Kdo je skrivnostni bogataš, ki si lahko privošči starodobno lepotico?

Po 33 letih uspešne plovbe v slovenskem morju je lastnik potniške ladje Laho Viko Kveder objavil, da so konec oktobra prenehali poslovati z njo, ker so stroški njenega upravljanja višji od zaslužka in bi poslovali z izgubo. Laho je že zaradi svoje dolge zgodovine nekoliko posebna ladja, zato je lastnik ponudil, da jo podari tistemu, ki bi jo vzdrževal in uporabljal. Ko je že vse kazalo, da bo šla med staro železo, se je pojavilo še eno zadnje upanje zanjo. Viko Kveder nam je po preobratu olajšano povedal: »Verjetno smo dobili kupca. Dokončno bo jasno v petek.«

Viko Kveder ni želel povedati vseh podrobnosti, ker je rešitev za ladjo Laho potrjena šele z besedami. Počakati bo treba še na podpis pogodbe in papirje. »Interesentov je več, o enem vemo, da je mož beseda in da bi ladjo lahko prevzel v upravljanje. Še naprej bo prevažala potnike, jaz pa naj bi novemu lastniku pri poslu pomagal. Ne smem izdati imena. Je pa Slovenec in očitno dovolj ekonomsko trden, da lahko prevzame tveganja. Pomembno je, da ladja ne bo šla v razrez in da bo ostala v Sloveniji,« nam je včeraj povedal sedanji lastnik. V javnosti pa se je pojavilo več imen možnih ladjarjev.

Laho s sinje modrim in temno modrim trupom že 33 let bogati turistično ponudbo med Portorožem in Koprom. Z njo je vsaj nekaj uric plulo že na tisoče Slovencev in uživalo na morju. Še več je bilo tujcev. Potniška ladja je do pred kratkim največkrat peljala goste na ribiški piknik, na kratek izlet z zabavo, na njej so praznovali rojstne dneve, abrahame, obletnice, poroke, preprosta druženja, spoznavanje slovenske obale z morja, opazovanja delfinov, morda tudi na preprosta kopanja, vedno pa so bili gostje tudi dobro postreženi. Izlet s štiriurno plovbo, hrano in pijačo je vsakega gosta stal od 48 do 55 evrov.

Ladja je lahko sprejela od 25 do največ sto gostov. Poleg obvezne štiričlanske posadke so bili na njej tudi kuhar in dva natakarja. Za izletnike je običajno skrbelo sedem ljudi. »Največkrat so to bile skupine od 30 do 50 ljudi. Povpraševanje po izletih na morju je zelo veliko. Ob koncu tedna je težko dobiti prosto ladjo za tak ribiški piknik. Med tednom pa je zanimanja in dela premalo. Do pandemije covida smo še uspešno poslovali, potem pa je šlo vse navzdol, stroški so se zviševali, plače, davki in prispevki tudi, mi pa cen ne moremo dvigniti bolj, tako smo letos začeli poslovati z izgubo. Zato sem moral posel prekiniti,« nam je povedal Viko Kveder.

Zadnje upanje

Laho ni kar tako. Ime ji je dal prejšnji nemški lastnik in je sestavljeno iz dveh angleških besed: LAst HOpe (zadnje upanje). Zgradili so jo že leta 1903 na Nizozemskem in je torej starejša od Titanika. Do prve svetovne vojne je služila kot tovorna ladja, saj je prevažala tovor med Evropo in Kanado. Med prvo svetovno vojno jo je prevzela nemška vojska za prevoz morskih min in torpedov. Po prvi svetovni vojni so jo preuredili v potniško ladjo.

A med drugo svetovno vojno je spet polagala morske mine za nemško vojsko, tovorila torpeda in imela presneto srečo, da je niso potopili. Po vojni je ladjo kupil bogat nemški podjetnik, ribič, in z njo nadomestil svojo ribiško ladjo, ki jo je izgubil med vojno. Z Lahom je prevažal potnike na dnevni ribolov po Severnem morju vse do začetka 90. let, ko je skoraj 90 let staro oldtajmerko kupilo slovensko podjetje Adriatic Safari v lasti Vika Kvedra.

Skupaj s kapitanom dolge plovbe Milanom Kuzmičem in tremi nemškimi mornarji so ladjo iz nemškega pristanišča Büsum v 28 dneh pripeljali do Portoroža, Viko Kveder pa jo je preuredil v sodobno urejeno potniško ladjo. Na njej so uredili moderno kuhinjo, točilni pult, udoben jedilni salon, bar in pokrito palubo s klopmi na strehi jedilnega salona.

Laho je dolga 37 metrov, široka 6,12 metra, težka 250 ton, ima 12-valjni dizelski motor MTU z 282 kilovatov moči. Njena največja hitrost je sedem vozlov. Njeno domače pristanišče je Portorož, ob pomolu pri skladiščih soli, ki so ga zgradili zato, da so ob njem lahko občasno pristajale tovorne ladje s soljo.

