Odprte duri na vrt Lili Novy kluba Pen
Pod osveženo podobo gostinskega vrta vile na Tomšičevi 12 se je podpisal biro Triiije arhitekti v sodelovanju s krajinskim arhitektom Svitom Oliverjem Katancem.
Odpri galerijo
Ker visoka drevesa tako zelo zaznamujejo vrt, v ospredju ni pritlehno rastje, so pa ohranili tudi živo mejo, ki odpira in zapira poglede z obeh strani. Fotografije Taja Košir Popovič
»Takrat, ob tisti uri, / bilo je vse svetlo, / na vrt odprte duri, / ožarjeno nebo, / in ogenj med drevesi / in ogenj sred srca, / strasti plamteči plesi, / plamteči spev duha,« je Lili Novy zapisala v pesmi Ogenj. Tudi nocoj bo »vse svetlo«, »odprte duri«, ko bodo v krogu povabljencev in s kratkim kulturnim programom pred vilo Društva slovenskih pisateljev v središču Ljubljane uradno odprli na novo oživljen vrt, posvečen pesnici in prevajalki, ki je s svojo svetovljansko držo pomembno zaznamovala slovenski literarni prostor.
Pod osveženo in na novo zasajeno podobo (gostinskega) vrta so se v imenu Društva slovenskih pisateljev (DSP) in Kaval Groupa podpisali arhitekti iz biroja Triiije arhitekti v sodelovanju z mladim krajinskim arhitektom Svitom Oliverjem Katancem, ki je poudaril, da si »lepšega prvega samostojnega projekta ne bi mogel zamisliti«. To je bila prva naloga, ki ga je »srečala« po vrnitvi iz tujine; v Innsbrucku je delal kot pripravnik pri avstrijski izpostavi znanega norveškega biroja Snøhetta in sodeloval pri različnih projektih, ki so jih snovali po Evropi.
Na vrtu vile na Tomšičevi 12 je bil dotlej le enkrat samkrat pred kakšnimi štirimi leti, ko je bil ta še v najemu Jazz Cluba Gajo, a je bilo dovolj, da je o njem dobil vtis, da je eden zadnjih, če ne edini divji vrt v središču Ljubljane s starimi visokimi drevesi, ki dajejo prijetno senco. »Gledal sem standup predstavo in pozabil, da sem v Ljubljani. Prav ta občutek smo želeli pričarati tudi gostom, ki bodo odslej zahajali sem; da bodo na srečanju ob kavi ali pivu mimogrede pozabili, da so bili še trenutek prej v službi ali da so še vedno v domačem mestu,« je povedal sogovornik.
Po navdih za projekt, nad katerim je bedel zavod za varstvo kulturne dediščine, so se avtorji ozrli na več koncev, najprej v zgodovino vile. Ker visoka drevesa tako zelo zaznamujejo vrt, v ospredje niso želeli postaviti nizkega rastja, zato je to urejeno v nekakšne otočke, tudi okoli dreves, z linijami, ki vodijo iz žive meje, so ga speljali v tri zelene poudarke na sredini, predvsem s cvetočimi trajnicami, ki bodo zacvetele v različnih delih leta. Na zahodni strani je Katanec zaradi senčne lege določil praprotnice, na vzhodni, kjer je več sonca in prostora, pa okrasne trave.
»Vse to omogoča, da se vrt obiskovalcu odpira in zapira, hkrati pa se vsakokrat lahko usede v nekoliko drugačen ambient. Tako je najti bolj intimne kotičke ali izbrati tudi posedanje v osrednjem prostoru, ki je bolj družabno naravnan, središče dogajanja. Kar po drugi strani simbolizira tudi ustvarjanje literatov. Ko sem raziskoval, kje so najraje pisali oziroma še pišejo pisatelji svetovnega slovesa in črpajo navdih, sem ugotovil, da še zdaleč ne ustvarjajo vsi v intimi svojega doma ali počitniške hiše. Denimo, J. K. Rowling, ki je nekaj časa živela tudi v Edinburgu, kjer sem bil na podiplomskem študiju, je pogosto pisala na najbolj hrupnih mestih,« je povedal Katanec.
Avtorji so stremeli k odprtosti vrta navznoter in navzven; mimoidoči lahko pogledujejo vanj, gosti, tudi tisti, ki zaradi užitka v razgledovanju radi hodijo na kavo sami, pa se s pogledi prav tako lahko obračajo na dogajanje na ulici. Med zelenjem in deloma tlakovanimi potkami so poustvarili še vrednoti, ki jima sledi Mednarodno združenje književnikov: pesnikov, esejistov in pisateljev (PEN International), torej da bi gostom vrt vlil občutek svobode (izražanja) pa tudi enakopravnosti, da lahko mimogrede poklepetajo s komerkoli, ne glede na to, iz katerega miljeja prihaja.
