Največji med najmanjšimi

Rdeča nit miniaturne čudežne dežele so vlakci, ki drvijo skozi številne pomanjšane svetovne znamenitosti

Objavljeno
12. november 2018 12.00
Posodobljeno
14. november 2018 12.43
Hamburški svet v malem privabi množice obiskovalcev. FOTO: Alen Steržaj
Alen Steržaj
Alen Steržaj
Kdor je bil kdaj v celovškem Minimundusu in ga je navdušil, mora nujno obiskati največjega med malimi – Miniatur Wunderland v Hamburgu.

Iz daljave se stopnjuje hrumeče piskajoč zvok. Bliža se, čedalje glasneje. Loputa narisanih oblakov se odpre in skozi njo glasno prihrumi največje potniško letalo na svetu – spusti se na letališko stezo in pristane s škripajočimi zavorami. Upočasni in se počasi odpelje do letališkega terminala, parkira ob druga letala in na njegova vrata se »prisesa« aeromost. Ja, letalo je pač pristalo na letališču, nič posebnega, bi rekli – če ne bi bilo letališče dolgo nekaj metrov, letalo pa nekaj centimetrov! In predvsem če ne bi šlo za natančne replike tako letala kot letališča z vsemi najmanjšimi podrobnostmi.
 

Nazaj v otroštvo ...


Fascinantna maketa delujočega letališča je le en segment hamburškega minisveta Miniatur Wunderland. Njegova rdeča nit in prapočelo so pravzaprav miniaturni vlakci, kakršni so nam bili v zabavo v otroških letih, le da jih je tu na stotine in brzijo po kilometrih železniških prog, speljanih skozi makete najrazličnejših naravnih in urbanih okolij, skozi predore, čez viadukte nad številnimi cestami in avtocestami, polnimi otroških avtomobilčkov in tovornjačkov.

Na primer skozi natančno razdelani center Hamburga z mostiščem Landesbrücken in doslednimi replikami vseh zgradb, ki tam stojijo tudi v resnici. Ali skozi realistični ameriški Veliki kanjon in mimo gore Rushmore z natančno izklesanimi glavami ameriških predsednikov. Ali pa skozi makete bleščečega Las Vegasa, Miamija, močvirja Everglades in floridskega raketnega izstrelišča Cape Canaveral, kjer prav zares vsakih nekaj minut model rakete Saturn in Apolla 11 vzleti proti stropu (po vrvici, kajpak). Lahko pokukamo tudi v zasneženo Skandinavijo, kjer iz rudnika v Kiruni nalagajo rudo na vlakce in replike velikanskih ladij, ki plujejo po vodi proti ozadju ledenikov Severnega morja.

Miniaturni svet se nenehno širi
Vse se je začelo leta 2000, ko je šel Frederik Braun v Zürichu mimo prodajalne minivlakcev. Prešinil ga je spomin na klasične otroške sanje o tem, da bi zgradil največjo železniško maketo na svetu. Poklical je brata dvojčka Gerrita in mu povedal, da se kot lastnika hamburške diskoteke umikata iz nočnega življenja in da bosta zgradila minisvet. Gerrit ga je miril, naj ne fantazira, a Frederik je vztrajal. A potrebovala sta finančno injekcijo, računajoč, da ju bo projekt stal dva milijona nemških mark. Na dva lista papirja sta skicirala načrt maketnega sveta in z njim šla na banko – in dobila sta kredit. Postavila sta ekipo vrhunskih modelarjev in leta 2001 odprla Miniatur Wunderland s prvimi tremi minisvetovi. Od takrat ga širijo in dograjujejo. Brata sta se krepko zmotila v predvideni višini stroškov – ti so doslej narasli že na 21 milijonov evrov, k sreči pa sta se zmotila tudi v oceni obiskanosti: doslej so prodali že skoraj 17 milijonov vstopnic.

 

Fascinantni so ljudje


Še posebej me fascinira razdelanost Italije, od Azurne obale do Rima s Kolosejem, ruševinami rimljanskega foruma, Vatikana in Benetk z gondolami, kanali in Trgom sv. Marka. In to do milimetrske natančnosti. Razburljiv je vulkan, iz katerega se vali črn dim, svetlobni efekti pa uprizarjajo, kot da se po njegovem pobočju počasi vali lava. In slikovita je Švica, postavljena v dve nadstropji, kar daje občutek visokogorske pokrajine z dolinami, gondolami in gradovi, pa Avstrija s smučišči, Bavarska z značilno podeželsko arhitekturo ...

image
Miniaturne Benetke. FOTO: promocijsko gradivo


A največja mojstrovina so zagotovo figurice ljudi, ki jih je v Wunderlandu na tisoče; mojstrovina zato, ker so visoke zgolj centimeter, izdelane pa s tako natančnostjo, da je pri vsaki viden celo značaj. Postavljene so v različne prizore – po Vatikanu se sprehajajo kardinali v rdečih kutah in nune v črnih, po rimskih ulicah se vozijo domačini na vespah, turisti fotografirajo Kolosej, med ruševinami »živijo« stari Rimljani, gondole v Benetkah upravljajo gondoljerji, v Švici je uprizorjen srednjeveški festival z viteškim turnirjem in tržnico. In pravi komični scenarij: gozdar podira drevo, ki ponesreči pade na kmečko hišo. Iz nje prinori ženska in ga nahruli ... V mestu gasilci gasijo požar – tako da iz cevi plapola nekakšna silikonska vrvica, ki spominja na vodni curek, v bančni trezor pa vdirajo roparji, ne vedoč, da jih notri čakajo policaji ...

Vrhunec pa sta dve množični prizorišči: koncert DJ Boba na travniku pred tisočglavo množico figuric, ki plešejo, pojejo, stojijo, ležijo, slikajo, snemajo, in nogometni stadion Volksparkstadion s kar 12.000 figuricami obiskovalcev na tribunah, ki spremljajo tekmo na zelenici!

image
Koncert DJ Boba pred dvajsettisočglavo množico figuric FOTO: promocijsko gradivo

 

Berlin skozi čas


Še posebej zanimiva je tematska soba Berlin skozi čas: ista lokacija v ducat vitrinah, prikazana v različnih obdobjih, od srednjega veka dalje: Berlin s hiškami v renesansi, v baroku, v 19. stoletju, ko že stoji železnica, z vozovi in uličnimi branjevkami v starinskih oblačilih, poleg stoji vitrina z Berlinom med prvo svetovno vojno in med obema vojnama z jasno razločno povorko nacistov; potem Berlin v ruševinah ob koncu druge svetovne vojne pa vitrine s plejado prizorov iz časa hladne vojne: razdelitev na vzhodni in zahodni Berlin (in prekinjena železniška povezava), postavitev zidu pa polje smrti z barikadami in patruljami vzhodnonemških vojačkov in trabantov na kontrolnih točkah in ne nazadnje maketa ljudstva ob rušenju zidu leta 1989.