Oblikovanje spomina na temačno dediščino
Na spominsko območje sv. Urha nad Ljubljano se po treh desetletjih vrača stalna razstava o dogajanju med drugo svetovno vojno in tik po njej.
Odpri galerijo
Odprtje stalne razstave na sv. Urhu je zadržal koronavirus, zdaj jo napovedujejo v začetku jeseni. Fotografije arhiv Atelier arhitektov
Medtem ko so danes poti v zelenje Sv. Urha nad Ljubljano priljubljene za vsakdanje sprehode ali vožnjo s kolesom, tudi kot izhodiščna točka proti Orlam, pa je to območje zelo zaznamovano z dogodki med drugo svetovno vojno in zato spomeniško zaščiteno. O tem, kaj se je tu in tudi širše v Ljubljani dogajalo med letoma 1941 in 1945, bo po 28 letih znova pripovedovala stalna razstava. Vsebinsko jo je pripravil kustos ljubljanskega mestnega muzeja dr. Blaž Vurnik, postavili pa so jo v minimalno obnovljeni mežnariji. Odprtje so načrtovali že minuli mesec, toda koronavirus ga je prestavil (predvidoma) v zgodnjo jesen.
»Vsebina razstave umešča dogajanje na Urhu v širši kontekst druge svetovne vojne, okupacije, kolaboracije in odpora ter pojasnjuje vlogo postojanke pri sv. Urhu med vojno ter na koncu oblikovanje spomina v kontekstu te, tako imenovane temačne dediščine. Kot celota opozarja na grozodejstva, ki so se na Urhu dogajala, in na pomen odpora ter obenem na nesmiselnost nasilja in nacionalnega razdora. Čeprav ne z neštetimi detajli, razstava priča tudi o množičnosti osebnih in družinskih tragedij, na katere je spomin v krajih pod Urhom še vedno živ,« prenovljeno razstavo povzema avtor Vurnik in dodaja, da je bila večina razstavljenih fotografij reproducirana že tudi na prejšnji.
Prvo razstavo so postavili v cerkvi v prvi polovici 50. let, ko so po načrtih arhitekta prof. Borisa Kobeta spomeniško uredili okolico, leta 1982 pa so v mestnem muzeju pripravili novo razstavo na 47 panojih, na katerih so bili razstavljeni faksimili arhivskih dokumentov in fotografij, besedila in maketa celotnega območja, ki jo še vedno hranijo v muzejskem depoju, ter kovinska knjiga z imeni žrtev. Po vrnitvi objekta Rimskokatoliški cerkvi leta 1992 je muzej razstavo pospravil in odpeljal, povzema sogovornik. Med predmeti na razstavi je bil poleg knjige z imeni žrtev le še kip talca Marjana Keršiča Belača, ki je danes prav tako shranjen v njihovem muzeju.
Novo razstavo sta v prostor mežnarije in njenih kletnih prostorov postavila arhitekta Jurij Kobe in Maja Kovačič (Atelier arhitekti), poleg tega sta objekt minimalno dopolnila. Kobeta so k projektu povabili kot dediča avtorskih pravic očeta Borisa Kobeta, pa tudi kot arhitekta, ki se posveča intervencijam v kulturno zaščitene objekte, in to že pred petnajstimi leti, še pod županovanjem Danice Simšič, ko je bilo sklenjeno, da se spomeniški kompleks na Sv. Urhu sanira, tudi kot muzej.
Pred trinajstimi leti so postavili informativno tablo in ob rob kostnice položili kovinski trak z vgraviranimi imeni takrat znanih žrtev, ki pa so ga kmalu ukradli. Vmes so identificirali še nekatere žrtve, ki so tako dobile mesto spomina v novem spomeniku. Ko je ljubljanska občina po dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkih leta 2015 postala lastnica objekta nekdanje mežnarije, so se v sodelovanju z Muzejem in galerijami mesta Ljubljane lotili priprave projektov za ureditev prostorov in razstave. Še pred dobrim desetletjem so se, kot pričajo časopisni članki, v kleti tega spomenika nabirale smeti in narkomanske igle, »nekdanja domobranska mučilnica je bila stranišče in prostor za zabave«.
