V Delovem podlistku: Gisèle Pelicot, zgodba, ki je pretresla svet

V Delovem podlistku lahko bralci prebirajo eno najbolj pričakovanih in pretresljivih knjig tega leta – spomine Gisèle Pelicot, ženske, katere zgodba je pretresla Francijo in svet.

Knjiga Živim naprej (izvirni naslov Et la joie de vivre) ni samo pričevanje o grozljivi izkušnji, ampak predvsem zgodba o preživetju, dostojanstvu in človeku, ki se po popolnem uničenju zaupanja odloči, da bo svoje življenje vzel nazaj v svoje roke.

Gisèle Pelicot je postala svetovni simbol poguma, ko se je med sojenjem nekdanjemu možu Dominiqueu Pelicotu odločila, da se odpove anonimnosti. Ni želela, da bi se žrtev skrivala, storilci pa bi ostali v ozadju. Njeno sporočilo je bilo preprosto, a jasno: sram ne sme pripadati žrtvam, ampak tistim, ki so nasilje povzročili. Prav ta odločitev je iz osebne tragedije naredila javni boj za dostojanstvo številnih drugih žensk, njo pa spremenila v globalno ikono boja proti spolnemu nasilju.

Najbolj pretresljiv del njene zgodbe ni le to, kar se ji je zgodilo, ampak dejstvo, da je desetletja živela ob človeku, o katerem je verjela, da ga pozna. Dominique Pelicot, njen mož skoraj pet desetletij in oče njunih treh otrok, je skrivaj organiziral spolno zlorabljanje žene, jo brez njene vednosti omamljal ter dejanja snemal in hranil posnetke.

Med letoma 2011 in 2020 je po spletu vabil druge moške, da so prihajali v njun dom v Mazanu in sodelovali pri zlorabah, medtem ko ona za to ni vedela. Ko je resnica septembra 2020 prišla na dan, se ni sesul le njen zakon, ampak tudi podoba preteklosti, družinsko življenje in vse, v kar je verjela.

Na ruševinah

Toda knjiga ni napisana kot zgodba o maščevanju. Naslov knjige, pa naj je v francoščini, angleščini (A Hymn to Life: Shame Has to Change Sides) ali slovenščini, je pogumno kljubovalen. Po vsem, kar je prestala, govori o tem, da jim ni uspelo vzeti najpomembnejšega: njene prihodnosti.

Knjiga tudi ni klasičen življenjepis, ampak osebno pričevanje o obdobju po razkritju zločinov njenega nekdanjega moža. Pelicotova se vrača tudi v preteklost, a v ospredju ostajata zlom zaupanja, sojenje in pot, kako je po nepredstavljivi izdaji znova sestavila svoje življenje.

Knjiga Gisèle Pelicot ni ostala samo francoski literarni dogodek. Februarja je izšla sočasno v približno 22 jezikih in dosegla vrhove lestvic v več državah, med drugim v Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji in na Norveškem. Kot je sama povedala v enem od intervjujev po izidu: »Morala sem se ponovno sestaviti na ruševinah. Nisem hotela ostati uničena, hotela sem se pobrati.«

Pariški Le Monde je ob izidu poudaril, da svojo zgodbo pripoveduje »brez patosa« ter da ne išče ne sočutja ne občudovanja, ampak si predvsem ponovno prisvaja lastno zgodbo. Britanski Guardian je knjigo označil kot pretresljiv, a opolnomočujoč zapis osebne travme in preobrazbe.

Tudi sicer kritiki poudarjajo, da to ni samo knjiga o zločinu, ampak predvsem o tem, kaj človeku ostane, ko mu nekdo poskuša vzeti spomin, dostojanstvo in občutek varnosti.