»Ko nekomu pomagamo, so to zlati trenutki zmagoslavja« (video)

»Če me kdaj ne povabijo k igri, se počutim osamljeno, včasih me je kar sram in sem žalostna, saj nisem nič drugačna od drugih,« je pogost odgovor otrok, ki vedo, kako izključenosti zaboli, četudi si želijo le to, da bi jih nekdo opazil, sprejel in povabil zraven.

Nekateri otroci se v množici raje umaknejo, drugi imajo naravno moč, da vodijo in povezujejo. Za otroke je vse večji izziv, kako najti svoje mesto v skupini. FOTO: Leon Vidic

Drugačnost je za otroke nekaj, kar najprej opazijo v pogledu, v naglasu, v tem, kako se nekdo obnaša. Včasih pomeni, da je kdo »samo malo čuden, ker se drugače oblači, ker ima drugačno frizuro«, drugič samo to, da »ni tak kot mi«. A hkrati vedo, da brez tega svet ne bi imel barv. »Če bi bili vsi enaki,« so nam zaupali, »bi bil svet dolgočasen, ne bi se znali niti prepoznati med seboj.« Kako preprosti in hkrati resnični so ti občutki. Ko nam povejo, da občutijo osamljenost, ko jih nihče ne povabi k igri, tišino, ko sami stojijo ob strani in si želijo, da bi jih kdo opazil, vidimo, kako močno take geste zarežejo v nežno otroško dušo. Želijo si biti sprejeti, pripadati in se družiti. Tudi ko jih vprašamo, kaj bi naredili, ko bi morali pomagati komu, ki si ne upa priti zraven, ki je drugačen od drugih, so dogovori preprosti: »Vprašala bi ga, kaj je narobe. Rekla bi mu, pridi, saj bo vse v redu, ti bom pomagala in skupaj bova premagala to težavo!«

»Če bi bili vsi enaki, bi bil svet dolgočasen,« so prepričani otroci. FOTO: Leon Vidic

Korak od tega, da je nekdo izključen ali sprejet, je zelo majhen in otroci so ga z nekaj pomoči odraslih sposobni hitro narediti in svet narediti bolj barvit, vključujoč in varen. Prijateljstvo zanje ni zapleteno, za otroke je najpomembneje, da se njihov prijatelj ne posmehuje, da je prijazen, da se z njim lahko igrajo, da te potolaži, ko si žalosten, in da je vedno tam nekje v bližini.

»Drugačnost je dar, prijateljstvo je čar«

Drobni predmeti, kot so obeski, otrokom pomagajo ustvarjati občutek pripadnosti skupini. Maša, Tia in Tara, učenke 3. razreda OŠ Polje, so nam zaupale, kaj jim pomeni prijateljstvo in kako same doživljajo drugačnost med vrstniki. FOTO: Leon Vidic

Ko boste v teh dneh stopili v trgovine Eurospin, boste opazili nekaj posebnega. S trgovskih polic vas bodo pozdravili simpatični junaki v obliki obeskov za ključe, ki so jih v Eurospinu poimenovali Superspaki in so obraz letošnje Eurospinove družbeno odgovorne kampanje »Drugačnost je dar, prijateljstvo je čar«, ki želi opozoriti na pomen sprejemanja drugačnosti in spodbujati otroke, da z majhnimi gestami ustvarjajo pristne odnose.

Superspaki so naprodaj v paru, cena pa je simbolična, en evro. Ideja je čisto preprosta. Kupite ju skupaj, s tem da enega obdržite, drugega podarite. Lahko dobremu prijatelju kot znak zvestobe, sošolcu, ki vedno stoji malo ob strani, sosedu, ki bi ga radi malce bolje spoznali, ali pa komu, za kogar veste, da bi mu takšna mala pozornost pomenila zelo veliko. Takšen obesek lahko postane povod za prvi »živijo«, za kratek pogovor, za trenutek, ko se kdo, ki stoji ob strani, počuti opaženega. Prav v tem je njegova moč.

Droben predmet v dlani, velik korak za prijateljstvo

Superspaki otroke učijo, da je povezovanje obojestranska pot. Balder, Lina, Hela in Varun ponazarjajo pogum, posluh, potrpežljivost in sprejemanje. Obeski so naprodaj v parih. FOTO: Leon Vidic

Med Superspaki boste spoznali štiri like: Balderja, Lino, Helo in Varuna. Vsak od njih pooseblja eno od lastnosti, ki jih potrebujemo za dobre odnose. To so pogum, posluh, potrpežljivost in sprejemanje.