»Vrtu moramo dati še kakšno leto, čeprav je k uspešnemu zaraščanju že letos nekaj gotovo pripomoglo ne prevroče vreme, nenehno pa ga bomo tudi nadgrajevali: te dni naj bi prišel okrogli oder, na katerem se bo podnevi lahko sedelo, prazne prostore pa bomo zapolnili še z vazami, ki so vselej stale v vrtovih in bodo kot najbolj urbani element opreme dodale piko na i,« je povedal arhitekt Andrej Mercina, vodja biroja Triiije arhitekti, ki bedi nad celostno prenovo, tudi zgornjega nadstropja vile.
Kot obljublja, bo v vrtu stalnica predvsem program. Zagnal se je že v začetku julija z večeri poezije, glasbe in druženja Svoboda je glagol v organizaciji DSP.
»Z novo ureditvijo pa dobiva nov zagon. Gostili bomo od glasbe do literarnih večerov. Chef Mojmir Šiftar, ki bo po prenovi zgornjega nadstropja prvo ime v na novo odprti restavraciji, bo že v prihodnjih tednih začel tu spodaj na vrtu: jedi bo deloma pripravljal pred gosti, kar razumemo tudi kot del te odprtosti tega ljubljanskega ambienta. Spodbuditi jo želimo tudi z mešanjem publik, ki se drugače ne bi srečale. Danes marsikdo idealizira restavracijo Kluba kulturnih delavcev, znano kot Pen klub, čeprav je bila svojčas zelo zaprta scena, nekakšen posvečeni svet, v katerega si je marsikdo želel, pa ni mogel. Te scene zdaj ni več, tudi ni močnih osebnosti, ki bi privabljale. Toda vila ima večjo simbolno kot arhitekturno vrednost – tukaj se je med drugim rojevala slovenska ustava –, zato se nam zdi zlasti pomembna vsebina. Tako to ni le gostinski vrt, ampak javni prostor, družbeno srečevališče v čudovitem zelenju zgodovinskega monumenta. Navsezadnje ima Ljubljana glasbeno in likovno akademijo, a so to zaprte institucije, od katerih meščani nimamo prav dosti. Razen da vidimo glasbenika s čelom na hrbtu ali likovnika s tulcem pod roko ... Tu bi lahko imeli glasbeno vajo ali možnost oblikovanja, nastopa pred občinstvom,« je na glas razmišljal Mercina, ki bo s svojimi zamislimi poskušal obogatiti ta kulturni mozaik.
Povsem drugačnega duha časa pa je mogoče razbrati iz vrta samega, je opomnil. Čeprav so to 141 let staro vilo na tej že tedaj imenitni lokaciji zgradili za najemnike, so jim dopustili razkošno velik vrt. »Vila je bila prvotno še manjša, pa poglejte, kako velik vrt je imela! Danes bi jo pozidali do roba parcele.«
Z aktualno novo ureditvijo je novo namembnost dobil tudi več kot 120 let star vrtni paviljon, ki je nekoč stal za sosednjo operno hišo, po njegovi odstranitvi zaradi dozidave pa ga je Društvo slovenskih pisateljev leta 2007 umestilo na svoj vrt, kjer je eden nekoč že stal. Toda zaradi lege je bolj del promenade proti Tivoliju kot element vrta in je v nekem pogledu kot nekakšna »ciza« za osvežitev in okrepčilo mimoidočih, je poudaril arhitekt Andrej Mercina. Poleti strežejo sladoled in limonado, pozimi bodo najverjetneje carski praženec in čaj.
Poleg prenove prvega nadstropja, kjer je več kot pet desetletij delovala restavracija Kluba kulturnih delavcev, bolj znana kot Pen klub, ki se je že začela in je med drugim pokazala, da se pod nepozabnim vinsko rdečim opleskom skrivajo stenske in stropne poslikave v smetanovih in modrih tonih, pa so dolgoročni načrti širši. Morebiti se kljub negotovim koronskim časom vendarle zgodi tudi tretja faza tega projekta na Tomšičevi 12: ob zidu z opero tudi zastekljen zimski vrt, nekakšna sodobna oranžerija z obilico zelenja, ki bo na ta naslov vabil tudi pozimi.
