Njun mali svet sredi Goričkega

Gostje so navdušeni nad čudovito prenovljeno prekmursko domačijo para arhitektov Maje in Gorana Dominka.
Fotografija: Domačija Pri Momi leži na vrhu hribčka na obrobju Kančevcev. Njen označevalec je mogočna lipa ob glavni hiši. FOTO: Vida Dimovska
Odpri galerijo
Domačija Pri Momi leži na vrhu hribčka na obrobju Kančevcev. Njen označevalec je mogočna lipa ob glavni hiši. FOTO: Vida Dimovska

Ko pridete s ceste na dvorišče domačije Pri Momi v Kančevcih na Goričkem, je kot da bi vstopili v majhen, topel, zelen in domačen svet zase. Zunanji, dirjajoči in podivjani svet se naenkrat zdi zelo oddaljen in neresničen. In tu ugotovite, da je le to, kar vlada v miru med obnovljenimi starimi stavbami domačije in v senci drevja okoli njih, tisto pravo, starožitno in samozadostno okolje, ki je po duši vsakomur.

Ta mali svet sta ustvarila, pravzaprav obnovila in poustvarila arhitekta Maja in Goran Dominko, ki sicer imata arhitekturni biro Kubico domino arhitekti, a sta se odločila, da se poskusita tudi v turizmu. In prvi odzivi po odprtju lani poleti so pokazali, da je bila odločitev pravilna: do konca leta so bili trije apartmaji domačije razprodani tujcem, na začetku tega leta so prav tako tujci termine rezervirali že skoraj za vse leto. Vmes je seveda prišla epidemija in tujci so morali rezervacije odpovedati, po sprostitvi omejitvenih ukrepov pa se za čudovito destinacijo zelo zanimajo tudi Slovenci.
 

Naložba po delu v Londonu


Dvorišče domačije je kot svet zase. FOTO: Jože Pojbič/Delo
Dvorišče domačije je kot svet zase. FOTO: Jože Pojbič/Delo


Za naložbo v butični turizem na Goričkem sta se Dominkova odločila po nekajletnem delu in bivanju v Londonu. »V obdobju finančne krize po letu 2008 sva se v Anglijo odpravila zaradi upada naročil pri nas. Tam sva sodelovala z birojem Mitzman Architects in samostojno delala za ugledne stranke, filmske igralce, glasbenike, zvezdnike ... Delo tam nama je dalo nove izkušnje in nov, drugačen pogled na nekatere stvari. Tako sva šele v Londonu dobila potrditev, kakšna dragocenost je naše Prekmurje, še posebej Goričko s svojo odmaknjenostjo in ohranjenostjo. V Londonu najbogatejši dajejo neznanske vsote denarja, da lahko živijo v mirnejšem in zelenem okolju londonskega obrobja in da so obenem petnajst minut vožnje oddaljeni od mesta. Na Goričkem za kaj takega ni treba porabiti milijonov – kjerkoli boste živeli, boste živeli v lepem in mirnem okolju in do Murske Sobote boste imeli petnajst minut vožnje ali le malo več. Mir, spokojni večeri, svetlobna neonesnaženost, čudoviti razgledi so prednosti, ki jih je treba na Goričkem izkoristiti ne za množični, ampak predvsem za butični turizem. Tu so še neurja lepša kot drugod! Zato sva se za naložbo na Goričkem odločila že med bivanjem v Angliji,« pripoveduje Goran Dominko.
 

Cimprana glavna hiša je dodana vrednost


V prostoru nekdanje gostilne in trgovine v cimprani glavni hiši je zdaj skupna zajtrkovalnica. FOTO: Vida Dimovska
V prostoru nekdanje gostilne in trgovine v cimprani glavni hiši je zdaj skupna zajtrkovalnica. FOTO: Vida Dimovska


Sklenila sta, da nekje na Goričkem kupita starejšo hišo, jo obnovita in preuredita za turizem. Vendar natančne predstave, kakšna naj bi ta hiša bila, na začetku nista imela. Le da mora biti v skladu z arhitekturno tradicijo pokrajine in da mora imeti preteklost, dušo. »Celo vrsto hiš, ki so bile naprodaj, sva si ogledala, a naju je pri vsaki kaj motilo. Ko pa sva našla to v Kančevcih s staro, tradicionalno prekmursko cimprano glavno hišo in s prav tako tradicionalnimi zidanimi gospodarskimi poslopji, sva takoj vedela, da je to, kar iščeva. Da je glavna hiša cimprana, torej grajena iz lesenih brun, ometana z ilovico in obeljena z apnenim beležem, sicer na začetku iskanja ni bil najin cilj, toda zdaj vidiva, da je bila odločitev prava in da je to tisto, kar vso domačijo naredi posebno privlačno in zanimivo.«