Po vojni so svojci v okolici začeli izkopavati posmrtne ostanke žrtev in jih prenašati na pokopališče. Med 29. oktobrom in 16. novembrom 1945 so med organiziranim izkopom na pobočjih okoli cerkve in v smeri proti Molniku našli posmrtne ostanke 79 ljudi. Dve leti pozneje so ostanke žrtev iz začasnega skupnega groba prenesli v grobnico nedaleč od cerkve. V kostnici so pokopani tudi nekateri partizani, ki so padli ob poskusu zavzetja postojanke 18. septembra 1943, in tisti, ki so padli na Javorovici 14. marca 1944.
Že Boris Kobe je podrto mežnarijo nadkril s streho za primer, da obiskovalca ujame dež, ter po obodu podrtih sten postavil leseno klop, na katero so lahko, denimo, med razlago učiteljice sedli učenci. Jurij Kobe in njegova sodelavka Maja Kovačič sta odprte dele objekta zastrla z mrežnimi elementi, kar ni le uporabna zaščita pred pticami, temveč tudi napoved posebnega dogodka v prostoru. V kletne prostore, kjer so bili ujeti zaprti in mučeni, nista posegala, le zadržano sta jih osvetlila. Novi sta samo kovinski vratni krili, na katerih so nameščene fotografije identificiranih žrtev in ki sta simbolično tako široki, da ju ni mogoče več zapreti.
»Tudi pristop k nadaljevanju očetovega dela je oblikovalo načelo, ki ga spoštujemo pri vseh naših nalogah, ki se dotikajo tem 'dograditve, adaptacije, nadaljevanja uporabe'. Vedno je tu vprašanje avtorju originala: kaj bi ta naredil v podobni situaciji, kakšen bi bil njegov odgovor. Toda od tega pričakovanega odgovora se je treba vendarle oddaljiti toliko, da obiskovalec ne bi bil v dilemi, kaj je original in kaj je dodano,« pripoveduje arhitekt.
Na vprašanje, kako se lotiti prikaza temačne zgodovine, nacionalnih grozot in osebnih, družinskih tragedij, sogovornika odgovarjata, da je vselej vprašanje, kje se zadržati, da ne zaideš v hudo patetiko. Zato je tudi ta razstava oblikovana po eni strani s prikazom bolj kot ne faktografskih podatkov o medvojnem dogajanju v Ljubljani in predvsem na Sv. Urhu, po drugi pa ima nekaj ambientalnih poudarkov, ki govorijo sami zase, brez besed, brez razlage.
Mežnarija oziroma ostanek njene kleti: Med vojno je bila urejena kot kasarna okupatorjev, najprej Italijanov, nato Nemcev in njihovih slovenskih kolaboracionistov, domobrancev. V njej so žrtve, pripadnike in sodelavce Osvobodilne fronte, mučili in od tam odvedli na usmrtitev v bližnji gozd. Stene kletnih prostorov naj bi bile večkrat prebeljene, da so prekrili sledove krvi. Leta 2005 je bila prenovljena.
Cerkev sv. Urha: Podružnična cerkev, posvečena nemškemu škofu Ulriku, je bila večkrat prezidana, nazadnje v 18. stoletju. Med vojno je bila utrdba s strojniškim gnezdom v zvoniku, po vojni so njeno notranjost preuredili v krajevni muzej. Leta 1955 so v njej odprli razstavo o grozodejstvih urhovske domobranske posadke, odstranili so jo v začetku 90. let, ko je bila cerkvi po denacionalizaciji povrnjena prvotna namembnost. Do prenove leta 2006 so bili v cerkvenem stolpu še vidni sledovi krogel.
