Uroš Ahčan: Če je tekma dolgočasna, zaspim. Če je dobra, prebudi narod.

Brez olepševanja: če tekma nima življenja, specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije in vodilni kirurg roke v Sloveniji, dr. Uroš Ahčan zaspi. Če ga ima, lahko devetdeset minut prebudi ponos celotnega naroda.

 Kot je deja Ahčan v video prispevku rubrike Ofsajd, nogomet kognitivne in taktične sposobnosti, in predvsem telesno pripravljenost igralcev. Koliko časa lahko igralec zdrži v sprintu? Kako hitro se mišica odzove? Kdaj začne popuščati koleno? Kaj se zgodi, ko glava hoče naprej, telo pa že sporoča, da ima dovolj?

Prof. dr. Uroš Ahčan se s telesom ukvarja poklicno. Kot zdravnik in kirurg dobro ve, da obstaja meja, čez katero ne pomagajo ne volja, ne slava in ne spomini na pretekle zmage.

Tudi sam je nekoč igral nogomet. Danes ga zaradi poškodbe kolena ne več. Ostal pa je gledalec – neposreden, zahteven in brez potrpljenja za tekme, na katerih se veliko teče, a malo zgodi. »Če je tekma dolgočasna, zaspim,« pravi. Pošteno. In verjetno precej bolj množično stališče, kot bi si nogometna industrija želela priznati.

Za Ahčana je nogomet kljub temu ena najlepših iger na svetu. Ker združuje nekaj, česar ni mogoče kupiti samo z denarjem: taktiko, telesno pripravljenost, talent, disciplino in ponos.

Ponos igralca. Ponos moštva. V času svetovnega prvenstva pa predvsem ponos naroda.

 Toda Ahčan v letošnjem mundialu vidi tudi nekaj, kar mu ni všeč: preveč politike in premalo prostora za navijače.

Navijač, zaradi katerega nogomet sploh živi, se vse pogosteje znajde na stranskem tiru. Pred njim so protokol, sponzorji, televizijske pravice, politična sporočila, varnostne cone, poslovni interesi in gostje z ustreznimi akreditacijami.

Nogomet je še vedno igra ljudi. Le da ljudje včasih sedijo najdlje od igrišča.

Tudi veliki junaki ne morejo ubežati (človeškemu) telesu. Cristiano Ronaldo po Ahčanovem mnenju peša – in to se vidi. Pri tem njegov stavek ne zveni kot sodba, ampak kot nekaj, kar tudi superzvezdnike dela navadne smrtnike, ljudi. Ronaldu se pač vidijo "leta". Tudi najbolj izurjeno telo ima svoj čas. Izkušnje lahko upočasnijo padec, ne morejo pa ustaviti biološke ure.

Morda je prav zato nogomet tako privlačen: ker pred očmi milijonov prikazuje tisto, kar sicer radi skrivamo. Mladost, moč, utrujenost, staranje, bolečino in trenutek, ko mora nekdanji junak prostor prepustiti naslednjemu.

Toda mundial ni samo telo. Je tudi zvok.Nekje so to bobni. Drugje himna. Tretje okolje prepozna sebe v trubi, petju s tribun ali pesmi, ki nima z nogometom ničesar – dokler je nekega večera ne zapoje ves stadion.

V Bosni se ob nogometu pleše kolo. Ljudje stopijo skupaj, rame se povežejo, ritem pa za nekaj minut izbriše razlike med generacijami, mesti in političnimi pogledi. V takšni sliki bi nekoč skoraj samoumevno zazvenel tudi glas Halida Bešlića – glas nekega prostora, časa in skupnega spomina.

Ahčan v nogometu vidi lepoto, ki jo zmore le sinhrono ekipno telo, ki vodi žogo in s svojimi športnimi virtuoznimi predstavami ohranja nogomet kot eno najlepših iger na svetu.

V naslednji epizodi rubrike OFSAJD bo o nogometu, mundialu in vsem, kar se dogaja zunaj igrišča, razmišljala generalna direktorica AmCham Slovenija Predsednica AmChams in Europe Ajša Vodnik, ki je bila gostja podkasta Supermoč.