Največje skladišče starega orožja

Deželna orožarna v Gradcu zavzema štiri nadstropja. V njem je shranjenih več kot 30.000 eksponatov.
Objavljeno
30. maj 2018 12.58
Posodobljeno
30. maj 2018 12.58
Med obrambnim orožjem pritegnejo pozornost razkošni oklepi za telo, bogato okrašeni s plemenitimi kovinami. Fotografije Milan Ilić
Milan Ilić
Milan Ilić
Za vse tiste, ki bi radi videli, kakšen odnos je imela Habsburška monarhija do oboroževanja svojih podanikov v času, ko so jo napadali Osmani in madžarski uporniki, je nujen obisk deželne orožarne v Gradcu. To je največje zgodovinsko skladišče orožja na svetu, ohranjeno v prvotnem stanju.

Glavna »orožarka« zbirke starega orožja in vojaške opreme ima primerno ime. Dr. Bettina Habsburg Lothringen je od leta 2014 direktorica oddelka kulturne zgodovine v Univerzalnem muzeju Joanneum v Gradcu, kamor od leta 1892 sodi tudi deželna orožarna. Njen mož je neposredni potomec Ferdinanda III., velikega vojvode Toskane, enega od mlajših sinov cesarja Leopolda I., ki je bil sin Marije Terezije. Eden od bratov Ferdinanda III. je bil nadvojvoda Johann, ustanovitelj štajerskega deželnega muzeja Joanneum.

Tristo let sporazuma v Požarevcu
V deželni orožarni pripravljajo tudi druge dogodke. Aprila so odprli posebno razstavo (traja do 4. septembra), posvečeno podpisu mirovne pogodbe v Požarevcu, katerega 300. obletnica mineva letos. Sporazum so sklenili 21. julija 1718 v mestu v severnovzhodni Srbiji, ki mu je tedaj vladalo Osmansko cesarstvo. Podpisnice so bile Turčija, Habsburška monarhija in Benetke. Turčija je bila zaradi neuspehov v vojni z Benetkami (1714–1718) in hudih porazov v vojni z Avstrijo (1716–1718) prisiljena v velike koncesije. Habsburžani so dobili Srem, Banat in več okrožij v Mali Vlaški, prav tako severni del današnje osrednje Srbije ter manjši pas Bosanske Posavine. Popravili so tudi meje med Benetkami, Habsburško monarhijo in Osmanskim cesarstvom v Hercegovini in Dalmaciji. Vendar pa so si Turki po vojni z Avstrijo leta 1739 večji del teh ozemelj povrnili. Meja med Osmanskim cesarstvom in Habsburško monarhijo se je nato ustalila na Savi in Donavi.


Deželno orožarno (Landeszeughaus) so ustanovili v 17. stoletju, da bi se ta del habsburškega cesarstva učinkovito branil pred osmanskimi vdori. Štajerska sicer ni bila pogosto cilj večjih sovražnikovih bojnih pohodov, a so se ti kljub temu dogajali. V 15. stoletju jo je nekajkrat napadla madžarska vojska, zatem pa večje organizirane skupine nezadovoljnežev. Tako so na začetku 17. stoletja tam divjali »hajduki«, sto let pozneje, v prvem desetletju 18. stoletja, pa »kruci«. Tudi osmanske čete so opustošile veliko štajerskih krajev, in sicer leta 1529, ko so oblegale Dunaj, ter nato še leta 1532. Zadnji turški vpad na Štajersko je bil leta 1655. Vendar so vihrale vojne in upori tudi pozneje. Napoleonove čete so Štajersko zavzele štirikrat: leta 1797, 1801, 1805 in 1809.
 

»Podružnice« v Celju, Radgoni in na Ptuju


Zgradba deželne orožarne v Gradcu, ki zavzema štiri nadstropja, je dolga več kot 50 in široka okoli 12 metrov. Zgrajena je bila v 40. letih 17. stoletja. V tistem času je bila osrednja orožarna na jugovzhodu cesarstva Habsburžanov, ki se je takrat še imenovalo Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti. Bettina Habsburg Lothringen nas je peljala po ozkih prehodih med dolgimi nizi na gosto postavljenih stojal za orožje, na katerih je več kot 32.000 eksponatov. Orožje, ki je na ogled v orožarni, lahko razvrstimo v dve glavni skupini: orožje za napad in orožje za obrambo.