Skupno grobišče s spomenikom: Decembra 1945 so za spomenik urhovskim žrtvam in skupno grobnico sprejeli osnutek akademskih kiparjev Karla Putriha in Zdenka Kalina ter arhitekta prof. Borisa Kobeta. Spomenik je obložen z istrskim kamnom. Na vogalih so kamniti figuralni reliefi z motivi beguncev in pomoči ranjencu (Putrih) ter motivi talcev in mučencev (Kalin). Med letoma 1948 in 1951 so bili izklesani kamniti reliefi, leta 1954 pa dokončane bronaste figure. Celostna podoba ambientalne rešitve območja je bila izvedena po Kobetovih načrtih (1955).
Lipa: Kovinski obroč na lipi, ki je bil namenjen privezovanju in mučenju pred ustrelitvijo, je zdaj vraščen vanjo.
Gospodarsko poslopje: Po vojni je bilo prenovljeno v informativno pisarno, dozidano je bilo stanovanje.
Povzeto in dopolnjeno po zapisu višje konservatorke Saše Renčelj Škedelj z zavoda za varstvo kulturne dediščine.
»Vsebina razstave umešča dogajanje na Urhu v širši kontekst druge svetovne vojne, okupacije, kolaboracije in odpora ter pojasnjuje vlogo postojanke pri sv. Urhu med vojno ter na koncu oblikovanje spomina v kontekstu te, tako imenovane temačne dediščine. Kot celota opozarja na grozodejstva, ki so se na Urhu dogajala, in na pomen odpora ter obenem na nesmiselnost nasilja in nacionalnega razdora. Čeprav ne z neštetimi detajli, razstava priča tudi o množičnosti osebnih in družinskih tragedij, na katere je spomin v krajih pod Urhom še vedno živ,« prenovljeno razstavo povzema avtor Vurnik in dodaja, da je bila večina razstavljenih fotografij reproducirana že tudi na prejšnji.
Gabrijel Capuder, prvi poveljnik vaške straže v Bizoviku, pred bunkerjem na Urhu. Januarja 1943 so ga zaradi nasilništva in ropanja Italijani sami izključili iz MVAC. Foto hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Prvo razstavo so postavili v cerkvi v prvi polovici 50. let, ko so po načrtih arhitekta prof. Borisa Kobeta spomeniško uredili okolico, leta 1982 pa so v mestnem muzeju pripravili novo razstavo na 47 panojih, na katerih so bili razstavljeni faksimili arhivskih dokumentov in fotografij, besedila in maketa celotnega območja, ki jo še vedno hranijo v muzejskem depoju, ter kovinska knjiga z imeni žrtev. Po vrnitvi objekta Rimskokatoliški cerkvi leta 1992 je muzej razstavo pospravil in odpeljal, povzema sogovornik. Med predmeti na razstavi je bil poleg knjige z imeni žrtev le še kip talca Marjana Keršiča Belača, ki je danes prav tako shranjen v njihovem muzeju.
»Tudi Slovenci znamo biti kruti«
Zgodovinar, akademik dr. Jože Pirjevec: »Jasno je, da moramo o vsem vedeti čim več. Svojo zgodovino moramo sprejeti, kakršna je, a jo razlagati z določenim odmikom in pri tem ne pozabiti, kdo se je boril za svobodo in kdo za hlapčevstvo. Tudi v novi knjigi Partizani (pravkar je izšla pri Cankarjevi založbi) nisem nič skrival, na široko sem napisal, kako so bili pobiti tudi domobranci, da je to zločin, ki ga je treba obtožiti in obsoditi. Vse to je del naše zgodovine, in tudi Slovenci znamo biti kruti kot vsi drugi narodi. Sv. Urh spada v atmosfero druge svetovne vojne, pravzaprav približevanja njenemu koncu, ko sta sovraštvo in krutost napredovala zaradi vseh že doživetih grozot. Vojna ne prizanaša ne žrtvam ne krvnikom.«Vrata, ki se jih ne da več zapreti
Novo razstavo sta v prostor mežnarije in njenih kletnih prostorov postavila arhitekta Jurij Kobe in Maja Kovačič (Atelier arhitekti), poleg tega sta objekt minimalno dopolnila. Kobeta so k projektu povabili kot dediča avtorskih pravic očeta Borisa Kobeta, pa tudi kot arhitekta, ki se posveča intervencijam v kulturno zaščitene objekte, in to že pred petnajstimi leti, še pod županovanjem Danice Simšič, ko je bilo sklenjeno, da se spomeniški kompleks na Sv. Urhu sanira, tudi kot muzej.