So namerno drugačni, nekoliko čudni, a ravno zato tako simpatični. »Superspaki izhajajo prav iz ideje drugačnosti. So zelo drugačni, po drugi strani pa tudi zelo simpatični in prinašajo pozitivno sporočilo drugačnosti. Drugačnost ni nekaj slabega, ni nekaj, česar bi se morali bati. Lahko je tudi dar,« je pojasnila Natalija Pagon, direktorica marketinga pri Eurospinu Slovenija.

Nakup obeska ima širši pomen, saj je celoten izkupiček od prodaje obeskov, vsak evro, namenjen TOM telefonu, edinemu brezplačnemu telefonu za otroke in mladostnike v Sloveniji, ki pod okriljem Zveze prijateljev mladine Slovenije deluje vsak dan in nudi anonimno ter zaupno svetovanje po telefonu, v spletni klepetalnici in po elektronski pošti. Eurospin z Zvezo prijateljev mladine Slovenije letos sodeluje že deveto leto zapored, vsakoletna zgodba pa nagovarja resnične težave, s katerimi se spopadajo otroci in družine v našem okolju. Letošnji pisani Superspaki so simpatičen most med otroki.

Ko drugačnost postane bogastvo, ne ovira

Žan Lep, docent za socialno psihologijo: »Drugačno pomeni tisto, kar odstopa od pričakovanj, običajnih vzorcev, norm in standardov.« FOTO: Leon Vidic

Da bi zares razumeli, zakaj so ti drobni predmeti lahko ključ do boljših odnosov, moramo pokukati pod površje tistega, kar v odraslem svetu imenujemo »drugačnost«. To besedo pogosto izgovarjamo s kančkom previdnosti ali celo nezaupanja, otroci v OŠ Polje pa so nas opomnili, da nas drugačnost lahko tudi povezuje in bogati odnose med nami.

Drugačnost je nekaj, kar ljudje opazimo skoraj samodejno. Ne zato, ker bi bilo z njo kaj narobe, ampak ker je tak naš način razmišljanja. Kot pojasnjuje dr. Žan Lep, docent za socialno psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in na Pedagoškem inštitutu: »Drugačno pomeni tisto, kar odstopa od pričakovanj, običajnih vzorcev, norm in standardov, ki si jih postavljamo.« Gre za naraven proces, pri katerem stvari razvrščamo v kategorije, da si poenostavimo svet okoli sebe. »Tisto, kar izstopa, prej opazimo. Pogosto je to povezano tudi s strahom pred novim,« še dodaja docent in pove, da gre za neki način prilagoditve, ki smo jo razvili. »Do novih dražljajev, novih ljudi pristopamo bolj previdno, saj imamo radi strukturiran svet in znane stvari. V tem smislu različnost sama po sebi ne pomeni nič slabega, jo pa pogosto zaznavamo kot malce neprijetno, tudi ogrožajočo.«

Žan Lep: »Če se otroci počutijo varne, bodo lažje stopili v stik z drugimi.« FOTO: Leon Vidic

Takšni vzorci se začnejo oblikovati zelo zgodaj. Otroci že v prvih letih življenja kažejo večjo naklonjenost do tistega, kar jim je znano, do obrazov, glasov, okolice. Pozneje, v predšolskem obdobju, začnejo zaznavati tudi razlike med ljudmi: kdo govori drugače, kdo prihaja od drugod, kdo se vede na način, ki ga še ne poznajo. Način, kako odrasli govorimo o razlikah, kako se nanje odzivamo in kako vključujemo druge, otrokom daje okvir, skozi katerega razumejo svet. Socializacija, kot poudarja Lep, ki je doktoriral na področju razvojnopsiholoških študij, pomembno vpliva na to, ali bodo otroci razlike razumeli kot nekaj, kar vzbuja distanco, ali kot nekaj, kar lahko prinese novo izkušnjo.

Čeprav je drugačnost naraven del vsake skupine, se lahko hitro zgodi, da postane razlog za izključevanje, ki lahko dolgoročno zaznamuje otrokovo doživljanje samega sebe. Izključenost pri otroku hitro sproži občutek osamljenosti, še posebej kadar nima nikogar, s katerim bi lahko delil svoje misli. Če nima nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjal, delil skrbi ali preprosto bil to, kar je, lahko začne verjeti, da z njim nekaj ni v redu, da ni dovolj vreden, da ne sodi zraven. Nekateri se zato še bolj zaprejo vase, se umikajo odnosom in postopoma izgubijo zaupanje, da se sploh splača stopati v stik z drugimi. Pri drugih pa se ista stiska pokaže drugače: v iskanju pozornosti, v pretiranih čustvenih odzivih, zbadljivosti ali celo nasilnem vedenju. Izključenost torej ne boli le v čustvenem smislu, ampak otroku pogosto vzame tudi možnost, da bi ob drugih razvijal samozavest, socialne veščine in občutek varnosti.

Preprost pogovor ali povabilo v igro je lahko prvi korak k novemu prijateljstvu. FOTO: Leon Vidic

Ob tem se odpre tudi vprašanje, kaj lahko naredimo odrasli, da takšne situacije ne bi vodile v dolgotrajne stiske. Po besedah dr. Žana Lepa je razvoj odprtosti in potrpežljivosti proces, ki zahteva aktivno vlogo okolja. Otrokom je treba pomagati razumeti, da so razlike med nami priložnost za nova poznanstva in izkušnje. S pogovorom lahko pri otrocih razložimo situacije, v katerih se znajdejo, v veliko pomoč za pogovore o čustvih in odnosih pa so nam lahko knjige, risanke, zgodbe. Odrasli lahko otroke spodbujamo, da razmišljajo o tem, kako se nekdo počuti, zakaj ravna na določen način, kaj bi sami storili drugače. Takšni pogovori pomagajo razvijati empatijo in postopoma širijo razumevanje sveta.

Enako pomembno je tudi okolje. Če se počutijo varne, bodo lažje stopili v stik z drugimi. Odrasli smo pri tem dragocen most, saj lahko nekoga povabimo v igro, ga predstavimo skupini ali mu preprosto olajšamo prvi korak.

Majhen obesek za veliko zmagoslavje: komu ga boste dali vi?

Prav vsak od nas lahko nekomu polepša dan. FOTO: Leon Vidic

Čeprav se vse to lahko sliši zahtevno, Lep opozarja, da so včasih najučinkovitejše prav preproste geste. »Ni nujno, da so pristopi zapleteni,« pojasnjuje. »Včasih je dovolj že simpatičen predmet, ki omogoči prvi stik.« Prav v tem kontekstu lahko razumemo tudi idejo obeskov prijateljstva. Ko otrok nekomu podari majhno pozornost, se spontano odpre možnost za pogovor. Darilo vzpostavi stik in pogosto tudi željo po vzajemnosti, po tem, da bi tudi sami vrnili pozornost, bodisi z besedo, časom ali preprostim povabilom v družbo.

Takšni simboli imajo še eno pomembno vlogo, in sicer pomagajo ustvarjati občutek pripadnosti. Ko dva otroka delita nekaj skupnega, četudi je to le majhen obesek, se lažje prepoznata kot del iste skupine. Občutek, da nekam sodimo, je pogosto prvi korak, ki lahko izkušnjo izključenosti spremeni v prijetno izkušnjo sprejetosti.

Glavni vir otroških stisk: osamljenost

Darja Groznik, predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije: »Pravzaprav so vse stiske otrok povezane z osamljenostjo, izključenostjo, nesprejetostjo.« FOTO: Leon Vidic

Kot opozarja Darja Groznik, predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije, so v ozadju številnih otroških stisk občutki osamljenosti. »Pravzaprav so vse stiske povezane z osamljenostjo, izključenostjo, nesprejetostjo,« je povedala. Izkušnje s TOM telefonom to potrjujejo zelo neposredno. Otroci, ki pokličejo ali pišejo, pogosto ne začnejo z velikim problemom, temveč z zelo preprostim, a bolečim stavkom: da nimajo nikogar, ki bi mu lahko zaupali, nikogar, ki bi ga lahko vprašali za nasvet, nikogar, ki bi jih zares poslušal. Posebej zgovoren je tudi podatek iz akcije TOM potuje, v kateri so leta 2022 zbrali 10.000 anonimnih odgovorov otrok na vprašanje, ali se lahko o svojih stiskah doma pogovarjajo s starši. Kar 95 odstotkov jih je odgovorilo, da ne. »Očitno v domačem okolju ne le ne najdemo stika s svojim otrokom, mogoče tudi spregledamo otroka, ki potrebuje pomoč, odgovor, varno zavetje,« dodaja Darja Groznik in poudari, da se pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije trudijo na različne načine vzpostaviti varen prostor za otroke, ki jih učijo vključevanja in empatije. Na letovanjih zato premešajo skupine, vanje vključijo tudi otroke s posebnimi potrebami in kot pravi, se zgodi pravi čudež: »Otroci se začnejo zavedati, da so med njimi otroci, ki potrebujejo nekaj pomoči. S tem si tako eni kot drugi naberejo zelo dragocene izkušnje.«

Darja Groznik: »TOM je pogosto prva opora, prvi varen stik, ko otrok ne ve, na koga naj se obrne.« FOTO: Leon Vidic

