Namesto zdravnika google, namesto babice dula
»Danes babice uživamo manjše spoštovanje kot nekoč. Za marsikatero nosečnico je najbolj verodostojna referenca internet, tako imenovane dule pa alfa in omega. Nemalokrat slišimo vprašanje, ali sploh vemo, kdaj je treba prerezati popkovino,« pripoveduje Gordana Njenjić, ki je kot babica dve desetletji delala v porodni sobi ljubljanske porodnišnice, danes pa je bodočim staršem najbolj znana kot predavateljica v ljubljanski Šoli za starše.
Črno moško kolo, torbo s porodnimi pripomočki, dnevnik babice in na roke prepisan učbenik anatomije, citologije in histologije, ki jih je zbrala od svojih predhodnic, je Gordana Njenjić sestavila v manjšo razstavo v vitrini avle ljubljanskega kliničnega centra, ki opominja na dolgoletno tradicijo šolanih babic na Slovenskem.
Letos namreč mineva 100 let od začetka delovanja bolnice za ženske bolezni in porodništvo v Ljubljani (današnja stara porodnišnica) in kar 270 let od začetka formalnega izobraževanja babic na Slovenskem, ki ga je uvedla avstrijska cesarica Marija Terezija.
Pred desetletji so imele babice bolj ali manj le pinardovo slušalko, s katero so, naslonjene na trebuh, morale ugotavljati, kako plodu utripa srce in ali se dobro počuti, uporabljale so še navaden meter, s katerim so merile večanje trebuha, in porodno šestilo.
Tudi če sta bila dva, so morale tako ugotavljati, kateri je v dobri kondiciji in kateremu je slabo, kako hitro bo prišlo do poroda, kako hitro bo treba odreagirati in alarmirati preostale v ekipi. Tudi pri popadkih so slonele s slušalko na trebuhu, pri čemer so jih ženske nemalokrat odrivale, in zato je bilo težje poslušati utrip srca. Ultrazvok je bil en sam, pa še to so z njim bolj ali manj spremljali patologijo.
Na začetku njenega šolanja, pove Njenjićeva, so igle sterilizirali še s prekuhavanjem, tako da se jim je po prihodu tistih za enkratno uporabo te zdelo škoda zavreči. Pri svojem delu so bile precej nezaščitene, posteljico porodnice so zdravniku kazale kar z golimi rokami, rokavice so imele samo pri porodu, večja previdnost in zaščita je prišla šele z razširitvijo virusa HIV.
Na šoli, ki je neposredno, pod različnimi imeni in na različnih lokacijah, delovala vse od leta 1753 (do leta 1984), se je sogovornica začela šolati leta 1975. Štiri leta pozneje, po 50 porodih, ki so bili tedaj pogoj za dokončanje šolanja, je začela delati v porodni sobi in tam ostala dve desetletji, na svet je pomagala več kot štiri tisoč novorojenčkom. Vse babice niso za porodno sobo, še dodaja, a prav tako lahko uresničijo svoje poslanstvo – pri delu z nosečnicami in na oddelku z novorojenčki.
Nič več jesti za dva
Pred desetletji so nosečnice učili jesti za dva, če ni bila težja za kakšnih 30 kilogramov, ni ustrezala idealu. A zaradi prevelike telesne teže so trpele ne samo za hipertenzijo in povišanimi beljakovinami v urinu, ampak so doživljale tudi eklampsijo (krči in izguba zavesti). Današnje nosečnice, ki so jih ozavestili, naj jedo manj in bolj kakovostno, se zdaj nemalokrat bojijo, da bo tehtnica pokazala preveč.
Včasih so prezgodaj rojene otroke iz najrazličnejših krajev v Ljubljano vozili s helikopterjem, tedaj se je pogosto zgodila marsikatera napaka, saj zdravstveno osebje v krajih, kjer so imeli morda le enkrat na leto rojstvo nedonošenčka, z njimi ni imelo izkušenj, od začetka delovanja nove porodnišnice pa rizično nosečnico, ki dobi popadke oziroma ji grozi porod, takoj prepeljejo v Ljubljano (transport in utero) in skušajo ustaviti porod.
»Nekoč smo, denimo, samo čakali, da bo nosečnica zdržala do 37. tedna nosečnosti, potem smo bili zadovoljni že s 35 tedni in dolga leta z 32, zdaj stremimo k vsaj 26. Znanost je zelo napredovala, obstaja tudi zdravilo, ki ga prejema rizična nosečnica, ki ji grozi porod, s pomočjo katerega plodova pljuča dozorijo; prezgodaj rojeni otroci imajo namreč dihalne stiske, tako pa lahko bolj uspešno prestanejo vse skupaj, manj je tudi zapletov,« Gordana Njenjić opisuje še druge vidike razvoja stroke v zadnjega pol stoletja. V tem času je babištvo pridobilo tudi veliko pripomočkov in naprav, ki jim omogočajo lažje spremljanje nosečnic in porodnic.