Pred trinajstimi leti so postavili informativno tablo in ob rob kostnice položili kovinski trak z vgraviranimi imeni takrat znanih žrtev, ki pa so ga kmalu ukradli. Vmes so identificirali še nekatere žrtve, ki so tako dobile mesto spomina v novem spomeniku. Ko je ljubljanska občina po dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkih leta 2015 postala lastnica objekta nekdanje mežnarije, so se v sodelovanju z Muzejem in galerijami mesta Ljubljane lotili priprave projektov za ureditev prostorov in razstave. Še pred dobrim desetletjem so se, kot pričajo časopisni članki, v kleti tega spomenika nabirale smeti in narkomanske igle, »nekdanja domobranska mučilnica je bila stranišče in prostor za zabave«.
Prvo javno zaslišanje na Sv. Urhu 9. julija 1945. Obtoženec Alojz Svetek je bil obsojen na smrt z obešenjem. Foto Rudi Vavpotič, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Od koder se nihče ni vrnil živ
Med drugo svetovno vojno, leta 1942, je bila pod okriljem italijanskega okupatorja na območju Sv. Urha ustanovljena vojaška postojanka prostovoljne protikomunistične milice (MVAC), v kateri so delovali tudi pripadniki kolaboracijskih enot, po kapitulaciji Italije in do konca vojne pa so delovali kot pomožna nemška policijska enota (Slovenischer Landeswehr). Kot je mogoče izvedeti s plakatov na razstavi, so v postojanki zasliševali, mučili in ubijali borce ter aktiviste Osvobodilne fronte, zato je Sv. Urh v okupirani Ljubljani postal sinonim za kraj, od koder se nihče ni vrnil živ. Od tam se po koncu vojne niso vrnili niti tisti, ki so tam do tedaj »sodili«. Poleti pred 75 leti so izvedli javna zaslišanja ujetih kolaboracionistov in večino obsodili na smrt.Po vojni so svojci v okolici začeli izkopavati posmrtne ostanke žrtev in jih prenašati na pokopališče. Med 29. oktobrom in 16. novembrom 1945 so med organiziranim izkopom na pobočjih okoli cerkve in v smeri proti Molniku našli posmrtne ostanke 79 ljudi. Dve leti pozneje so ostanke žrtev iz začasnega skupnega groba prenesli v grobnico nedaleč od cerkve. V kostnici so pokopani tudi nekateri partizani, ki so padli ob poskusu zavzetja postojanke 18. septembra 1943, in tisti, ki so padli na Javorovici 14. marca 1944.
Že Boris Kobe je podrto mežnarijo nadkril s streho za primer, da obiskovalca ujame dež, ter po obodu podrtih sten postavil leseno klop, na katero so lahko, denimo, med razlago učiteljice sedli učenci. Jurij Kobe in njegova sodelavka Maja Kovačič sta odprte dele objekta zastrla z mrežnimi elementi, kar ni le uporabna zaščita pred pticami, temveč tudi napoved posebnega dogodka v prostoru. V kletne prostore, kjer so bili ujeti zaprti in mučeni, nista posegala, le zadržano sta jih osvetlila. Novi sta samo kovinski vratni krili, na katerih so nameščene fotografije identificiranih žrtev in ki sta simbolično tako široki, da ju ni mogoče več zapreti.