Laho je edina, hkrati največja in najstarejša potniška (ali tovorna) ladja, ki še pluje pod slovensko zastavo. Vpisana je v slovenski ladijski vpisnik. Če bi jo namenili muzeju, bi v vpisniku ostalo samo še šest vlačilcev in tri delovne barže. Je tudi zadnja tovorna ali potniška slovenska ladja, zato vzbuja še toliko več pozornosti.

Ladja kot simbol odnosa do pomorstva

V javnosti, predvsem na družbenih omrežjih, je mogoče zaznati odziv mnogih, ki negodujejo, da je slovenska država tako zanemarila pomorstvo, v tem primeru ladjarstvo. Mnogi so prepričani, da bi staro potniško ladjo lahko kot nekakšno simbolno »zadnje upanje« obdržali, bodisi še naprej za turistične namene bodisi vsaj kot muzejski eksponat.

V. d. direktorja Pomorskega muzeja Piran Uroš Hribar je na pozive javnosti, da bi se morali muzeji ali država odzvati, dejal, da so bili v Pomorskem muzeju s ponudbo prevzema ladje Laho seznanjeni pred dobrim mesecem in da je en mesec časa veliko prekratek rok za kakršnokoli tehtno odločitev. Navedel je primer črnogorske podmornice, katere prevzem so urejali kar enajst let, preden je pristala v Muzeju vojaške zgodovine v Pivki.

»Gotovo obstajajo razlogi, da bi jo ohranili kot muzejsko tehnično dediščino. Malo je še takih ladij, katerih ladijska oplata je povezana z zakovicami in ni bila varjena. Po drugi strani pa je železna oplata zelo ranljiva zaradi galvanskega toka in je treba dobro skrbeti zanjo. Če bi jo hoteli pridobiti za muzejske namene, bi poleg njenega tehničnega stanja morali natanko izračunati, kakšni bi bili stroški vzdrževanja in predvsem kam bi jo lahko namestil. Seveda bi bilo precej ceneje skrbeti zanjo, če bi jo hranili nekje na kopnem. Še vedno pa bi bilo stroškov toliko, da sam Pomorski muzej ne more odločiti o takem projektu. Brez soglasja naših sofinancerjev (države in občine) si dodatnih stroškov nikakor ne moremo omisliti,« je dejal Uroš Hribar in dodal, da za odločitev potrebujejo dalj časa.

Na občini Piran je Vesna Pinter Stojnić, zadolžena za odnose z javnostjo, odgovorila, da se občinsko vodstvo zaveda simbolne vrednosti in pomena te tehnične dediščine. Vendar ni mogoče pričakovati, da bodo za usodo take ladje skrbeli sami občani, da pa bodo povezali različne deležnike, da bi proučili vse možnosti za ohranitev plovila.

Dvesto tisoč na leto

Viko Kveder nam je povedal, da je samo za plače štirih nujno zaposlenih (kapitan, prvi častnik, strojnik in mornar) na leto porabljenih več kot 100.000 evrov, za tekoče vzdrževanje približno 60.000 evrov na leto, za privez, vodo, elektriko pa še sedem ali osem tisoč evrov. Če bi bila ladja na suhem, bi bili stroški precej nižji. Nekateri so predlagali, da bi jo namestili v Muzej vojaške zgodovine v Pivko, kjer sta že podmornica in policijski čoln P 111. Vendar sta omenjeni plovili precej lažji in bistveno krajši. Prevoz po kopnem bi bil zato velika ovira.

Če bodo takšno ladjo hoteli ohraniti v morju, morajo najti gospodarja, ki mu ne bi bilo težko dati približno 200.000 evrov na leto za njeno vzdrževanje in stroške. To bi si lahko privoščil samo bogataš, ki bi čutil posebno ljubezen do take ladje. Takih pa v Sloveniji ni veliko.

Posebnost ladje Laho je tudi ta, da v 33 letih njene plovbe po slovenskem morju ni imela nobene večje nesreče: »Nihče se na njej ni ranil ali si kaj slabega naredil. Z ladjo nismo nikamor trčili, ničesar poškodovali. Še največ, kar smo utrpeli, so bile potrgane vrvi v kakem silovitem neurju,« je povedal Viko Kveder.

Ladja je imela srečo tudi zato, ker je gospodar zanjo dobro skrbel. Ob vsakem večjem neurju so jo odvezali s pomola in odpluli na sredino zaliva, ves čas so bili v pripravljenosti reševanja in nobena lebičada, močan jugo niti tramontana niso spravili ladje v resnejše težave. Predvsem pa je preživela dve vojni aktivno vpletena v vojaška dejanja in imela presneto srečo, da je zavezniki že zdavnaj niso potopili. Že zato je nekaj posebnega.