»Ni me silila želja po pustolovščini, temveč klic zadane naloge«

Pred stotimi leti, 24. novembra 1919, je v Celju začela osemletno popotovanje okoli sveta.

Objavljeno
22. november 2019 15.00
Posodobljeno
22. november 2019 15.00
Alma M. Karlin je prepotovala svet s slovarjem v desetih jezikih, ki ga je kot poliglotka spisala sama, in s pisalnim strojem. Celotno pot je financirala sama. FOTO: arhiv Slovenskega etnografskega muzeja
Odšla je čisto sama. S kovčkom, na roke napisanim slovarjem v desetih jezikih, ki ga je sestavila sama, in pisalnim strojem – eriko. Z vso energijo je srkala spoznanja o novih krajih, se zaljubljala, hkrati pa se reševala pred posiljevalci in celo ljudožerci. Potovanje si je z delom plačevala sama, in potovala je neprekinjeno. Vse to po mnenju nekaterih poznavalcev Almo Karlin uvršča med deset največjih popotnikov vseh časov, med katerimi je edina ženska.



»Po svetu hočem potovati, / uživati in gledati, / kar lepega mi podari, / listom tem zaupati,« je njen zapis na začetku dela Samotno potovanje. To in delo Urok Južnega morja sta potopis o osem let trajajočem potovanju, ki se je začelo 24. novembra 1919 v Celju. S prijatelji je na mračnem peronu v drobnem dežju, napol pomešanem s snegom, ki jo je premrazil do kosti, čakala na vlak. Če je imel Krištof Kolumb, ki ga je občudovala, za sabo kraljico, ki ga je financirala, je imela ona le sebe in eriko.

Pomahala je prijateljem v slovo: »Pravzaprav tega nisem hotela. Navsezadnje je bilo lažje prepustiti se toku navade, vendar me je v notranjosti nekaj sililo, da sem to storila. Ni me silila želja po pustolovščini, temveč klic zadane naloge, ki je ni bilo mogoče zavrniti. Odslej sem vedno verjela v usodo.«

image
Razglednica iz Japonske. FOTO: arhiv PMC


Njen cilj je bila Japonska. A se ni izšlo po načrtih, ker ni imela dovolj denarja in potrdil, tako da se je v Genovi vkrcala na ladjo za Peru: »Toliko sem prebrala o starodavnosti Inkov, da sem se hotela tam izkrcati in jih občudovati iz bližine. S prekinitvijo vožnje (ali Evropejci sploh slutimo, za kakšne razdalje gre?) bi lahko prihranila nekaj sto lir. Kupila sem vozovnico do Mollenda, zadnjega perujskega pristanišča. Nihče mi ni oporekal, niti konzul ne. Kasnejše izkušnje so me naučile, da so najboljše države vedno tiste, od katerih le stežka dobiš vizum.« Peru je bil njen pekel, poleg drugih grozot je doživela dva poskusa posilstva. Zato ga je, takoj ko je finančno zmogla, zapustila: »Dežela zločincev, zbogom! Ne bi te hotela več obiskati, tudi za največji inkovski zaklad ne! Dežela, kjer vladajo nagoni in vsako boljše čustvo molči!«
 

Ponižanja


image
Alma Karlin s kipcem Li Tieguaia, ki ji ga je podaril perujski učenec in je z njo potoval kar šest let. FOTO: arhiv PMC
Svoje potovanje je zastavila študijsko. Opisovala je kraje, običaje, slikala rastlinstvo in živalstvo. Vendarle pa je šlo za več kot pisanje potopisa, nabiranje predmetov za zbirko, ki jo danes hrani celjski pokrajinski muzej, in za etnografsko raziskovanje, ali kot je zapisala sama: »Na vsakem potovanju lahko čutiš, kako se duhovno obzorje širi, kako raste in mi z njim. V tako tujih krajih je rast skoraj boleča, kajti odvija se vse prehitro in predstavlja zaradi obilja vtisov, ki so povezani z novim okoljem, velik telesni napor.« Čutila je težo svoje poti in dejstva, da potuje sama: »Glavni pogoj za takšno študijsko potovanje ni pogum, temveč vztrajnost in moč za brezpogojno prenašanje vseh odvratnosti.«

