Nanomanija

V mini le chiquito gre komaj bonbon, morebiti dva, usb-ključek ali – dostojanstvo nečimrne lastnice. A Jacquemusova kreacija je kljub majhnosti po pariškem modnem tednu več kot velika novica.



Miniaturne torbice, manjše kot dlan, je francoski modni oblikovalec Simon Porte Jacquemus razposlal z vabilom na predstavitev svoje kolekcije za prihajajočo jesen in zimo in jih potisnil tudi med prste manekenk na svoji modni reviji, miniaturka pa se je iz vabljive igračke spremenila v modno zapoved. Navsezadnje ni »nič glamuroznega, če nosiš premoženje v preveliki torbi. Če ne nosiš skoraj nič, pomeni, da to težaško delo namesto tebe opravlja nekdo drug,« so njen pomen komentirali v Guardianu. Za nesrečnice, ki se niso dokopale do svojega primerka te edinstvene bizarnosti, je pri Jacquemusu na voljo »tolažilni nadomestek« le petite vanity za 200 evrov.

S kolekcijo nano po precej bolj makrocenah (tudi nekaj čez tisoč evrov) se hvalijo tudi pri Louisu Vuittonu in jo razglašajo za »elegantni hommage škatlicam ličil iz 20. let«, svojo je v Milanu predstavila tudi Prada ... A krčenje te nepogrešljive ženske spremljevalke do nano funkcionalosti kaže razumeti predvsem kot pametno marketinško potezo. Kot privlačna novost z velikim instagramskim potencialom namreč veča zaželenost znamke, za kar pa ni treba niti centa vložka, razlagajo poznavalci. Toda Jacquemusova zamisel je bila menda nad trženjskimi cilji. Dejal je, da si je z vabilu priloženo torbico želel pokazati le umetniški, ustvarjalni zanos, ki se mu je predajal na začetku kariere.



Tudi sicer je Simon Porte Jacquemus, ki je potrošnice svetovnega slovesa lani omrežil z la bombo, kot sončnik velikim slamnikom, in letos s slamnato torbico le grand baci, ki meri za pol manekenske postave, razred zase. »Vselej želim ustvariti nekaj zelo nedolžnega. Pri Jacquemusu ne gre za nočno življenje ali klubsko sceno in kaj podobnega, ampak bolj za sadje in zelenjavo in valjanje po travi,« je že pred tremi leti izjavil mladenič, ki ne skriva svojega kmečkega porekla. Četudi je brez uradne izobrazbe in brez podpore katerega od velikih modnih konglomeratov, slovi kot novi glasnik francoskega sloga. Njegovo ime je zaokrožilo šele pred nekaj leti, ko je nase opozoril s svežimi, konceptualnimi kolekcijami, zaradi katerih so ga oklicali za novi talent pariške scene. Leta 2015 je za izjemen talent naposled dobil posebno nagrado konglomerata LVMH, 150.000 evrov in leto dni trajajoče mentorstvo pri skupini. Pri devetindvajsetih letih ima modno podjetje s 55 zaposlenimi.

Rodil se je kmetovalcema v majhnem Mallemortu med Marseillem in Avignonom in je kot deček ob koncih tedna s starimi starši ob cesti prodajal sadje in zelenjavo. Že od nekdaj je bil obseden z uniformami, zaradi talarja si je želel postati duhovnik, zaradi uniforme si je želel v vojsko, nato v odvetništvo. Bil je obseden s Parizom in tem, da bi delal v modi, četudi ne nujno pri oblikovanju oblačil. Zelo ga je zanimal film in želel si je pripovedovati zgodbe o ženskah, kakršna je francoska igralka Charlotte Gainsbourg. Pariz ga je privlačil tudi zato, ker so mu pravili, da če bo zaslovel tam, bo slaven po vsem svetu.
 

Mamin vpliv in zapuščina

Da je o modi sanjal že od devetega leta, je vedel celo lokalni poštar, za študij mode pa je njegova mama Valérie prodala avto, a v Parizu je doživel razočaranje. Namesto radoživih in navdahnjenih ljudi, ki si jih je zamišljal v Parizu, je tudi v predavalnici École supérieure des arts et techniques de la mode (ESMOD) naletel na naveličane obraze, ki do mode niso kazali nobene strasti.

