Ob stoletnici trije novi muzeji

Razglašajo jih kot žive lokacije za poučevanje in seznanjanje z zapuščino slavne umetniške šole.

Objavljeno
04. oktober 2019 12.00
Posodobljeno
04. oktober 2019 12.45
V fasadi novega Bauhausovega muzeja v Dessauu se zrcalita mesto in park. FOTO: Hartmut Boesener
»Želimo ohraniti raznoliko zapuščino Bauhausa in njegove pionirske ideje,« je nedavno dejala nemška kanclerka Angela Merkel, ko je v Dessauu prerezala otvoritveni trak novega muzeja Bauhausove fundacije, enega od vrhuncev leta, ko v Nemčiji praznujejo stoto obletnico ustanovitve slavne umetniške šole, ki je z uveljavitvijo modernističnih načel za vselej spremenila tudi arhitekturo in oblikovanje.

Za novi muzej so namenili 28 milijonov evrov, zgradili pa so ga po načrtih mladega arhitekturnega biroja Addende (tedaj še Gonzales Hinz Zabala) iz Barcelone, ki je leta 2015 zmagal na natečaju v konkurenci 831 idejnih rešitev z vsega sveta. Pravzaprav si je zmagovalno mesto delil z arhitekturno rešitvijo newyorškega biroja Young & Ayata (ter krajinsko ureditvijo Misako Murata), ki si je muzej zamislil kot izstopajoč grozd organskih oblik. Naposled se je uresničil zadržan španski predlog, ki že na prvi pogled dodobra uveljavlja Bauhausovo načelo, da je manj več.

Toda arhitekt Roberto González na vprašanje, koliko Bauhausa se skriva v arhitekturi muzeja, odgovarja, da nič ni bilo neposredna preslikava, so pa kot arhitekti iz Barcelone vselej imeli tesno »razmerje« z enim najvidnejših predstavnikov Bauhausa, arhitektom ter tretjim in zadnjim direktorjem šole Miesom van der Rohejem oziroma njegovim paviljonom v Barceloni. »Ko smo videli natečaj za muzej, smo v njem takoj prepoznali izziv,« je povedal.
 

V črno betonsko škatlo


image
Muzej je črna kocka, ki se kot zapuščina Bauhausa dviga nad glavami obiskovalcev, spodaj je večnamenski prostor, namenjen aktualnim dogajanjem. FOTO: Thomas Meyer/ Ostkreuz


Muzej je postavljen v središče Dessaua, tako rekoč med mesto in park, osnovni koncept, ki so mu sledili Addende arhitekti, pa je bil ustvariti velik, prilagodljiv prostor tako za razstave kot delavnice, ne da bi čutili omejitve arhitekture, kar je bila tudi želja naročnika. Njegovo poglavitno zahtevo, da mora muzej imeti 1500 kvadratnih metrov razstavnega prostora (zdaj ga ima 2100), v katerem morajo biti idealne konservatorske razmere, eksponati pa zaščiteni pred soncem, so pretopili v črno betonsko škatlo, ki lebdi nad tlemi.

Uporabili so princip mostu, ki ga je pri gradnji šolskega poslopja leta 1926 v istem mestu uporabil tudi ustanovitelj šole, arhitekt Walter Gropius, stvari pa prignali na rob statične vzdržnosti, saj 105-metrska stavba stoji le na dveh, petdeset metrov oddaljenih stopniščih. »Črna škatla se dviga pet metrov nad glavami obiskovalcev. Vedno je tam, prisotna – kot zapuščina Bauhausa, in da bi občutili stavbo, sploh ni treba skozi razstavo.
 

Zimski plašč iz stekla


Že Open Space v pritličju ponuja prostor za sodobne umetniške perspektive in je pogled proti prihodnosti, ki je odprta, fleksibilna in vsakomur izreka dobrodošlico,« jo pojasnjuje arhitekt Roberto González. Ker je v Desauu veliko dežja, pozimi pa mraz, prostora pod črno škatlo niso mogli pustiti odprtega, zato so stavbo v zraku obdali z nekakšnim zimskim plaščem iz stekla. V njem se z ene strani zrcali mesto, z druge park. Muzej pa ima tudi peto fasado, to je ozelenjena streha, ki je pravzaprav simbolna ohranitev delčka parka, za katero se skriva tudi praktičen razlog – rastlinje je za izolacijo.

González je Dessau prvič obiskal leta 2005. »Videl sem prekrasno Bauhausovo šolo in vrstne hiše za mojstre oziroma profesorje. Tedaj sem pomislil, to je Dessau. Pri natečaju za muzej smo združili vse, kar smo vedeli o središču mesta. Kar pa ni bilo veliko. Ugotovili smo, da je pri novem muzeju zelo pomembna lokacija. Ljudje gledajo stavbo z železniških tirov. Kaj je na drugi strani, pa človek hitro spregleda, in to smo imeli v mislih, ko smo drugič obiskali Dessau. Na mesto smo pogledali z drugimi očmi in se vprašali: kaj bi zbudilo obiskovalčevo zanimanje. Sprehodili smo se po vseh ulicah, ki vodijo v park, da bi razumeli, kaj obiskovalci vidijo na njihovi poti do muzeja. Muzej Bauhausa deluje kot meja in povezava med mestom in parkom. Obe strani stavbe sta enaki, toda odvisno od svetlobe se okolica v njej različno zrcali. Trenutek, ko vstopiš v stavbo, je čaroben. Takoj si v njeni sredici. Vse se zdi odprto, transparentno in fluidno.«

image
Med zahtevami je bilo 1500 kvadratnih metrov razstavnega prostora v idealnih konservatorskih razmerah in brez dnevne svetlobe. FOTO: Thomas Meyer/ Ostkreuz