Bila je izobražena, omikana, a z zelo malo sredstvi. Zabolel jo je odnos Američanov v San Franciscu: »Na Zahodni obali Severnoameričani zadržujejo in kontrolirajo množico priseljencev, kar se jim zdi dolžnost. Na to obalo se tako rekoč nihče ne preseli; a zakaj se lopovu, ki se je zaradi nekaj dolarjev več peljal v prvem razredu, priklanjajo, ko stopi na kopno, medtem ko revnega izobraženca ponižujejo?« Ponižanje, da je morala na Havaje potovati v tretjem razredu, jo je zelo prizadelo: »Na mojem dolgem potovanju se mi nobena stvar ni zdela tako grozna kakor pogledi potnikov prvega razreda, ki so zviška gledali name v medkrovju. V skladu s svojim položajem, ki sem ga imela v domovini, s svojo izobrazbo in s svojimi željami sem spadala tja gor; potikati pa sem se morala tukaj spodaj, v umazaniji, med neizobraženci in neolikanci.«

image
Razglednica iz Šanghaja. FOTO: arhiv PMC


Ljubljeni


S Havajev je vendarle prišla v »svojo« deželo. Na Japonskem ji je končno šlo malce bolje, imela je veliko učencev, na poti si je namreč služila kruh tudi s poučevanjem tujih jezikov. Ker je dobila delo na nemškem veleposlaništvu, je spoznala številne izobražene ljudi, se učila o japonski kulturi in umetnosti: »Samo o Japonski bi lahko napisala celo knjigo in z velikim samopremagovanjem krajšam opisovanje naslednjih mesecev v deželi vzhajajočega sonca.«

image
Japonska grafika. FOTO: arhiv PMC


Po letu dni se je odpravila naprej. Tajvan je zaznamoval predvsem gospod I., v katerega se je zaljubila, in ker je bila prepričana o neuspehu mešanih zakonov, očitno trpela: »Goska sem. Žal mi je, da moram to priznati, še bolj žal, da te trditve ne morem postaviti vsaj v pretekli čas, a si ne upam. V nekaterih okoliščinah pa nisi gos le za trenutek, temveč gos žal ostaneš. /…/ Goska sem in seveda sem v deželi, kjer imajo le drsna vrata, naletela na princa iz pravljice.« Odločila se je za beg, kot je naslovila tudi poglavje v potopisu: »Morala sem živeti med Evropejci in sprejeti odločitev. In on tudi. Čez sedem mesecev moški pozabi deset žensk, ne le ene. S tem sem se tolažila.«


Reševanje


Južni Pacifik je bil zanjo najhujši del potovanja: »Odšla sem šele po več kot dveh letih, polna neslutenih doživetij in z zdravjem, ki sem si ga uničila za vse večne čase. Doživela sem grozote, ob katerih so mi šli lasje pokonci, a kljub temu sem se vsak dan nekaj naučila in si širila obzorje. Ljudje, živali in rastline so popolnoma drugačni kot živa bitja v drugih zemeljskih pasovih, nad neštetimi otoki in otočki Tihega oceana pa kakor oblak kadila počiva stoletja staro vraževerje.«

image
Razglednica iz Japonske. FOTO: arhiv PMC


Najhujše je bilo drugo leto na tem koncu sveta, ko je potovala po otokih Nove Kaledonije in Novih Hebridov (danes Vanuatu) ter Salomonovih otokih. Hudo je zbolela: »Iz vse duše sem hrepenela po smrti. Bila sem preveč zlomljena, da bi se lahko uspešno postavila bolezni po robu …« Komaj se je postavila na noge, se je že začela nova kalvarija, čeprav je precej hudomušno zapisala: »Kako prijetna dežela, kjer prepirljivo žensko najprej spitajo, potem pa jo pojedo, in imajo tako dvojno zadoščenje: dober zalogaj – in še stalno žlobudranje utihne.«

Četudi drobna in majhna, se je napada Wutongovcev ubranila: »Če sem se hotela rešiti, mi je ostala samo ena pot: mimo divjakov sem morala priti na obalo in uiti v goščavo, ki je bila sicer polna strupenih kač in hudobnih lian, a to je bil edini izhod. Belo volneno jopico, ki sem jo imela oblečeno zaradi malarije, sem previdno slekla. Orožja nisem imela nobenega, celo čarovnikovo bodalo iz Paname je bilo v kovčku, pa kaj bi tudi lahko naredila z bodalom proti dvema divjakoma z mačetama in vesloma? Tedaj sem se spomnila steklenice s poprom.« Zamahnila je proti enemu, nastala je zmeda, mislili so namreč, da gre za čarovnijo, ona pa je pobegnila.
 

Pot domov


Upala je, da se ji bo na Javi sreča obrnila, a je bilo vsaj finančno gledano prava polomija. Tudi zato se je tam ločila od kipca Li Tieguaia, ki ji ga je podaril perujski učenec in je z njo potoval kar šest let. Poslala ga je domov, misleč, da je prav Malik, kot ga je poimenovala in o njem spisala mistični roman, kriv njene nesreče. Kipec je kasneje celjskemu muzeju podarila njena prijateljica Thea Schreiber Gammelin, a je bil kar šestdeset let »izgubljen«. Velika poznavalka Alme Karlin, kustosinja Barbara Trnovec ga je ponovno odkrila v lesenem zaboju v azijski zbirki in ga prvič predstavila javnosti pred štirimi leti.

image
Letos je Pošta Slovenije ob dvojnem jubileju, ob 130. obletnici rojstva in 100. obletnici odhoda na pot okoli sveta, izdala znamko v njen spomin. FOTO: promocijsko gradivo


Alma se je domov, v Celje, vrnila konec leta 1927, Trnovčeva v knjigi Kolumbova hči piše, da je bilo najverjetneje 28. decembra. Pričakovala je sprejem, vendarle je bila slavna pisateljica in popotnica, a ga ni bilo. Tudi snidenje z materjo, ki nikoli ni skrivala razočaranja nad njo, ni bilo takšno, kot si je verjetno želela, ko ji je pred odhodom v svet dejala: »Potem boš imela tehten razlog, da boš ponosna name!« Po osmih letih naporne in nevarne poti je namreč zapisala: »Ali sem bila zato osem let na študijskem potovanju okoli sveta, da sem se zdaj vrnila sem! Bilo je, kot da bi se kdo odpeljal na luno in prinesel nazaj kamen, ki ga lahko najde ob vsaki reki.«

Svoje Celjane je povabila na ogled zbirke, ki jo je prinesla s poti, a je v Uroku Južnega morja pomenljivo zapisala: »Že od nekdaj sem veljala za čudaka. Prihajali so me gledat kot moje zbirke: kot čudo, ki se ga splača videti. Le redki pa so v tem čudu poskušali najti tudi srce, zato ga tudi skoraj nihče ni našel.«

Obletnici

 

Veličastno razstavo o poti Alme M. Karlin okoli sveta je pred dvema letoma v Cankarjevem domu ob 90-letnici njene vrnitve pripravil celjski pokrajinski muzej (PMC), kjer je sicer o njej in njenem delu postavljena stalna razstava. Ob 130-letnici rojstva in 100-letnici začetka njene poti so v PMC v sodelovanju z oddelkom za azijske študije ljubljanske filozofske fakultete letos pripravili razstavo Azija me je uročila.

Razstava, ki bo na ogled do maja, zajema njeno najbolj srečno obdobje potovanja, ko je obiskala Japonsko, Korejo, Kitajsko in Tajvan. Obletnici so danes zaznamovali tudi v etnografskem muzeju. Predstavili so nove knjige Alme Karlin iz knjižne serije Z Almo v svet (Založništvo Jerneja Jezernik), slovenski prevod njenega prvega romana Moj kitajski ženin (Sanje) in slikanico Alma – svet pred domačim pragom (Osrednja knjižnica Celje).