Vrata v mučilnico, ki so tako široka, da se jih simbolično ne da več zapreti, nosijo fotografije žrtev.
»Tudi pristop k nadaljevanju očetovega dela je oblikovalo načelo, ki ga spoštujemo pri vseh naših nalogah, ki se dotikajo tem 'dograditve, adaptacije, nadaljevanja uporabe'. Vedno je tu vprašanje avtorju originala: kaj bi ta naredil v podobni situaciji, kakšen bi bil njegov odgovor. Toda od tega pričakovanega odgovora se je treba vendarle oddaljiti toliko, da obiskovalec ne bi bil v dilemi, kaj je original in kaj je dodano,« pripoveduje arhitekt.
Na vprašanje, kako se lotiti prikaza temačne zgodovine, nacionalnih grozot in osebnih, družinskih tragedij, sogovornika odgovarjata, da je vselej vprašanje, kje se zadržati, da ne zaideš v hudo patetiko. Zato je tudi ta razstava oblikovana po eni strani s prikazom bolj kot ne faktografskih podatkov o medvojnem dogajanju v Ljubljani in predvsem na Sv. Urhu, po drugi pa ima nekaj ambientalnih poudarkov, ki govorijo sami zase, brez besed, brez razlage.
Imena žrtev na obodu kostnice
Spominsko območje sv. Urh
V 50. letih je bilo urejeno v spomin na žrtve pobojev med oktobrom 1943 in majem 1944. Za spomenik je bilo razglašeno leta 1984, v register nepremične kulturne dediščine vpisano leta 1996, leta 2003 pa novelirano v kulturni spomenik lokalnega pomena.Mežnarija oziroma ostanek njene kleti: Med vojno je bila urejena kot kasarna okupatorjev, najprej Italijanov, nato Nemcev in njihovih slovenskih kolaboracionistov, domobrancev. V njej so žrtve, pripadnike in sodelavce Osvobodilne fronte, mučili in od tam odvedli na usmrtitev v bližnji gozd. Stene kletnih prostorov naj bi bile večkrat prebeljene, da so prekrili sledove krvi. Leta 2005 je bila prenovljena.
Cerkev sv. Urha: Podružnična cerkev, posvečena nemškemu škofu Ulriku, je bila večkrat prezidana, nazadnje v 18. stoletju. Med vojno je bila utrdba s strojniškim gnezdom v zvoniku, po vojni so njeno notranjost preuredili v krajevni muzej. Leta 1955 so v njej odprli razstavo o grozodejstvih urhovske domobranske posadke, odstranili so jo v začetku 90. let, ko je bila cerkvi po denacionalizaciji povrnjena prvotna namembnost. Do prenove leta 2006 so bili v cerkvenem stolpu še vidni sledovi krogel.
Skupno grobišče s spomenikom: Decembra 1945 so za spomenik urhovskim žrtvam in skupno grobnico sprejeli osnutek akademskih kiparjev Karla Putriha in Zdenka Kalina ter arhitekta prof. Borisa Kobeta. Spomenik je obložen z istrskim kamnom. Na vogalih so kamniti figuralni reliefi z motivi beguncev in pomoči ranjencu (Putrih) ter motivi talcev in mučencev (Kalin). Med letoma 1948 in 1951 so bili izklesani kamniti reliefi, leta 1954 pa dokončane bronaste figure. Celostna podoba ambientalne rešitve območja je bila izvedena po Kobetovih načrtih (1955).
Lipa: Kovinski obroč na lipi, ki je bil namenjen privezovanju in mučenju pred ustrelitvijo, je zdaj vraščen vanjo.
Gospodarsko poslopje: Po vojni je bilo prenovljeno v informativno pisarno, dozidano je bilo stanovanje.
Povzeto in dopolnjeno po zapisu višje konservatorke Saše Renčelj Škedelj z zavoda za varstvo kulturne dediščine.