A kot ugotavlja, babice danes uživajo manjše spoštovanje, kot so ga nekoč. Ko so porodnice še po odtekli vodi čakale, da je mož prišel iz službe, da je lahko pazil starejše otroke, ali pa so kar same šle na avtobus, o porodu niso imele kje dosti prebrati, tudi govorilo se ni o teh stvareh, bile so preveč intimne in sramotne, sploh po vaseh.
»Danes je internet in vsi govorijo vsaj dva jezika, ženska takoj, ko zanosi, začne iskati vso literaturo tega sveta, na koncu pa je ob vseh informacijah še bolj zmedena. Pogosto se zapičijo v določene stvari in ne pomaga niti strokovno podprta razlaga. Ko tik pred zdajci pridejo v porodno sobo, bi pa sedele na žogi ali počele ne vem kaj, ker so si tako zamislile. Nosečnice nam danes ne verjamejo, menijo, da je alfa in omega tisto, kar so jim povedale dule, ki bi jih jaz raje poimenovala drugače, in tisti, ki so jim za nasvete ali tečaj plačale,« opisuje neredke pripetljaje.
Po njenih besedah je bolje roditi v porodnišnici, tudi če gre porodnica po treh urah domov, kot da rojevajo doma s pomočjo ne dovolj poučenih. Bati se je črnih scenarijev, nekaj so jih tudi že imeli, opominja. Marsikatera se ne zaveda, da jo pravi napori čakajo šele po porodu, ko je treba biti 24 ur na dan na voljo novorojenčku, pogosto nočejo razumeti, da se telo šest tednov vrača v prejšnje stanje in da je treba predvsem počivati.
Nadomeščajo nenadomestljive
Prva generacija diplomiranih babic se je na fakulteto vpisala šele v šolskem letu 1996/1997, tedaj so na babiški program vpisali tudi prve fante, bodoče babičarje. Na današnji študij babištva na zdravstveni fakulteti se po njenih besedah uspe vpisati le najboljšim dijakinjam in dijakom z visokim povprečjem ocen, v treh letih pa opravijo kar 4600 ur izobraževanja in 40 porodov.
»Po kompetencah je to samostojen poklic. Babica mora obvladati tudi patologije, da prepozna čas za alarm in pravočasno odreagira, sicer je lahko tudi hudo. V naši pristojnosti so, denimo, nižje rizične nosečnosti, porod brez tveganja ali z nizkim tveganjem, in to od prihoda v porodnišnico do odpustitve v domačo oskrbo, če vse poteka brez zapletov.
Svetujemo tudi ženskam v menopavznem obdobju, ki je še vedno zelo tabuizirano in stigmatizirano, mnoge trpijo zaradi ginekoloških bolezni in odstranitev dojk, vodimo tudi zdravstveno vzgojo mladine, o kateri ugotavljamo, da je kljub vsemu spolno slabo poučena,« našteje njihove pristojnosti.
Toda babic bo prej ali slej začelo primanjkovati, na kar Gordana Njenjić opozarja že petnajst let. Srednje babice – tiste, ki so šolo končale leta 1984 in takoj začele delati – se bodo že prihodnje leto začele upokojevati. Po njenih besedah jih že zdaj predvsem na primarni ravni nadomeščajo diplomirane medicinske sestre, a to sta dva poklica s svojimi evropskimi normativi, četudi se določene kompetence prekrivajo.
Babice so povečini izgubile zdravstveno varstvo novorojenčka in otročnice na domu v patronažni službi. Potem se dogaja, kar se zdi nedopustno, da medicinska sestra po obiskih tudi rizičnih bolnikov pride k novorojenčku.
Skrajšujejo se tudi ležalne dobe v porodnišnici, pri čemer pa niso hkrati povečali obiskov patronažne sestre na domu. Kar bi bilo po njenem prepričanju nujno, saj imajo ženske največje težave in stisko prav tretji dan, hormonski sistem se podre, pride še naval mleka in kaj se zgodi? Hitro opustijo dojenje in uvedejo mlečne nadomestke.
»Nihče noče izračunati, kaj vse to potegne za sabo. Vidimo, kakšne težave ima naša generacija, ki je bila hranjena s kravjim mlekom, ki je za novorojenčka povsem neprimerno,« sklene Gordana Njenjić, ki ima diplomo iz babištva, je diplomirana medicinska sestra in je končala magisterij zdravstvene nege.
Babištvo je bilo že sredi decembra 2021 vpisano v slovenski register nesnovne kulturne dediščine. Slovenija pa je sodelovala tudi pri večnacionalni nominaciji babištva za vpis na Unescov seznam, ki jo je marca 2022 predložilo osem držav s štirih celin pod vodstvom Nemčije. Pripravile so jo združenja babic iz Kolumbije, Cipra, Nemčije, Kirgiške republike, Luksemburga, Nigerije, Slovenije in Toga skupaj z ministrstvi, pristojnimi za kulturno dediščino, in strokovnjaki s področja kulture in javnega zdravja. V imenu Slovenije so sodelovali ministrstvo za kulturo, Nacionalni inštitut za javno zdravje v sodelovanju z nosilci in s podporo Slovenskega etnografskega muzeja. Odločitev o nominaciji bo sprejeta na naslednjem zasedanju medvladnega odbora decembra 2023 v Bocvani.