 

Prespati kot profesorji in študentje


Čeprav Fundacija Bauhaus Dessau hrani okoli 49.000 enot in slovi kot druga največja na svetu ter v muzej trenutno vabi z razstavo več kot tisoč eksponatov pod naslovom Versuchsstätte Bauhaus. The Collection (Poskusno mesto Bauhaus: Zbirka), je ideje Bauhausa vendarle mogoče najbolj pristno spoznati v arhitekturnih stvaritvah. V Dessauu že trinajst let ponujajo svojevrstno izkušnjo, saj je v petnadstropni Bauhausovi stavbi, zgrajeni po načrtih Walterja Gropiusa leta 1926, mogoče tudi prespati.

V Prellerhaus, poimenovani po weimarski stavbi in v poklon weimarskemu slikarju Friedrichu Prellerju, je bilo v njej prvotno 28 studiev oziroma apartmajev, velikih dvajset kvadratnih metrov, ki so jih uporabljali mladi profesorji in njihovi študentje za življenje in delo. Tam so med drugim delali in bivali Josef Albers, Herbert Bayer, Hannes Meyer in Marcel Breuer, v tako imenovanem damskem nadstropju pa Gertrud Arndt, Marianne Brandt, Gunta Stölzl in Anni Albers.

Studie je leta 1930 profesor, pozneje pa tretji in zadnji direktor Bauhausove šole Ludwig Mies van der Rohe združil v večje učilnice. Po prenovi po prvotnih načrtih leta 2006 ima stavba 23 studiev, a kot piše na spletni strani, so vsi zaradi velikanskega zanimanja ob 100. obletnici Bauhausa med vikendi že razprodani do konca letošnjega leta. V njihovi spletni trgovini pa si je med drugim mogoče (za zasoljenih 520 evrov) naročiti volneno odejo z vzorcem profesorice tekstilnega oblikovanja Gunte Stölzl (angleškega proizvajalca Wallace Sewell), kakršne imajo v Prellerhausu, in se z njo, denimo, za tolažbo pokriti doma.
 

Tudi v Weimarju


Poleg Gropiusove šolske stavbe in hiš profesorjev se Dessau ponaša tudi z arhitekturo Miesa van der Roheja. To je pravzaprav majhen kiosk, vgrajen v ograjo na vzhodnem delu kompleksa hiš, ki je bil iz neznanih razlogov uničen v 60. letih. Videti je kot odprtina z oknom v ograji Gropiusove hiše in je nadkrita z ravno streho, z notranje strani pa ni bil viden. V njem so prodajali brezalkoholne pijače, sladkarije, tobačne izdelke in razglednice.

Potem ko so berlinski arhitekti BFM pred petimi leti urbanistično prenovili območje hiš, se je po več kot sedemdesetih letih vrnil tudi kiosk. Ponovno so ga odprli pred tremi leti, v njem pa ob poletnih koncih tedna prodajajo osvežilne pijače in kavo. Od letošnjega aprila pa si je v tem kompleksu mogoče ogledati tudi prenovljeno hišo, v kateri sta v 20. letih živela ena od vodilnih umetnikov tistega časa Vasilij Kandinski in Paul Klee z družinama.

Ob stoti obletnici ustanovitve Bauhausa so tudi v Weimarju, kjer se je šola rodila leta 1919 in vztrajala do leta 1925, dobili nov, na prvi pogled prav tako zadržan muzej po načrtih nemške arhitektke Heike Hanade. Videti je kot kvadrasta betonska stavba, ki jo prekinja le nekaj oken in vhod, ponoči pa jo kot vzporednice po celotnem obodu osvetljujejo led luči. V Berlinu, kamor se je šola kot »leglo boljševizma«, »zbirališče židov« in »središče komunističnih intelektualcev« po nacističnem zaprtju v Dessau preselila leta 1932, a je čez leto nehala obstajati, so junija letos začeli uresničevati projekt povečanja in prenove Bauhausovih arhivov.

image
Bildnachweis siehe Beschreibung Zbirka Bauhausove fundacije v Dessauu hrani kar 49.000 enot in je druga največja na svetu. FOTO: Ludwig Grote, Christian Bildnachweis Siehe Beschreibung


Odprli naj bi jih čez tri leta. Vse tri nove muzeje Bauhausa razglašajo kot žive lokacije za poučevanje in seznanjanje z zapuščino Bauhausa. Unesco jo je kot svetovno kulturno dediščino zaščitil že leta 1996, ko je na seznam vpisal Bauhausovo šolsko zgradbo in hiše profesorjev v Dessauu ter poslopje nekdanje združene šole za umetnost in umetno obrt ter enodružinsko hišo (Haus am Horn) v Weimarju. Predlani so ga razširili še z arhitekturo, ki je nastala pod vodstvom drugega direktorja, arhitekta Bauhausa Hannesa Meyerja: s stanovanjsko sosesko (znano pod imenom hiše z balkonskim dostopom) iz leta 1929 v Dessauu in nekdanjo šolo nemškega trgovskega združenja ADGB v Bernauu pri Berlinu iz leta 1930.