V zadnjih petnajstih letih je TOM telefon vsako leto prejel skoraj 30.000 stikov, med njimi pa obravnavajo približno 6000 zelo resnih svetovalnih klicev in sporočil, ko otroci potrebujejo pomoč zaradi težav s sovrstniki, stisk doma ali celo samomorilnih misli. TOM je, kot je poudarila Darja Groznik, pogosto prva opora, prvi varni stik, ko otrok ne ve, na koga naj se obrne. Zato ima tudi letošnja podpora Eurospina poseben pomen. Za Zvezo prijateljev mladine Slovenije je nadaljevanje sodelovanja dokaz, da podjetju ni vseeno, kako živijo otroci in družine v našem okolju. Otrokom, ki se počutijo drugačne ali same, pa Darja Groznik sporoča predvsem to, naj pogledajo okoli sebe, saj je v njihovi bližini gotovo kdo, ki jim bo znal prisluhniti – morda učitelj, hišnik, sosed ali katera druga odrasla oseba, ki lahko ponudi pomoč, lepo besedo in občutek varnosti.

»Ko nam uspe, so to zlati trenutki zmagoslavja«

Barbara Smrekar, ravnateljica OŠ Polje: »Ko nam uspe kakšnemu otroku pomagati, so to zlati trenutki zmagoslavja za nas strokovne delavce.« FOTO: Leon Vidic

V razredu se razlike pokažejo zelo hitro. Kdo je bolj glasen, drugi tišji, kdo takoj stopi v ospredje, drugi ostane nekoliko v ozadju, a kot pravi Barbara Smrekar, ravnateljica Osnovne šole Polje, so na takšne stvari na šoli zelo pozorni. »Na šoli smo dolžni to prepoznati in v reševanje situacije takoj vključimo svetovalno službo, poiščemo razloge in predvsem rešitve,« pove.

Pri tem pa se pogosto pokaže, da otroci sami po sebi nimajo tolikšnih zadržkov, kot jim jih včasih pripišemo odrasli. »Otroke pri tem, kako sprejemajo drugačnost, podcenjujemo,« opozarja ravnateljica. Po njenih izkušnjah so otroci zelo odprti, znajo razumeti in sprejeti, le pomagati jim je treba, da stvari vidijo širše. Ko razumejo, kaj se skriva za vedenjem ali posebnostjo drugega, razlike veliko lažje sprejmejo. Najmočnejše orodje za to je preprost pogovor. »Drugih orodij pravzaprav nimamo,« pravi. Otrokom poskušajo približati situacijo, jih spodbuditi k razmisleku in jim pokazati, da se lahko vsak od nas kdaj znajde v vlogi tistega, ki izstopa. »Ko nam uspe kakšnemu otroku pomagati, so to zlati trenutki zmagoslavja za nas, strokovne delavce. To je pravzaprav naš namen, vsakega otroka vključiti, da je sprejet in da se dobro počuti v šoli,« opiše Smrekar.

Barbara Smrekar: »Otroke pri tem, kako sprejemajo drugačnost, podcenjujemo.« FOTO: Leon Vidic

Drugačnost kot izhodišče, ne težava

Pri Eurospinu Slovenija so v letošnji kampanji izhajali iz zelo konkretnega opažanja, da drugačnost v družbi pogosto vodi v nesprejemanje, v skrajnih primerih tudi v medvrstniško nasilje. A namesto da bi to temo odpirali neposredno in z opozarjanjem na težave, so se odločili za drugačen pristop. »Zato smo se je lotili z drugega zornega kota in v ospredje postavili drugačnost. Ta pa je lahko tudi povezovalna nota,« pojasni Natalija Pagon, direktorica marketinga pri Eurospinu.

FOTO: Leon Vidic

V središču kampanje je preprosto in jasno sporočilo: drugačnost ni nekaj, česar bi se morali bati ali skrivati. »Lahko je tudi dar,« poudarja. Sprejemanje drugega kot drugačnega ni velik, nedosegljiv cilj, ampak niz majhnih odločitev, kako reagiramo ali pristopimo. Iz te ideje so nastali tudi Superspaki, ki že na prvi pogled izstopajo. So nenavadni, raznoliki, a hkrati topli in dostopni. »Izhajajo prav iz ideje drugačnosti,« pove Pagon. »So zelo drugačni, po drugi strani pa tudi zelo simpatični in prinašajo pozitivno sporočilo.« Vsak od njih nosi svojo vrednoto – pogum, posluh, potrpežljivost, sprejemanje – tiste lastnosti, ki jih otroci potrebujejo za odnose, pa tudi odrasli.

Vsebino ustvarja Vsebinski studio Delo mediji d.o.o.