Originalni paviljon pri vili zdaj nadomešča paviljon sosednje opere. Foto hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana
Pod osveženo in na novo zasajeno podobo (gostinskega) vrta so se v imenu Društva slovenskih pisateljev (DSP) in Kaval Groupa podpisali arhitekti iz biroja Triiije arhitekti v sodelovanju z mladim krajinskim arhitektom Svitom Oliverjem Katancem, ki je poudaril, da si »lepšega prvega samostojnega projekta ne bi mogel zamisliti«. To je bila prva naloga, ki ga je »srečala« po vrnitvi iz tujine; v Innsbrucku je delal kot pripravnik pri avstrijski izpostavi znanega norveškega biroja Snøhetta in sodeloval pri različnih projektih, ki so jih snovali po Evropi.
Na vrtu vile na Tomšičevi 12 je bil dotlej le enkrat samkrat pred kakšnimi štirimi leti, ko je bil ta še v najemu Jazz Cluba Gajo, a je bilo dovolj, da je o njem dobil vtis, da je eden zadnjih, če ne edini divji vrt v središču Ljubljane s starimi visokimi drevesi, ki dajejo prijetno senco. »Gledal sem standup predstavo in pozabil, da sem v Ljubljani. Prav ta občutek smo želeli pričarati tudi gostom, ki bodo odslej zahajali sem; da bodo na srečanju ob kavi ali pivu mimogrede pozabili, da so bili še trenutek prej v službi ali da so še vedno v domačem mestu,« je povedal sogovornik.
Ograja, ki skriva in odkriva
Po navdih za projekt, nad katerim je bedel zavod za varstvo kulturne dediščine, so se avtorji ozrli na več koncev, najprej v zgodovino vile. Ker visoka drevesa tako zelo zaznamujejo vrt, v ospredje niso želeli postaviti nizkega rastja, zato je to urejeno v nekakšne otočke, tudi okoli dreves, z linijami, ki vodijo iz žive meje, so ga speljali v tri zelene poudarke na sredini, predvsem s cvetočimi trajnicami, ki bodo zacvetele v različnih delih leta. Na zahodni strani je Katanec zaradi senčne lege določil praprotnice, na vzhodni, kjer je več sonca in prostora, pa okrasne trave.
Na vzhodnem delu, kjer je več sonca in prostora, so določili okrasne trave, na zahodnem, senčnem delu praproti.
»Vse to omogoča, da se vrt obiskovalcu odpira in zapira, hkrati pa se vsakokrat lahko usede v nekoliko drugačen ambient. Tako je najti bolj intimne kotičke ali izbrati tudi posedanje v osrednjem prostoru, ki je bolj družabno naravnan, središče dogajanja. Kar po drugi strani simbolizira tudi ustvarjanje literatov. Ko sem raziskoval, kje so najraje pisali oziroma še pišejo pisatelji svetovnega slovesa in črpajo navdih, sem ugotovil, da še zdaleč ne ustvarjajo vsi v intimi svojega doma ali počitniške hiše. Denimo, J. K. Rowling, ki je nekaj časa živela tudi v Edinburgu, kjer sem bil na podiplomskem študiju, je pogosto pisala na najbolj hrupnih mestih,« je povedal Katanec.
Avtorji so stremeli k odprtosti vrta navznoter in navzven; mimoidoči lahko pogledujejo vanj, gosti, tudi tisti, ki zaradi užitka v razgledovanju radi hodijo na kavo sami, pa se s pogledi prav tako lahko obračajo na dogajanje na ulici. Med zelenjem in deloma tlakovanimi potkami so poustvarili še vrednoti, ki jima sledi Mednarodno združenje književnikov: pesnikov, esejistov in pisateljev (PEN International), torej da bi gostom vrt vlil občutek svobode (izražanja) pa tudi enakopravnosti, da lahko mimogrede poklepetajo s komerkoli, ne glede na to, iz katerega miljeja prihaja.
Nenehno spreminjajoči se ambient
»Vrtu moramo dati še kakšno leto, čeprav je k uspešnemu zaraščanju že letos nekaj gotovo pripomoglo ne prevroče vreme, nenehno pa ga bomo tudi nadgrajevali: te dni naj bi prišel okrogli oder, na katerem se bo podnevi lahko sedelo, prazne prostore pa bomo zapolnili še z vazami, ki so vselej stale v vrtovih in bodo kot najbolj urbani element opreme dodale piko na i,« je povedal arhitekt Andrej Mercina, vodja biroja Triiije arhitekti, ki bedi nad celostno prenovo, tudi zgornjega nadstropja vile.
Kot obljublja, bo v vrtu stalnica predvsem program. Zagnal se je že v začetku julija z večeri poezije, glasbe in druženja Svoboda je glagol v organizaciji DSP.
