Omnibus

Omnibus je prevzeta beseda, ki spominja na avtobus. Ta je v svojem drugem delu dejansko nastal po njenem zgledu; nanj se je z omnibusa kot voza preselila tudi vloga prevoza večjega števila oseb v javnem prometu.

Drugi pomen omnibusa kot celote, skupka iz več različnih delov, sestavin je zaznaven zlasti v umetnosti: SSKJ2 tako navaja filmski in dramski omnibus, v novejšem korpusnem gradivu pa najdemo omnibus zgodb, omnibus (kratkih) filmov, monologov in podobno.

Znotraj tega pomena SSKJ2 že opozarja tudi na možnost, da omnibus nastopa ne kot samostalnik, pač pa kot pridevnik pred drugim samostalnikom: omnibus film, revija.

Prav ta raba je v zadnjem času zelo porasla, pojavlja pa se zlasti v pravnih kontekstih: omnibus zakoni ali predlogi skušajo s pomočjo tako imenovanega omnibus pristopa rešiti več (različnih) problematik naenkrat v enem samem zakonu – kar pa z vidika premišljenosti, pogosto pa tudi zakonitosti ni nujno optimalno.

Z jezikoslovnega vidika je zanimivo, da se je s to pridevniško rabo pomen omnibusa tudi za splošnega uporabnika še najbolj vidno od vseh približal pomenu latinskega izhodišča: omnibus je namreč v latinščini množinska dajalniška in ablativna (sklon, ki okvirno združuje mestnik in orodnik) oblika celostnega zaimka omnis m/f, omne n s pomenom ʻki je v celoti, ves; vsakʼ. Usode besed znajo torej biti zavite, četudi se ne tičejo vedno vseh (podobnih) besed, pač pa le posameznih.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: Domen Krvina.