi Voynich.

Med hladno vojno naj bi se mu posvetila tudi ameriška FBI, domnevno zato, ker ga je imela za stvaritev komunistične propagande.

image
FOTO: Wikipedia