Nenadna mamina smrt zaradi prometne nesreče mesec zatem pa je bila tista, ki ga je po skupno treh mesecih študija za vedno pognala iz klopi. Imel je 18 let, ko je spoznal, da je življenja zelo hitro lahko konec in da človek ne dobi druge priložnosti. Da ne bi izgubljal časa, je ustanovil znamko in ji nadel mamin dekliški priimek – Jacquemus. Mama ga je vidno zaznamovala; bila je obsedena z dekoriranjem in je vse izdelala sama, od zaves do pohištva. »Bila je resnično kreativna, tako da je bil naš dom poln presenečenj. Umetnost je znala narediti iz česarkoli,« jo je te dni opisal za Telegraph. Sina je navdihovala tudi z voljo do življenja. Vedno se je smejala in zabavala in še vedno ostaja njegova muza. Dolgo po njeni smrti je potreboval, da je opazil, da mora snovati tudi z mislijo na drugačne ženske.



Ko je prišel v Pariz, ni poznal ne Maison Margiela ne Jil Sander, a ga je pritegnil minimalizem teh modnih hiš. Toda izčiščenost njegovih kreacij je bila bolj nuja kot premišljen koncept. Potem ko je izbral blago v Marché Saint-Pierre, je stopil še do šivalnice zaves in žensko vprašal, koliko bi zaračunala za izdelavo krila po njegovih zamislih. Odgovorila je sto evrov. Naročil je krilo z visokim pasom in zadrgo ob strani, žepe in gumbe pa izpustil, da ga ne bi preveč stalo. Minimalizem je bil posledica pomanjkanja denarja, se spominja naivnih modnih začetkov. A na te je vplivalo tudi dejstvo, da je bil kot pripadnik digitalne generacije domač tudi na spletu.

Že pri trinajstih letih je začel pisati blog, ki je njegovo ime ponesel po Franciji, vsak teden je zapisal eno zgodbo o sebi in tudi ob fotografijah prvih kosov je napletel zgodbo in jo objavil na facebooku. Že naslednji dan so mu pisali iz slavne francoske glasbene revije Les Inrockuptibles, da so videli njegovo kolekcijo in da bi ga radi intervjuvali.
 

Navdušena Rei Kawakubo

Šele svojo tretjo, povsem iz volnenega filca v minimalni barvni paleti, šteje za resnično osnovano. Ko jo je videla slavna oblikovalka in ustanoviteljica modne hiše Comme des Garçons Rei Kawakubo v showroomu v Tokiu, je dejala, da »mora biti to nadvse nadarjen oblikovalec, da pri rosnih 21 letih izdela tako natančno kolekcijo«. Sam v Tokio ni mogel, ker ni imel denarja za vozovnico, kdo je kritičarka, pa je moral poguglati. Za Comme des Garçons je že slišal, ni pa vedel, kdo stoji za njo.
To je bila njegova največja šola, je predlani povedal za Marie Claire. Ker ni imel denarja za nadaljevanje lastne znamke, je Kawakubinega moža Adriana Joffeja prosil za službo prodajalca. Zavrnil ga je z besedami, da kot umetnik ne more delati v trgovini, a ga je Jacquemus prepričal, da bo, ker potrebuje denar, gotovo najbolj motiviran prodajalec. Dve leti je v trgovini delal vsak dan, ponoči pa je snoval oblačila. Dve sezoni pozneje je Joffe naročil njegovo kolekcijo, ki se je dobro prodajala. To je bil njegov preboj.



Še vedno je obseden s filmi Jean-Luca Godarda, vselej ve tudi, kakšen bo njegov modni »film« sezone. Najprej napiše zgodbo, šele potem skreira oblačila. Pomembno mu je, da so ta nosljiva in da se prodajajo, kot je pred njim razglašal že Yves Saint Laurent. Že pred tremi leti je poudaril, da se ne boji ničesar. Da lahko jutri zapre Jacquemus in postane kmet, saj je »obdelovati zemljo plemenito«. Najpomembneje pa je ostati srečen. •