V 17. stoletju je bila uporaba strelnega orožja že utečena, zato je mogoče videti raznoliko dolgocevno orožje, kot so arkebuze in muškete, veliko je tudi kratkocevnega, večinoma gre za kubure, predhodnice pištole. Gledano z današnjega vidika je imelo vse to orožje majhno strelno moč in natančnost. Polnjenje je bilo razmeroma zahtevno in počasno. Potrebnih je bilo več deset sekund, da so po izstrelitvi svinčenke ponovno napolnili cev in pripravili orožje na naslednji strel. Kljub temu so bili izstrelki iz cevi celotnega voda za sovražnika zelo nevarni. To drži tudi za takratno topništvo. V 17. in v 18. stoletju, a tudi pozneje, je v vojskovanju pomembnejšo vlogo igralo hladno orožje. V deželni orožarni je shranjenih na tisoče kopij, helebard, kijev, mečev, sabelj in raznih sekir.
 

Plebejsko orožje


Med obrambnim orožjem pritegnejo pozornost razkošni oklepi za telo, ki so bogato okrašeni s plemenitimi kovinami. Vendar so v deželni orožarni prej izjema, saj je bila urejena za »plebejsko orožje«. S stropa visi na tisoče čelad, zraven pa so tudi oklepne srajce iz pletene žice in različne vrste ščitov. Obiskovalca navduši predvsem obseg inventarja, ne toliko posamezni primerki.
Takratno orožje so izdelovali v številnih mestih, med katerimi jih je veliko v današnji Nemčiji. V Augsburgu in Nürnbergu so kupovali oklepe in strelno orožje, v Braunschweigu ščite, v Passauu in Solingenu hladno orožje (Solingen je še danes orožarsko središče), mesto Suhl v nemški deželi Turingiji pa je dostavljalo strelno orožje. Oklepe so izdelovali še v Innsbrucku in Salzburgu. Strelivo je prihajalo iz Benetk, Moravske (Jihlava) in Madžarske (Köszeg). Tudi Slovenci so bili akterji v tej »dostavljalski verigi«. Med njimi sta mojster Pavel Zupanič (Paul Suppanitsch) in Georg Schinderl iz kranjskega mesta Rateče v štajersko metropolo pošiljala topovske krogle.

Deželna orožarna je imela svoje »podružnice« v današnji Sloveniji, in sicer v Celju in Radgoni ter na Ptuju. Njihov namen je bil, da z orožjem in drugo vojaško opremo oskrbujejo Vojno krajino ter mobilizirajo pripadnike različnih družbenih stanov. Vsak, ki je bil mobiliziran v deželne čete, je lahko v deželni orožarni v Gradcu dobil opremo za vojskovanje. Številni pa tudi po vojni niso vrnili orožja. O tem pričajo opomini nekaterim, ki so še nekaj let po roku za oddajo orožja na to »pozabili«. Cesar in vladajoči sloj so se kajpak bali ljudskih vstaj in niso hoteli, da bi bile ljudske množice stalno oborožene in bi imele orožje doma. V deželni orožarni so se tisti, ki jim je ta pravica pripadala, oskrbeli tudi z opremo za lov, turnirje in ognjemete. Še posebej je bil priljubljen smodnik, saj so z njim streljali med katoliškimi procesijami na praznik sv. Rešnjega telesa. Orožarji so v ta namen smodnik podarili.
 

Zgodovinski spomenik


S tem ko so v 18. stoletju pojenjali napadi na Štajersko, je deželna orožarna izgubljala pomembnost. V času reform Marije Terezije sredi 18. stoletja je bilo odločeno, da se oborožene sile cesarstva centralizirajo in da jo zaprejo. A deželni stanovi so si izborili, da stavbo in njen inventar ohranijo kot »deželni zgodovinski spomenik«. Leta 1882, nedolgo po tistem, ko je Avstro-Ogrska okupirala Bosno in Hercegovino ter ukinila Vojno krajino, so orožarno odprli za obiskovalce.