Poleg bolj intimnih kotičkov je mogoče izbrati tudi posedanje v osrednjem prostoru, ki je bolj družabno naravnan, središče dogajanja. Foto Taja Košir Popovič
»Z novo ureditvijo pa dobiva nov zagon. Gostili bomo od glasbe do literarnih večerov. Chef Mojmir Šiftar, ki bo po prenovi zgornjega nadstropja prvo ime v na novo odprti restavraciji, bo že v prihodnjih tednih začel tu spodaj na vrtu: jedi bo deloma pripravljal pred gosti, kar razumemo tudi kot del te odprtosti tega ljubljanskega ambienta. Spodbuditi jo želimo tudi z mešanjem publik, ki se drugače ne bi srečale. Danes marsikdo idealizira restavracijo Kluba kulturnih delavcev, znano kot Pen klub, čeprav je bila svojčas zelo zaprta scena, nekakšen posvečeni svet, v katerega si je marsikdo želel, pa ni mogel. Te scene zdaj ni več, tudi ni močnih osebnosti, ki bi privabljale. Toda vila ima večjo simbolno kot arhitekturno vrednost – tukaj se je med drugim rojevala slovenska ustava –, zato se nam zdi zlasti pomembna vsebina. Tako to ni le gostinski vrt, ampak javni prostor, družbeno srečevališče v čudovitem zelenju zgodovinskega monumenta. Navsezadnje ima Ljubljana glasbeno in likovno akademijo, a so to zaprte institucije, od katerih meščani nimamo prav dosti. Razen da vidimo glasbenika s čelom na hrbtu ali likovnika s tulcem pod roko ... Tu bi lahko imeli glasbeno vajo ali možnost oblikovanja, nastopa pred občinstvom,« je na glas razmišljal Mercina, ki bo s svojimi zamislimi poskušal obogatiti ta kulturni mozaik.
Povsem drugačnega duha časa pa je mogoče razbrati iz vrta samega, je opomnil. Čeprav so to 141 let staro vilo na tej že tedaj imenitni lokaciji zgradili za najemnike, so jim dopustili razkošno velik vrt. »Vila je bila prvotno še manjša, pa poglejte, kako velik vrt je imela! Danes bi jo pozidali do roba parcele.«
Paviljon je zaradi svoje lege bolj del promenade proti Tivoliju kot vrta in je v nekem pogledu kot nekakšna »ciza« za osvežitev in okrepčilo mimoidočih. Poleti strežejo sladoled in limonado, pozimi bodo carski praženec in čaj.
Kot ciza ob promenadi
Vrt ob vili, ki jo je že leta 1879 zgradila Kranjska stavbna družba kot prvo enodružinsko najemniško hišo v Ljubljani in je bila večkrat predelana, v zadnjega pol stoletja ni imel izrazite vrtnoarhitekturne zasnove. Bil je urejen kot zelena površina s potmi in zasajena z grmovnicami in večjimi drevesi. Kot navaja gradivo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, so ga bivanju namenili šele leta 2004, ko je Jazz Club Gajo tam postavil gostinski paviljon in lesen podij za glasbene prireditve. Zadnja tri leta je bil zapuščen.Z aktualno novo ureditvijo je novo namembnost dobil tudi več kot 120 let star vrtni paviljon, ki je nekoč stal za sosednjo operno hišo, po njegovi odstranitvi zaradi dozidave pa ga je Društvo slovenskih pisateljev leta 2007 umestilo na svoj vrt, kjer je eden nekoč že stal. Toda zaradi lege je bolj del promenade proti Tivoliju kot element vrta in je v nekem pogledu kot nekakšna »ciza« za osvežitev in okrepčilo mimoidočih, je poudaril arhitekt Andrej Mercina. Poleti strežejo sladoled in limonado, pozimi bodo najverjetneje carski praženec in čaj.
Poleg prenove prvega nadstropja, kjer je več kot pet desetletij delovala restavracija Kluba kulturnih delavcev, bolj znana kot Pen klub, ki se je že začela in je med drugim pokazala, da se pod nepozabnim vinsko rdečim opleskom skrivajo stenske in stropne poslikave v smetanovih in modrih tonih, pa so dolgoročni načrti širši. Morebiti se kljub negotovim koronskim časom vendarle zgodi tudi tretja faza tega projekta na Tomšičevi 12: ob zidu z opero tudi zastekljen zimski vrt, nekakšna sodobna oranžerija z obilico zelenja, ki bo na ta naslov vabil tudi pozimi.