Obnova in preurejanje sta trajala tri leta, stala pa slabega pol milijona evrov, a Goran poudarja, da bi stalo še veliko več, če to ne bi bil skupni projekt širše družine, katere člani so pomagali vsak po svojih zmožnostih in sposobnostih. »Izvedbe pravzaprav nismo mogli predati kakšnemu gradbenemu podjetju, saj je bilo vse predvsem ročno delo s sprotnim prilagajanjem in številnimi spremembami. Veliko materialov, ki smo jih morali zamenjati, smo pri obnovi ponovno uporabili. Tako smo na primer iz starih desk iz šupe izdelali vratca kuhinjskih elementov in nekatera vrata v apartmajih.«
 

Nista hotela muzeja na prostem


V kuhinji v glavni hiši prevladuje globalizirana podeželska estetika. FOTO: Vida Dimovska
V kuhinji v glavni hiši prevladuje globalizirana podeželska estetika. FOTO: Vida Dimovska


Arhitekturno sta Dominkova ohranila osnovno postavitev, gabarite in obliko stavb, ki lepo objemajo dvorišče in ga zapirajo pred okolico. Tudi zunanjščina stavb je ostala zelo tradicionalna, posebno so se potrudili pri cimprani glavni hiši in jo obnovili po starih gradbenih postopkih. Notranjost in pritikline pa niso strogo del prekmurske tradicije. »Čeprav je cimprana glavna hiša del prekmurske stavbne dediščine, ki hitro izginja, iz nje nisva hotela napraviti skansna, nisva torej hotela delati verne kopije tradicionalne razporeditve prostorov v takšnih kmečkih hišah, prav tako nisva hotela kopirati tradicionalne notranje opreme in barv. Pohištvo in leseni stropovi v starih prekmurskih cimpračah so bili v glavnem temnih barv, pohištvo pa je bilo precej skromno. Ker sva objekt pripravljala za prijetno bivanje gostov, nisva mogla obnavljati v takšnem mračnem, nespodbudnem stilu. Zato sva se potrudila, da so vsi prostori čim svetlejši, tudi lesene stropove, kjer so ohranjeni, smo obrusili in jih pustili v svetlejši barvi. Enako velja za notranjo opremo: čeprav smo ohranili in obnovili veliko originalnih kosov pohištva te domačije in prinesli stare kose pohištva še od drugod iz Prekmurja, ni 'muzejska'. S svetlimi barvami in nekaterimi za te kraje netipičnimi rešitvami sva notranjosti hotela dati bolj globaliziran, svetovljanski podeželski pridih. Kuhinjo sva tako nekoliko posodobila in poskrbela za boljšo funkcionalnost, a sva na primer v njej ohranila originalno krušno peč.«
 

Gümla je postala prostor za druženje


Goran Dominko v nekdanji šupi, prekmursko gümli, ki je zdaj prostor za druženje. FOTO: Jože Pojbič/Delo
Goran Dominko v nekdanji šupi, prekmursko gümli, ki je zdaj prostor za druženje. FOTO: Jože Pojbič/Delo


S prenovo so tako stavbe in prostori kančevske domačije dobili novo podobo in novo namembnost. V glavni, cimprani hiši je velik apartma z devetimi posteljami, v prostoru na čelu hiše, kjer sta bili nekoč vaška gostilna in trgovina, pa je skupna zajtrkovalnica. V gospodarskem poslopju sta nastala dva štiriposteljna apartmaja: v povsem predelanem kravjem hlevu, v katerem so ohranili tradicionalni zidan obokan strop, je apartma Štala, poleg njega pa je v prostoru, v katerem so nekoč sušili pridelke, apartma Granar. Velika šupa, prekmursko gümla, je postala skupni prostor za druženje vseh gostov, za njo pa je, skrit pred pogledi s ceste, manjši ogrevan bazen. »Vem, da nekoč na prekmurskih kmetijah niso imeli kopalnih bazenov in da to nikakor ni del tradicije, toda sodobni turisti v butičnem objektu takšnega standarda, kot je naš, bazen pričakujejo kot del ponudbe. Zato smo ga zgradili, a smo ga umestili za šupo na takšnem kraju, da ni zelo na očeh, pa tudi izvedba je takšna, da ne izstopa pretirano.«

Prav tako netradicionalna je sončna elektrarna, ki so jo postavili na domačiji, toda Goran Dominko pravi, da hočejo biti čim bolj samozadostni in samooskrbni. Tudi zato imajo v sklopu domačije velik zelenjavni vrt, za katerega skrbi Majina mama in na katerem si lahko gostje naberejo sveže in zdrave sestavine za kuhanje prekmurskih jedi, ki jim jih priporočata Maja in Goran.
Dominkova sta lansko jesen prejela nagrado občine Moravske Toplice za vzorno obnovljeno domačijo. »Vesela sva nagrade ne toliko kot arhitekta, ampak kot investitorja, ki sva s tem morda dala pogum za kaj podobnega tudi drugim.«

Preberite še:

Komentarji: